Jedro

Tožena stranka je tožnika utemeljeno prenehala voditi v evidenci brezposelnih oseb, saj se ni javil na svetovalni razgovor. Na navedeno ne vpliva dejstvo (ki ga zatrjuje tožnik), da je zbolel in da je skušal o tem toženo stranko obvestiti preko telefona, saj telefonski klic, na katerega se nihče ne javi, ne predstavlja opravičila za izostanek s svetovalnega razgovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 18. 11. 2010 in odločba št. ... z dne 22. 7. 2011 in da se tožnik še vedno vodi v evidenci brezposelnih oseb. Sodišče je nadalje odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bil v času od 10. 11. 2010 do 18. 11. 2010 bolan. Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnil, da je 12. 11. 2010 po telefonu poklical toženo stranko, vendar se ni nihče oglasil. S tem v zvezi je predlagal tudi poizvedbo pri T., vendar pa je sodišče tak dokaz zavrnilo, s tem, da iz zapisnika ne izhaja, zakaj je bil dokazni predlog zavrnjen, v sodbi pa omenjeno tudi ni z ničemer obrazloženo. Dejstvo je, da je tožnik 12. 11. 2010 klical toženo stranko in da je na ta način hotel opravičiti svoj izostanek. Iz samega vabila za dne 12. 11. 2010 tudi ne izhaja, da bi moral v roku 3 dni po prenehanju razloga, omenjeno sporočiti toženi stranki. Tožena stranka se je glede tega sklicevala na zloženko, vendar jo ni predložila kot dokaz. Tožnik je zato ravnal skladno z napotki danimi v vabilu in da bi opravičil svoj izostanek, po telefonu poklical toženo stranko. Tožnikovo bolezen je potrebno šteti kot opravičljiv razlog. Tožnik tudi če bi dostavil potrdilo v roku 3 dni po prenehanju razloga, to ne bi ničesar spremenilo, saj ga je tožena stranka že z odločbo datirano z 18. 11. 2010 izbrisala iz evidence. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki bi še dodatno v celoti potrdili utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik pridobil in predložil zdravniško potrdilo šele po vročitvi odločbe tožene stranke in ne v roku treh dni po prenehanju razloga za odsotnost. Na svoje obveznosti je bil tudi ustrezno opozorjen. Tožena stranka opozarja še na določbo 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po kateri se lahko začasna zadržanost od dela ugotovi za nazaj, vendar največ za tri dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri zdravniku. V predmetni zadevi pa je bilo potrdilo izdano šele 30. 11. 2010. Zloženke, ki jih je tožena stranka tudi priložila k odgovoru na tožbo (priloga B/7) so brezposelni osebi vedno javno dostopne, zato jih ni mogoče šteti kot nov dokaz. Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna, tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnik.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 7. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ter zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 11. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnik kot brezposelna oseba z 18. 11. 2010 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb. S popravnim sklepom je bil datum 18. 11. 2010 nadomeščen z datumom 12. 11. 2010. Odločitev se izvrši z dnem dokončnosti navedene odločbe v upravnem postopku. Nadalje je bilo še odločeno, da se brezposelna oseba šest mesecev po dokončnosti navedene odločbe v upravnem postopku ne more ponovno prijaviti v evidenco brezposelnih oseb.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je bil tožnik vabljen na svetovalni razgovor za dne 12. 11. 2010. Tega svetovalnega razgovora se ni udeležil. Iz njegovih navedb izhaja, da je bil navedenega dne bolan. V zvezi s tem je predložil tudi zdravniško potrdilo izdano dne 30. 11. 2010 (priloga A/5). Po navedbah tožnika naj bi 12. 11. 2010 po telefonu klical zavod, vendar se na klic ni nihče odzval. Po pridobitvi zdravniškega potrdila datiranega z dne 30. 11. 2010 je le-tega predložil Zavodu RS za zaposlovanje. Iz odgovora na tožbo izhaja, da je bilo zdravniško spričevalo zavodu predloženo šele skupaj s pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo dne 1. 12. 2010. