Jedro

Delitev skupnega premoženja je predvidena tako, da se posamezna stvar iz skupnega premoženja dodeli posameznemu skupnemu lastniku. S svojo nezainteresiranostjo za nekatere od stvari, ki jih je ob odhodu pustila v toženčevi posesti, tožnica denarnega zahtevka, uveljavljanega s tožbo, ne more uspešno utemeljiti.

Odvetniška tarifa konference s stranko in pregleda spisovne dokumentacije, izvedenih v vezi s sestavo vloge ne opredeljuje kot samostojnih storitev. Obe storitvi sta zajeti v vrednosti vloge, zaradi katere je bila konferenca opravljena oz. so bile listine pregledane.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo 2.076,89 EUR z obrestmi (I. točka izreka), višji zahtevek (razliko do 6.362,99 EUR) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti v korist proračuna RS v višini 189,37 EUR, tožeča stranka pa je toženi stranki dolžna plačati 419,37 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper zavrnilni del in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da skupna vlaganja znašajo cca 18.000,00 EUR in prisojeni znesek ocenjuje za prenizek in poniževalen. Zatrjuje procesno kršitev, ker sodišče prič, ki so podale izjave, ni opozorilo na dolžnost govoriti resnico. Trdi, da je spregledan 238. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da je toženčev sin podal krivo izjavo. Sklicuje se na IV. točko tožbe, v kateri je navedla, da je bil toženec zaradi tožničinih vlaganj neupravičeno obogaten in nasprotuje zapisu v 4. točki sodbe, da ni postavila trditev v smeri obogatitve toženca. Opozarja, da ni postavila zahtevka za fizično delitev premičnin (cepilec, televizija, pečica …), temveč neposredno zahtevek za civilno delitev. Glede teh stvari se je skušala ob odhodu od toženca dogovoriti. Nekaj stvari si je morala na novo nabaviti. Razen tega od 80-letne tožnice ni mogoče pričakovati, da bo prodajala stvari; npr. cepilec, ki ga ne potrebuje. Ne soglaša z ugotovljenim deležem na skupnem premoženju. Soglaša z ugotovljeno višino pokojnin, spregledana pa je tožničina izpovedba, da je skrbela za nepokretno žensko, za kar je vsak mesec dobila 100,00 EUR. Toženčev dohodek torej ni bil bistveno višji od tožničinega. Za nesprejemljivo označuje dokazno oceno na osnovi listin, ki izkazujejo plačilo iz sredstev, ki jih je toženčev sin A. A. dvignil iz bankomata za plačilo obnovitvenih del na hiši. Razen tega ni upoštevano, da je A. živel s pravdnima strankama in na račun pravdnih strank. Za hrano, razen pri večjih nakupih mesa, ni prispeval. Razen kabelske televizije, stroškov ni plačeval. Gospodinjskih del ni opravljal. Na ramenih pravdnih strank ustvarjeni prihranki so razlog, da je za obnovitvena dela lahko prispeval večje zneske. Sklicuje se na 39. čl. Odvetniške tarife in nasprotuje zavrnitvi priglašenih stroškov konference s stranko in študij spisovne dokumentacije. Gre za samostojno storitev, ki jo mora odvetnik skrbno opraviti, vanjo vložiti svoj trud, čas in znanje; ne glede na to, ali pravdni postopek sproži ali ne.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta bili s strani sodišča pozvani, da predložita pisne izjave prič. Izjave prič sta predložili. Sodišče jih je prebralo, zaslišanja prič pa ni izvedlo. Ker prič ni zasliševalo, jih ni opominjalo na dolžnost resnične izpovedbe. Tožnica bi lahko predlagala zaslišanje priče A. A. in na ta način dosegla, da bi bila priča opozorjena na dolžnost govoriti resnico in posledice krive izpovedbe (šesti odstavek 236.a. čl. ZPP). Določilo 238. čl. ZPP, na katerega se pritožnica sklicuje, se nanaša na pravni pouk priče v primeru njenega zaslišanja.

