Jedro

Tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, zato toženi stranki v obravnavani zadevi ni bilo treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je vložil na zapisnik 18. 10. 2022. 2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob podaji navedenega zahtevka, iz katerih je razvidno, da je Maroko zapustil, ker so mu s smrtjo in nožem grozili preprodajalci drog v njegovi ulici. Tožnikov mlajši brat je bil namreč odvisnik, zato se je tožnik odločil, da preprodajalce prijavi policiji. Ti so nato pretepli tožnika in njegovega mlajšega brata. Tožnik je šel v drug kraj, kjer so mu ponovno grozili, zato je hišo lahko zapustil le, če je imel ob sebi prijatelje. Ker so se težave stopnjevale, se je odločil zapustiti Maroko. Ko mu je uradna oseba pojasnila, da je navedeno že povedal, je tožnik izjavil, "da ni povedal, a so mu grozili, ker ni imel namena ostati v Sloveniji, zato se ni spuščal v podrobnosti". Poleg tega je bil žrtev rasizma, ker je Berber, saj mu delodajalec v drugem kraju ni dal dela zaradi njegovega porekla. Tukaj ni želel ostati, ker ni vedel, da v Sloveniji lahko dela. Poleg tega je imel v Maroku družinske težave, ker si je njegov stric prisvojil zemljo, ki bi se morala razdeliti med ostale sorojence, torej tudi tožnika, ki bi lahko prodal svoj delež in si s kupnino ustvaril projekt, s katerim bi lahko služi denar. Če bi delal, Maroka ne bi zapustil. Drugih razlogov ni navedel. 3. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je tožnik 6. 6. 2023 v Sloveniji podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito zaradi nezmožnosti zaposlitve, berberske narodnosti in težav s kriminalci. Navedena prošnja je bila zavrnjena z odločbo z dne 4. 7. 2023, ki je postala pravnomočna 28. 9. 2023. 4. Po presoji tožene stranke tožnik svoj zahtevek utemeljuje utemeljuje z istimi razlogi, kot jih je navedel v svoji prvi prošnji, torej z grožnjami kriminalcev, težavami zaradi berberske narodnosti ter s posledično nezmožnostjo zaposlitve in revščino. Razlog, ki se nanaša na delitev dediščine (tožnik ni dobil dela zemlje, s katerim bi se lahko preživljal), bi lahko tožnik navedel že v predhodnem postopku, česar pa ni storil le zato, ker ni želel ostati v Sloveniji. Poleg tega navedeni razlog ne povečuje verjetnosti, da bi bila tožniku priznana mednarodna zaščita, saj se nanaša na že v predhodnem postopku uveljavljan razlog, da je državo zapustil, ker ni imel dovolj denarja za svoje preživljanje in družino.

5. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da se je tožnik skliceval na razloga, ki ju je navedel že v predhodnem postopku v Republiki Sloveniji, in da v zvezi s tem ni navedel nobenih novih dejstev ali predložil novih dokazov. Zato ni uspel izkazati povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

6. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

7. Tožnik trdi, da se ne more vrniti v Maroko, saj bi bilo tam njegovo življenje ogroženo iz razlogov, ki jih ves čas poudarja. Grozijo mu preprodajalci drog, ker jih je prijavil. V napadu so ga hudo telesno poškodovali, saj je ostal brez prsta na roki. V Maroku ima še tri brate, zato mora poskrbeti tudi za člane svoje družine. Delo je iskal povsod, vendar ga je v Maroku zelo težko dobil, ker je ..., torej pripadnik Berberov, ki v Maroku bistveno težje dobijo delo kot Arabci. Zato se tožnik se ne strinja z oceno tožene stranke, da ni dobil dela, ker nima ustrezne izobrazbe. Glede na navedeno je imel tožnik težave z zaposlitvijo, kar ga je vodilo v revščino.

8. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

9. Dne 21. 11. 2023 je sodišče izvedlo glavno obravnavo in v dokaznem postopku pregledalo listine spisov, ki se nanašajo na zadevo.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

13. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1, 2 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.3 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II4, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.5

14. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov. Tožena stranka je še presodila, da bi lahko tožnik razlog, ki se nanaša na delitev dediščine, navedel že v predhodnem postopku.

15. Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel in da bi lahko že v predhodnem postopku uveljavljal razlog, ki se nanaša na delitev dediščine; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob takih okoliščinah, ko tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, pa toženi stranki v obravnavani zadevi ni bilo treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka v smislu 67. člena ZUP.6

16. V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotij v prosilčevih izjavah7, sodišče še ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 18. 10. 2022, na katerega tožnik ni imel pripomb, razvidno, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, česar prav tako ne izpodbija določno.

17. Sodišče pripominja, da glede na omenjeno procesno dejansko stanje, ko tožnik ni navedel ustreznih novih dejstev ali predložil novih dokazov, torej ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov, toženi stranki ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti informacij o izvorni državi.8 Sicer pa s tem v zvezi iz tožnikovega trditvenega gradiva niti ni razvidno določno zatrjevanje okoliščin, zaradi katerih bi bila njegova možnost pridobivanja tovrstnih dokazov bistveno otežena ali onemogočena.9

18. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve). 3 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 4 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 5 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 6 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 presodilo, da je vloga nepopolna v primeru, ko stranka navaja nova dejstva, ki sama zase ali skupaj z drugimi, že ugotovljenimi, dejstvi bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ne predloži pa dokazov zanje oziroma ne zatrjuje, da jih ne more predložiti, zato pride v poštev poziv na dopolnitev v smislu 67. člena ZUP. 7 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II). 8 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve). 9 Iz 42. člena Procesne direktive II je razvidno, da postopkovna pravila prosilcu ne smejo onemogočiti dostopa do novega postopka, niti ne povzročiti dejanskega izničenja ali resne okrnjenosti tega dostopa