Jedro

V primeru odpravljive nesklepčnosti mora sodišče stranki naložiti rok za njeno odpravo. Če se ta na poziv odzove, sodišče tožbo ponovno pošlje nasprotni stranki v odgovor. Do zamudne sodbe v primeru odpravljene nesklepčnosti lahko pride zgolj, če tožena stranka tudi na popravljeno tožbo ne odgovori. Ker je v obravnavani zadevi druga toženka od poprave tožbe dalje ves čas aktivno sodelovala v postopku, pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženkama pa mora povrniti njune stroške odgovora na pritožbo v višini 639,28 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo od prve toženke kot izdajateljice in druge toženke kot novinarke zahteval plačilo odškodnine zaradi posega v njegovo čast in dobro ime, ki naj bi ga storili z objavo prispevka: „L.“. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da je dolžan toženkama povrniti njune pravdne stroške v znesku 1.097,15 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pojasnjuje, da sta toženki navadni sospornici, zato je vsaka od njiju samostojna stranka in je zoper vsako mogoče izdati različno odločbo. Sodišče bi zato moralo ločeno presojati pogoje za izdajo zamudne sodbe. Če je štelo, da tožnik v tožbi ni v celoti in popolno navedel oziroma konkretiziral vseh oblik in celotnega obsega nematerialne škode, bi ga moralo pozvati, da odpravi nesklepčnost. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Kaj je tožnik navajal na prvem naroku za glavno obravnavo, je lahko relevantno le za prvo toženo stranko, ne more pa sodišče navedb tožnika šteti kot poskus odprave nesklepčnosti. Tožniku bi sodišče moralo določiti rok in mu dati možnost za popravo tožbe, saj iz sodbe ne izhaja, da bi šlo za neodpravljivo nesklepčnost. S tem, ko je sodišče nadaljevalo postopek s prehodom v stadij razpisa naroka za glavno obravnavo kljub izpolnjenim pogojem za izdajo zamudne sodbe, je kršilo procesna pravila na škodo tožnika.

3. Na pritožbo sta odgovorili obe toženki in prerekali podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz obširne obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče toženk ni obravnavalo kot enotnih sospornic (na kar nakazuje pritožba), temveč je glede druge toženke, ki na tožbo ni odgovorila, presojalo pogoje za izdajo zamudne sodbe. Ugotovilo je, da ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, saj utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz v tožbi navedenih dejstev, torej tožba ni sklepčna. Teh zaključkov, ki jih sodišče podrobno vsebinsko opredeli na 6. do 8. strani sodbe, pritožba obrazloženo ne graja. Opozarja zgolj, da bi sodišče v primeru nesklepčnosti tožbe moralo ravnati skladno s tretjim odstavkom 318. člena ZPP in tožečo stranko pozvati na odpravo nesklepčnosti ter ji zato določiti poseben rok, saj je šlo za odpravljivo nesklepčnost. 6. Sodišče prve stopnje je omenjeno določilo res uporabilo nepravilno, ko je razpisalo narok in zadevo začelo vsebinsko obravnavati, vendar pa v danem primeru ne gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP. Da je tožba nesklepčna, je tožnika v odgovoru na tožbo opozorila že prva tožena stranka. Pri tem je bilo opozorilo dano splošno in se ni nanašalo zgolj na terjatev prve toženke. Tožnik je na opozorilo, kljub temu, da ga je prejel 19. 2. 2013, odgovoril šele na prvem naroku za glavno obravnavo 30. 9. 2013 s podajanjem novih trditev o pravno relevantnih dejstvih. Na tem naroku je sodelovala tudi druga toženka, ki je na dopolnjeno tožbo odgovorila. Sodelovala je tudi v vseh nadaljnjih fazah postopka in obrazloženo oporekala tožbenemu zahtevku.

7. V primeru odpravljive nesklepčnosti mora sodišče stranki naložiti rok za njeno odpravo. Če se ta na poziv odzove, sodišče tožbo ponovno pošlje nasprotni stranki v odgovor. Do zamudne sodbe v primeru odpravljene nesklepčnosti lahko pride zgolj, če tožena stranka tudi na popravljeno tožbo ne odgovori. Ker je v obravnavani zadevi druga toženka od poprave tožbe dalje ves čas aktivno sodelovala v postopku, pogoji za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni.

8. Ker pritožba vsebinskim razlogom glede zavrnitve tožbenega zahtevka ne nasprotuje, sodišče pa je materialno pravo pravilno uporabilo, hkrati tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženkama pa je dolžan povrniti njune stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo, povečane za materialne stroške in davek na dodano vrednost. Stroške je dolžan poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.