6. S trditvijo, da tožeča stranka trditev v smeri obogatitve tožene stranke ni postavila, je sodišče prve stopnje argumentiralo zavrnitev zahtevka za postavitev izvedenca. Pritožnica zavrnitve tega dokaznega predloga ne graja in ne nasprotuje ugotavljanju skupnega premoženja z izpovedbami strank, izjavami prič in listinami, ki izkazujejo vlaganje oz. posamezne vložke. V 17. točki sodbe je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da se je ob odsotnosti trditev o povečanju vrednosti nepremičnine zadovoljilo z ugotavljanjem vrednosti posameznih vložkov oz. vlaganj; med drugim zato, ker je del sredstev za izvedene gradbene posege prispeval toženčev sin A. A. in ker gre za manjša vlaganja. S pritožbeno trditvijo, da se je na toženčevo obogatitev sklicevala, zato pritožnica drugačne odločitve ne more doseči. 7. Z ugotovljenim deležem pravdnih strank na skupnem premoženju pritožbeno sodišče soglaša. Oba – tožnica in toženec – sta imela v trajanju življenjske skupnosti nizke dohodke, vendar toženec znatno višje od tožnice. Tožničina pokojnina je znašala 421,33 EUR, toženčeva 617,00 EUR. Taka razlika v dohodkih je ustrezna podlaga za zaključek, da toženčev delež na skupnem premoženju znaša 59,42 %, tožničin pa 40,58 %. Ugotovitve, da je bil prispevek obeh strank v delu – v hiši in izven nje – enakovreden, pritožnica ne graja. Neutemeljen je očitek, da ni upoštevan tožničin mesečni dohodek 100,00 EUR, ki ga je dobila za nego in oskrbovanje nepokretne ženske. Tega dejstva tožeča stranka ni zatrjevala, tožničina izpoved pa trditev ne more nadomestiti. Sicer pa je tožnica v svoji izpovedbi dohodke, ki naj bi jih imela poleg pokojnine – med njimi 100,00 EUR mesečno za nego ženske – le omenila. O trajanju tega vira dohodka, torej o njegovi višini, ni izpovedala ničesar. Tega vira dohodka zato sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati.

8. Tožnica zahtevek iz naslova skupnega premoženja uveljavlja od toženca – izvenzakonskega partnerja. Predmet obravnave je torej njun prispevek k skupnemu premoženju. V teku postopka se tožnica ni sklicevala na dejstvo, da so bile toženčeve potrebe zaradi preživljanja sina večje od njenih. S pritožbenimi trditvami – da je toženčev sin, ki je živel v isti hiši, minimalno prispeval za hrano (zgolj ob večjih nakupih mesa); da razen plačila kabelske TV ni prispeval k stroškom; da ni opravljal gospodinjskih del – zato drugačne odločitve ne more doseči. Sodišče prve stopnje, ki je razmerje med vložki pravdnih strank na eni strani in vložki toženčevega sina na drugi strani ugotavljalo za vsak vložek (gradbeni poseg) posebej, je ravnalo pravilno. Tožničine ocene, da je toženčev sin financiral 1/3 vlaganj, brez preverjanja ni moglo sprejeti.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zavrnitvijo tistega dela denarnega zahtevka, ki se nanaša na vrednost v trajanju izvenzakonske skupnosti pridobljenih (kupljenih) premičnin. Gre za samostojne stvari, glede katerih je s 128 čl. Zakona o nepravdnem postopku predvidena delitev tako, da se posamezna stvar iz skupnega premoženja dodeli posameznemu skupnemu lastniku. Z nezainteresiranostjo za nekatere od stvari, ki jih je ob odhodu pustila v toženčevi posesti, zato tožnica denarnega zahtevka ne more uspešno utemeljiti. Sicer pa je potrdila toženčevo trditev, da je del stvari, tudi nekatere od tistih, katerih del vrednosti zahteva, že odpeljala in jih ima v svoji posesti. Denarni zahtevek za plačilo dela vrednosti skupnega premičnega premoženja je zato utemeljeno zavrnjen.

10. Tudi odločitev o pravdnih stroških je pravilna. Odvetniška tarifa (Ur. list RS 2/2015) konference s stranko in pregleda spisovne dokumentacije, izvedenih v vezi s sestavo vloge ne opredeljuje kot samostojnih storitev. Obe storitvi sta zajeti v vrednosti vloge, zaradi katere je bila konferenca opravljena oz. so bile listine pregledane. Taka razlaga tarife je v sodni praksi sprejeta in je ustaljena. Iz vloženega stroškovnika ni razvidno, da bi tožnica zahtevala povrnitev stroškov za samostojne storitve, torej ni upravičena do stroškov na podlagi tar. št. 39. 11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).