Jedro

Ni mogoč zaključek glede povzročitve škode v silobranu, dokler dejanski stan škodnega dogodka ni popolno in pravilno ugotovljen, ker s tem tudi niso ugotovljeni predpisani elementi tega pravnega instituta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati 822.094,00 SIT odškodnine, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 168.585,00 SIT in drugotoženi stranki v znesku 145.635,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter prvenstveno predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev. Po prepričanju pritožnika je sodišče svojo odločitev zmotno oprlo na 161. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, torej na delovanje v silobranu. Pojasnjuje, da je kritičnega dne družba veselih, nekoliko glasnejših fantov proslavljala fantovščino pri drugotožencu in ko je nekdo od družbe razbil kozarec, je k mizi pristopil prvotoženec in zahteval, da se poravna znesek 200,00 SIT, kolikor naj bi bil kozarec vreden. V., član družbe in tožnikov prijatelj, je plačal zahtevano vsoto z bankovcem za 500,00 SIT ter pri tem dejal prvotožencu, da naj obdrži razliko, slednje pa je pogrelo prvotoženca do te mere, da je udaril V. ter dejanje pospremil z besedami, da se iz njega že ne bodo norčevali. Tožnik je skušal posredovati in preprečiti nadaljnje udarce ter jo pri tem izkupil, saj mu je tožnik zadal udarec preko obraza ter ga ugriznil v prst. Po mnenju pritožbe je zanimivo, da je sodišče sledilo izpovedbama prič S. M. in A.T ., ki v dogodek nista bila vpletena, pri tem pa nista niti videla, da bi tožnik bil poškodovan ali celo krvavel, prav tako za razliko od pravdnih strank pojasnjujeta, da se je dogajanje od mize preselilo k točilnemu pultu.

Sam prvotoženec priznava, da je pri mizi odrinil tožnika in mu pri tem zadal poškodbo, zaradi katere je slednji pričel krvaveti.

Opozarja tudi, da je priča M. prav tako kot prvotoženec redar, ali pa je vsaj bil in da ne glede na njegovo trditev, da se s prvotožencem ne poznata, tej njegovi trditvi ne gre verjeti. Sodišče je napačno oprlo svojo odločitev na 161. čl. ZOR, saj ni šlo za napad na redarja, saj je le-ta v svoji užaljenosti udaril V., dočim je tožnik skušal le umiriti razgrete strasti ter jo pri tem skupil. V kolikor njegovo ravnanje ne bi bilo pošteno, ne bi po dogodku poklical policije in počakal na njihov prihod. V celoti pa je sodišče spregledalo tudi izvedeniško mnenje in opis poškodb, saj mora biti ob njem vsakomur jasno, da o silobranu pač ni mogoče govoriti oziroma da je vsaj bil močno prekoračen. Iz dokaznega postopka je razvidno, da prvotoženec ni zadobil nobenega udarca in še manj poškodbe. Na podlagi katerih dejstev je sodišče prišlo do ugotovitve, da gre v obravnavanem primeru za silobran, kjer si stojita nasproti obramba in napad ter da sta celo ekvivalentna in da ni obramba prekoračila napada, katerega sploh ni bilo, ostaja nerešena uganka, poleg tega je potrebno upoštevati dejstvo, da gre za izurjeno in trenirano osebo, ki se profesionalno ukvarja z redarsko službo.

Pritožba je utemeljena.

