Jedro

Navidezne pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pustilo v veljavi pod točko 1. in 3. izreka sklepa o izvršbi istega sodišča, opr. št. I 97/01443, z dne 21.1.1997 (1. točka izreka sodbe) in naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 9.000,00 SIT (2. točka izreka sodbe). Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 338. čl. ZPP, ker iz prve strani izpodbijane sodbe ni razvidno, kateri del sodbe predstavlja izrek in kateri del predstavlja obrazložitev. Zaradi tega se sodba ne da preizkusiti, poleg tega je izrek sodbe nerazumljiv. Poleg navedenega je sodišče prve stopnje popolnoma napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka v spis ni vložila dokumentacije v originalu, niti v overjenem prepisu v smislu določbe 107. čl. ZPP. Tega ni storila niti potem, ko ji je to sodišče prve stopnje naložilo. Tožena stranka je zahtevala predložitev listin v originalu zato, ker z v postopku uporabljenimi listinami nikdar ni razpolagala in ne more preveriti pristnosti fotokopij, potem so nekatere listine zagotovo ponaredki, saj podpisi toženke na njih niso enaki, splošno pa je znano, da se s pomočjo fotokopirnega aparata lahko zelo enostavno ponaredi dokument s tujim podpisom. Razlog za vpogled v originalne listine je tudi dejstvo, da je B. K. moral zapustiti svoje delovno mesto pri tožeči stranki zaradi različnih nepravilnosti, med katerimi je tudi ponarejanje listin. Sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti svoje odločitve na listine, ki niso predložene v izvirniku ali v overjenem prepisu. Z neupoštevanjem 107. čl. ZPP je tako sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženka nikdar ni izpovedala, da je uporabljene listine sama podpisala, ampak je jasno povedala, da je podpisala določene listine v zvezi s kreditom tedanjega svaka B. K., na njegovo prošnjo in zagotavljanje, da gre zagotovo za njegov kredit, pri čemer pa ni vedela, katere listine je podpisala. Dejstvo je, da je sporni kredit dejansko K. in ne toženkin in da toženka ni prejela denarja iz naslovnega kredita. To dejstvo potrjuje tudi okoliščina, da naj bi se kredit plačeval z administrativno prepovedjo pri firmi B. d.o.o., kjer naj bi bila toženka zaposlena, firma pa je v lasti družine priče K. Dejansko toženka v tej firmi nikdar ni bila zaposlena. Sodišče ne more šteti priče B. K. kot verodostojne priče. Ta priča je namreč delala pri tožeči stranki na oddelku kreditov, vendar je morala delo zapustiti zaradi različnih nepravilnosti pri delu. Tožena stranka je predlagala zaslišanje večih prič v razjasnitev okoliščine, zakaj je morala priča K. zapustiti delo pri tožeči stranki, vendar teh dokazov sodišče ni izvedlo. Izpodbijana sodba nalaga toženi stranki v plačilo nečesa, česar sploh ni prejela. Izpodbijana sodba je tako nezakonita in tudi nepravična. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz prve strani sodbe je namreč povsem nedvoumno razvidno, kateri del sodbe predstavlja izrek in kateri del obrazložitev. To je v sodbi navedeno na običajen in zakonit način z besedama "razsodilo" (za izrek) in "obrazložitev". Tudi ni nikakršnega pomešanja med posameznimi deli izreka in obrazložitvijo sodbe. Izpodbijano sodbo se da preizkusiti in je njen izrek razumljiv. Res mora v skladu s 3. odst. 107. čl. ZPP stranka, če nasprotna stranka to zahteva, predložiti listino v izvirniku in je bilo to določilo ZPP med postopkom na prvi stopnji kršeno. Ni pa tožeča stranka mogla predložiti listin v originalu iz razloga, ker ima te listine na mikrofilmu (glej navedbo tožeče stranke na list. št. 47 v spisu). Po oceni pritožbenega sodišča gre tu za relativno kršitev pravdnega postopka, ki ni bistvena, kar zaključuje zlasti iz izpovedbe toženke, zaslišane kot pravdne stranke, ko izrecno pove, da je vse v postopku uporabljene fotokopije listin z njenim podpisom podpisala lastnoročno ona (glej njeno izpovedbo na list. št. 47-48). Vpogled v originalne listine zato ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov v zvezi s prenehanjem dela B. K. pri tožeči stranki, ker okoliščina, zakaj je z delom prenehal, ne more vplivati na odločitev o tožbenem zahtevku. Poleg tega pa, četudi bi izpovedbo K. ocenili kot neverodostojno, so že listinski dokazi dovolj trdno potrjevali dejstva, ki jih je sodišče moralo ugotoviti za odločitev o tožbenem zahtevku. Sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo niti drugih kršitev pravil pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti v smislu 2. odst. 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, tako, da pritožbene navedbe niso utemeljene niti, v kolikor se te nanašajo na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in temu posledično zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v kolikor ti pojasnjujejo ugotovitev dejanskega stanja in uporabo materialnega prava in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. V konkretni odgovor pritožbi pa še dodaja: tožena stranka skozi ves postopek, tudi v pritožbi, zatrjuje, da je bilo predmetno posojilo posojilo njenega takratnega svaka B. K., ki je posojilo tudi dejansko prejel in koristil. Toženka naj bi v tem posojilnem razmerju dala le svoj podpis, nastopala kot navidezni posojilojemalec, ker je bil K. zaposlen pri tožeči stranki na kreditnem oddelku in so zanj veljale določene omejitve pri najetju posojil. To je storila na prigovor K., kateri ji je dal vse listine tudi v podpis in pri tem zatrjeval, da bo vse v redu in da je to dejansko njegovo posojilo (on ga bo koristil in vračal). Nedvoumno je, da je kot posojilojemalec nasproti tožeči stranki kot posojilodajalcu ves čas nastopala toženka, kar je zaključiti iz listinskih dokazov in njene izpovedbe, ko potrdi, da je vse listine podpisala ona lastnoročno. Torej tožeči stranki razmere in dogovor med K. in toženko, da je posojilo dejansko za K., če bi to razmerje resnično bilo podano, ni bilo znano. Četudi bi bila vsa zatrjevanja in navedbe tožene stranke, da je posojilo dejansko K., resnične, sodišče prve stopnje ne bi moglo o tožbenem zahtevku odločiti drugače, kot je. Šlo bi namreč za navidezno posojilno pogodbo med tožečo in toženo stranko, ta navideznost pa ne bi bila znana tožeči stranki. V skladu s 3. odst. 66. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) navideznost pogodbe ni mogoče uveljavljati proti tretji pošteni osebi. Da tožeča stranka v obravnavanem posojilnem razmerju s toženo stranko ne bi bila tretja poštena oseba, ni dokazano, niti s strani nobene od pravdnih strank zatrjevano. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).