Jedro

S takojšnjim plačilom takse bodo občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik, zato je utemeljen odlog plačila sodne takse.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlogu tožeče stranke delno ugodi in se tožniku plačilo sodne takse za tožbo odloži do 30. 6. 2019. II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (tožnika) za oprostitev plačila sodne takse za tožbo z dne 20. 11. 2017. 2. Zoper sklep se pritožuje tožnik in predlaga, da se pritožbi ugodi v celoti ter tožnika oprosti plačila sodne takse. Sklicuje se na 23., 25. in 22. člen Ustave RS (URS) in navaja, da nezmožnost plačila, zamuda plačila ali neplačilo sodne takse ne sme biti ovira za pravično in pošteno sojenje. S plačilom sodne takse bi bila občutno zmanjšana sredstva tožnika za preživetje in v veliki meri ogrožena njegova eksistenca. Izpostavlja, da imajo stranke dva do trikrat večje vrednosti za plačilo sodne takse v odškodninskih zadevah z nižjo odškodnino. Sodišča so oprostila plačila sodne takse osebe, ki imajo več nepremičnin, a prihodke nižje od 595,06 EUR. Opozarja na 11. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in navaja, da prejema nizko pokojnino, nepremičnine pa niso hitro unovčljiva sredstva. S plačilom sodne takse bi bila ogrožena tožnikova eksistenca, ker prejema nizko pokojnino. Onemogočeno bi mu bilo sodno varstvo. Višina sodne takse predstavlja previsok znesek glede na nizko pokojnino. Določen rok za vložitev pritožbe v roku 15 dni ni v skladu z Ustavo RS in Evropsko Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navaja, da naj sodišče upošteva URS, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, ZST-1 in Zakon o sodiščih (ZS) in izpostavlja 3. člen ZS. Ponavlja, da bi plačilo sodne takse ogrozilo tožnikovo preživljanje, saj bi bila z njim občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZST-1 sodišče v celoti ali deloma oprosti stranko plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Sodišče stranki odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani, pri čemer čas odloga plačila ne sme biti daljši od 24 mesecev, razen če sodišče zaradi izjemnih okoliščin presodi, da je za plačilo potreben daljši čas (drugi odstavek 11. člena ZST-1). Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja. Sodišče mora upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša taksna obveznost za tožbo 621,00 EUR in da je tožnik v obdobju treh mesecev razpolagal z obdavčljivimi dohodki v povprečni višini 301,46 EUR. Nadalje je sodišče z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin, ki jih je navedlo v 7. točki obrazložitve, v skupni vrednosti 110.815,00 EUR, kot izhaja iz podatkov GURS. V 8. točki obrazložitve je nadalje ugotovilo, da tožnik razpolaga z nepremičninami, ki niso obremenjene z zastavnimi pravicami in katerih ocenjena vrednost po javno dostopnih podatkih GURS znaša 21.986,00 EUR, sedem jih je v izključni lasti tožnika, pet pa v deležu do ene polovice.

6. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnik ne izpodbija, je zaključiti, da v konkretnem primeru dohodek tožnika ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (t. j. 595,06 EUR), kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje1. Hkrati pa je sodišče zaključilo, da nepremičnine v vrednosti 21.986,00 EUR niso obremenjene z zastavnimi pravicami in bi jih tožnik lahko prodal in plačal sodno takso.

7. Tožnik utemeljeno opozarja, da nepremičnine niso hitro unovčljiva sredstva. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da mora pri odločitvi upoštevati tudi likvidnostno stanje stranke. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da tožnik razpolaga z obdavčljivimi dohodki v povprečni mesečni višini 301,46 EUR, kar je manj kot dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (ZSVarPre), to je 595,06 EUR, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožba delno utemeljena in bi bila s takojšnjim plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik, zato je utemeljen odlog plačila sodne takse.

8. Ker tožnik razpolaga s prej opisanimi nepremičninami, ki jih lahko proda, pa je odločitev sodišča, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za taksno oprostitev v celoti pravilna in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Pri tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na druge zadeve, v katerih naj bi bila določena drugačna višina takse. Odločilno je, da je taksa pravilno ugotovljena v tej zadevi. Neutemeljeno se tožnik sklicuje tudi na druge zadeve prvostopenjskih sodišč, ki jih ne priloži, temveč navaja zgolj njihove številke, ne pa tudi posamičnih dejanskih stanj v navedenih zadevah. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožniku plačilu sodne takse odložilo, saj bi bila s takojšnjim plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. Glede na veliko število nepremičnin, katerih lastnik je tožnik, bo po oceni sodišča druge stopnje kakšno izmed njih do 30. 6. 2019, tj. v obdobju, daljšem od enega leta, zagotovo lahko prodal in tako pokril dolgovani znesek sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo njegove preživljanje. V ostalem delu pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje, iz že navedenih razlogov, zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 2. in 3. točki 365. člena ZPP.

1 Kar je merilo za napolnitev pravnega standarda iz 11. člena ZST-1.