Glede na to, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi v celoti povzame izpovedbe tožnika ter dveh prič iz njegove družbe F. R. in L. V. na eni strani ter prvotoženca in prič očividcev iz lokala, kjer je prišlo do škodnega dogodka, S. M., A. T. in S. Ž. na drugi strani, je evidentno, da o istem dogodku obstoje tri verzije, in sicer tožnikova, ki jo v celoti podpirata obe priči iz njegove družbe, prvotoženčeva ter tista, s katero dogodek opišeta gosta v lokalu ter natakarica pri drugotoženi stranki. S tem, ko prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pojasni, da pokloni vso vero pričam M., T . ter Ž., češ da so v sporu popolnoma neprizadeti, zaradi česar ne vidi razloga, da jim ne bi verjelo, torej izključi resničnost izpovedbe tožnika ter prič iz njegove družbe, vsaj delno pa tudi samega prvotoženca, pri čemer ne pojasni, zakaj. Vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča dokazna ocena, da se je dogodek odvil le tako, kot pripovedujejo priče očividci, hudo vprašljiva, kot pravilno opozarja pritožba, saj te priče, ki predstavijo tožnika kot napadalca, vedo o dogodku precej več in drugače kot sam prvotoženec, čeprav neposredno vanj vpleten. Tako priči M. kot T. izpovesta, da je do škodnega dogodka prišlo pri točilni mizi in ne pri mizi tožnika in njegove družbe, kot izpovesta sami pravdni stranki. V zvezi s tem je priča M. povedal, da so po razbijanju steklenine fantje z Iga in redar, ki je stopil k njim in jim nekaj rekel, nato skupaj z redarjem odšli k točilni mizi, priča T. pa, da je le tožnik skupaj z redarjem odšel k točilni mizi, nakar naj bi po M. pri točilni mizi fantje kar naenkrat planili na redarja, pri čemer je prišlo do prerivanja ter pretepanja in valjanja po tleh, po T. pa naj bi tožnik zamahnil proti prvotožencu, ta pa je le refleksno reagiral in se s tem ubranil udarca, nato pa so priskočili še drugi in je nastal dren, po Ž. pa naj bi tožnik kar skočil na redarja, nato pa so priskočili še drugi fantje, pri čemer pa ni videla, da bi kdo koga udaril. Dve priči torej pripovedujeta, da sta videli, ko je tožnik skočil na prvotoženca-redarja oziroma zamahnil proti njemu, o čemer ne ve nič povedati niti sam prvotoženec, ko izpove, da je bilo pri mizi, ko so ga obstopili tožnik in ostali fantje, on pa je hotel ta krog razbiti oziroma jih je le odrinil od sebe, le branil se je in ko je udaril tožnika, ga je nevede, čeprav je potem res videl, da krvavi po obrazu. V izpovedbi tožnika torej ni nihče skočil nanj oziroma zamahnil proti njemu, kot povedo priče in tudi v nasprotju z njimi prizna, da je tožnika udaril, česar priče spet niso videle, ter da je bil tožnik po dogodku poškodovan, česar priče tudi niso videle. Tudi sicer ne gre za tako nepristranske priče, kot meni sodišče, saj je končno S. Ž. natakarica v gostilni - drugotoženi stranki, ki je last njenega očeta, priča S. M. in prvotoženec pa sta očitno znanca, saj je prvotoženec povedal, da ga pozna, čeprav bolj bežno, v nasprotju s tem pa je S. M. zatrdil, da prvotoženca ne pozna. Dokazna ocena prvostopnega sodišča o tem, da je brez ugotovljenega razloga tožnik stekel za prvotožencem k točilni mizi, nakar je še vsa preostala družba navalila na prvotoženca, zaradi česar temu ni preostalo drugega, da je reagiral tako kot je, pri čemer izpodbijana sodba ne pojasni kako, je torej zaenkrat zmotna, pri čemer je seveda posledično zmotna tudi uporaba materialnega prava, in sicer instituta silobrana po prvem odst. čl. 161 ZOR, ki ga je sodišče uporabilo na tako zmotno (in nepopolno) ugotovljeno dejansko stanje.

Po prepričanju pritožbenega sodišča bi bilo logično in pravilno, ko bi prvostopno sodišče ob ugotovljenih razlikah med izpovedbo toženca in prič očividcev (ki sicer evidentno pričajo v korist tožencu), v kolikor razlik ne bi moglo obrazložiti oziroma uskladiti vseh njihovih izpovedb, izhajalo iz toženčeve izpovedbe kot neposredno vpletene osebe in torej le-to ocenjevalo v razmerju do tožnikove (in njemu skladnih izpovedb prič iz njegove družbe), ko pa sam toženec potrdi udarec prizadejan tožniku, čeprav zatrjuje, da je bil obrambni, ter tudi samo dejstvo poškodovanja tožnika, pri čemer pa toženec v svoji izpovedbi tožnika ne okvalificira kot napadalca, pač pa le kot člana druščine, ki ga je obstopila oziroma "planila vanj".