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-UPB1, Ur. l. RS, št. 107/2006), ki je veljal v spornem obdobju je v 70. členu določal, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb v taksativno določenih primerih med drugim tudi, če brezposelna oseba ni na razpolago za zaposlitev. V prvem odstavku 17.c člena pa je bilo določeno, da je brezposelna oseba na razpolago za zaposlitev, če je dosegljiva zavodu vsak delovni dan 3 ure dnevno na naslovu prebivališča ali na naslovu, za katerega se dogovori z zavodom. Čas dosegljivosti določi zavod. Podrobnejšo ureditev glede razpolage za zaposlitev vsebuje Pravilnik o natančnejših pravilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o določitvi časa prenehanja in znižanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 56/2007). V 1. alinei drugega odstavka 5. člena je določeno, da se šteje, da je brezposelna oseba na razpolago za zaposlitev in delo tudi v primeru, kadar se osebno javi pri zavodu na njegov poziv. V sporni zadevi se tožnik 12. 11. 2010, ko je bil vabljen na razgovor osebno ni javil na zavodu. Razlog naj bi bile zdravstvene težave. V tem primeru je za presojo odločilno, ali je o svoji odsotnosti pravočasno ter na ustrezen način obvestil Zavod RS za zaposlovanje. V 6. členu Pravilnika je določeno, da ima brezposelna oseba pravico biti odsotna v času dosegljivosti med drugim tudi zaradi lastne bolezni. V 8. členu pa je določen način obveščanja zavoda o odsotnosti. V četrtem odstavku je določeno, da ob nenadni bolezni brezposelne osebe ali družinskega člana mora brezposelna oseba obvestiti zavod najpozneje v 3 dneh po prenehanju razloga za odsotnost. V petem odstavku pa je določeno, da če se brezposelna oseba med svojo boleznijo oziroma boleznijo družinskega člana na poziv ne more javiti pri zavodu ali delodajalcu zaradi zaposlitvenega razgovora oziroma ne more obvestiti zavoda o svoji odsotnosti, ga lahko o tem osebno, pisno, po telefonu ali elektronski pošti obvestijo družinski člani ali druge osebe.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, tožnik ni ravnal skladno z navedenimi določbami. Tudi, če je opravil telefonski klic, na katera se ni nihče javil, to nikakor ne pomeni, da je s tem opravičil svojo odsotnost. Nadalje tožnik v treh dneh po prenehanju razloga za odsotnost tudi ni obvestil zavoda o razlogih, zakaj se ni udeležil svetovalnega razgovora. Zdravniško opravičilo, ki je datirano z 30. 11. 2010 je bilo zavodu predloženo šele potem, ko je tožnik že prejel prvostopenjsko odločbo datirano z dne 18. 11. 2010. Ker tožnik ni ravnal skladno z že citiranimi določbami, je tožena stranka z izpodbijanima odločbama ter sklepom o popravi pomote utemeljeno odločila, da se tožnik z 12. 11. 2010 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb. Pravilnik namreč v 3. alinei 10. člena določa, da brezposelna oseba ni na razpolago, če ne ravna v skladu z že citiranim 8. členom Pravilnika, ki se nanaša na obveščanje zavoda o odsotnosti. ZZZPB pa nadalje v 70. členu med drugim določa, da zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb in evidenci oseb, vključenih v program aktivne politike zaposlovanja, če oseba ni na razpolago za zaposlitev.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z opravo poizvedb pri Telekomu Slovenije. V 4. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje obrazložilo, da sodišče tega dokaza ni izvedlo iz razloga, ker tožena stranka takšnega poskusa, torej klica niti ni zanikala, dala pa mu je drugačen pomen kot tožnik. Drugačen pomen pa pomeni pravno vprašanje, ne pa ugotavljanje dejstev. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni bil ustrezno opozorjen, kako mora ravnati v primeru, če se ne more zglasiti na poziv zavoda. Že v vabilu je bil tožnik opozorjen, da v primeru, če se vabilu ne more odzvati, mora o tem obvezno po telefonu oziroma pisno ali osebno obvestiti zavod. Prav tako je bil opozorjen na posledice, če se na vabilo neupravičeno ne bo odzval. Zaslišan na glavni obravnavi je tožnik tudi izpovedal, da je bil seznanjen, v koliko dneh mora zavodu sporočiti vse spremembe v zvezi s podatki, stanji in drugo. Na svoje ravnanje je bil opozorjen tudi v prijavi na Zavodu RS za zaposlovanje z dne 7. 1. 2009, ki jo je lastnoročno podpisal. Nadalje tožnik tudi ni zanikal, da je prejel zloženke zavoda, kjer so obrazložene pravice in obveznosti brezposelnih oseb.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.