S tem pa, ko izpodbijana sodba toženčeve izpovedbe kot relevantne sploh ne oceni (za tožnikovo pojasni, da ji ne verjame zaradi drugačnih izpovedb verodostojnih prič iz lokala), pa čeprav je ta glede zatrjevanega obrambnega ravnanja bolj vprašljiva kot izpovedbe očividcev in s tem, ko ne razčisti ozadja dogodka, torej zakaj bi tožnik in njegova druščina sploh planili na prvotoženca, česar v svoji izpovedbi ne obrazložijo, ne toženec in ne očividci, je ostalo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno, nakar pritožba tudi smiselno pravilno opozarja.

Na podlagi povedanega se izkaže, da je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo po prvem odst. 370. čl. ZPP/77 in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na novi glavni obravnavi naj sodišče natačno zasliši toženca glede vprašanja, zakaj so fantje v lokalu planili nanj, saj je njegova izpoved glede tega, ko pove, "da ko so mu plačali kozarec in ko je vrnil drobiž, da se je začelo prerivanje, nakar so ga obstopili tožnik in ostali", izrazito neobrazložena in zato neprepričljiva.

Nadalje naj pojasni, kje v lokalu so planili nanj ter kaj konkretno pomeni "planiti" oziroma ali morebiti to pomeni, da so ga zgolj obstopili, glede na to, da je v svoji izpovedbi izpovedal, "da so ga obstopili in on je hotel ta krog razbiti, pri čemer jih je le odrinil od sebe ... ", pojasni pa naj tudi, kako to, da se je kot redar počutil toliko ogroženega, da je tožnika udaril v glavo oziroma obraz, ko pa sam ni prejel nobenega udarca (le tako se da zaenkrat razumeti zapisnik o njegovem zaslišanju), povpraša pa naj ga tudi, kako si razlaga dejstvo, da tožnik ni zadobil le poškodbe obraza, pač pa tudi ugrizno rano na palcu leve roke. Tudi tožnika naj ponovno zasliši, pri čemer naj tožnik še enkrat pojasni, kako je zadobil obe zatrjevani poškodbi, katero prej, katero kasneje in na kakšen način, ker zapisnik o tem delu njegovega zaslišanja ni popolnoma razumljiv.

Pove naj tudi, kje v lokalu je bil poškodovan. Nakar naj, v kolikor bosta stranki vztrajali pri svojih verzijah dogodka, sodišče tožencu predoči verzijo tožnika, po kateri toženec ni bil ogrožen, pač pa je on sam najprej udaril pričo V. in nato še tožnika, ki je hotel poseči vmes, po potrebi pa opraviti tudi soočenje strank. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka in ob upoštevanju dejstva, da tožnik ni bil nič poškodovan pred svojim zatrjevanim obrambnim dejanjem, naj izvedene dokaze, tudi tisti del izvedeniškega mnenja, ki govori o ustreznosti poškodb opisanemu mehanizmu poškodovanja, vsestransko oceni ter v skladu z čl. 8 ZPP sprejme pravilno dokazno oceno. Le tako bo lahko odgovorilo na vprašanje, ali je bil napadalec prvotoženec oziroma tožnik in njegova družba, pri čemer se je toženec poslužil le dovoljene samopomoči. V kolikor pa bo v ponovljenem sojenju eventuelno spet aktualno ugotoviti, ali je prvotoženec tožniku povzročil škodo v zatrjevanem silobranu, pa bo moralo prvostopno sodišče to vprašanje presoditi bolj skrbno in kritično kot v prvostopnem postopku, ko bo ugotavljalo, če je bila toženčeva obramba neizogibno potrebna, da je odvrnil od sebe istočasen protipraven tožnikov napad, pri čemer pa je morala toženčeva obramba ustrezati napadu. Da vseh teh potrebnih elementov povzročitve škode v silobranu prvostopno sodišče ob priliki prvega sojenja ni ugotovilo, pa utemeljeno opozarja tudi pritožba.

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na tretjem odst. 166. čl. ZPP/77.