Jedro

Za veljavnost izjave o pripoznavi zastaranega dolga zadošča pripoznanje temelja terjatve, morebitna navedba določenega zneska v izjavi o pripoznavi zastarane obveznosti pa ne zadošča za ugotovitev utemeljenosti višine zahtevka iz tega naslova.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v I. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Srž spora in dosedanji postopek

1.Tožniki in pokojni A. A. (umrl 8. 12. 2015) so dediči denacionalizacijskega upravičenca pokojnega B. A. Toženka je ena izmed dveh dedinj A. A. Ta je bil s sklepom sodišča na podlagi 67. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) imenovan za skrbnika za poseben primer glede premoženja, ki je bilo predmet denacionalizacijskega postopka po pokojnem upravičencu. Tožniki trdijo, da je skrbnik med dediče razdelil le majhen delež denacionaliziranih sredstev, s preostalim vrnjenim premoženjem (ki je bil delno neutemeljeno nakazan celo na njegov osebni račun) ter njegovimi plodovi pa je neupravičeno razpolagal kot s svojimi, in sicer tako, da je prejete zneske prikril oziroma jih je porabil zase tako, da jih je nakazoval tretjim osebam v zvezi z lastnimi potrebami. Trdijo tudi, da sta se pravdni stranki pred vložitvijo tožbe pogajali o sklenitvi poravnave, do katere sicer nikoli ni prišlo, a je toženka med pogajanji pripoznala dolg po temelju in višini. Zato od nje zahtevajo plačilo 41.495,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2017 do plačila, glede na dedne deleže vsakega od njih: za prvo tožnico 21.040,87 EUR, za ostale pa po 6.818,08 EUR. Toženka se je branila z navedbami, da dolga ni mogla pripoznati, ker ta ne obstaja. Trdila je, da je pokojni s premoženjem upravljal skrbno, s sredstvi nikoli ni razpolagal mimo dedičev ali brez njihovega soglasja in jih je redno obveščal o vseh poslih, ravnanjih in aktivnostih.

2.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati prvi tožnici 3.713,04 EUR, ostalim tožnikom pa po 1.237,68 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2021 dalje (I. točka izreka); v preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožniki nosijo 81,39 %, toženka pa 18,61 % pravdnih stroškov. Ob predpostavki, da je o sporu treba odločiti na podlagi določbe o pripoznavi dolga iz 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in določbe o pripoznavi zastarane obveznosti iz 341. člena OZ, je odločitev sprejelo na podlagi naslednjih ugotovitev in zaključkov:

- ob smrti skrbnika A. A. je bilo na skrbniškem računu denacionaliziranega premoženja 13.536,43 EUR sredstev, ki jih je toženka že izplačala tožnikom in drugim upravičencem;

- skrbnik je na skrbniški račun od C., d. d., 31. 3. 2004 prejel 3.263,29 EUR (po odvedenem davku 2.447,47 EUR), na osebni račun pa od Sklada KGZ in C., d. d., 25. 1. 2007 19.576,67 EUR (po odvedenem davku 14.682,57 EUR), od Sklada KGZ 26. 3. 2010 44.311,17 EUR (po odvedenem davku 33.233,38 EUR), od C., d. d., 15. 12. 2010 2.979,98 EUR in iz naslova najemnin s strani najemnika D. D. za najem prostorov na posestvu ... 8.850 EUR (v nadaljevanju najemnine D. D.), ti zneski pa med tožnike niso bili razdeljeni;

- tožniki so se z navedenimi prilivi seznanili najkasneje leta 2011, zato so te terjatve zastarale najkasneje v letu 2016, tožba pa je bila vložena leta 2021;

- izjema so najemnine, ki jih pokojni ni vključil v poročila in so se tožniki z njimi seznanili šele s prejemom izpiskov odvetnice Mayer 25. 6. 2017;

- toženka je 7. 10. 2017 sama pripravila in tožnikom predložila pisno poravnavo (priloga A 19), s katero je pisno pripoznala dolg v zvezi s premoženjem denacionalizacijskega upravičenca, pri čemer je v poravnavi jasno navedena podlaga dolga (odškodnine, najemnine, neupravičeno pridobljene premoženjske koristi, pravdni stroški in kuponi SOD);

- do pripoznave je prišlo zgolj po temelju, saj ob pripravi osnutka še ni bilo znano, koliko dolg točno znaša;

- toženka je imela dostop do vse relevantne dokumentacije o poslovanju pokojnega skrbnika, komunikacija med strankama je potekala daljši čas, za pripravno poravnave je poiskala tudi pomoč odvetnice, zato se ne more sklicevati na opravičljivo zmoto;

- vsi izdatki, katerih plačilo je za tožnike sporno, se nanašajo na stroške upravljanja denacionalizacijskega premoženja, razen plačil štirih računov v skupni višini 2.289,13 EUR, za katere toženka ni izkazala, na kakšni podlagi jih je pokojni plačal;

- skrbnik je tožnike redno obveščal o upravljanju z denacionalizacijskim premoženjem, tožniki pa so tudi sodelovali pri upravljanju;

- skrbnik z denacionalizacijskim premoženjem ni razpolagal neskrbno, tako da bi s temi sredstvi razpolagal v svojo korist in za lastne potrebe ter sredstev ni dvigoval s skrbniškega računa ali nakazoval za lastne potrebe tretjim osebam, z izjemo plačila najemnin D. D. (teh ni razdelil tožnikom niti jih za razliko od ostalih prejemkov ni nikoli nakazal na skrbniški račun in vključil v poročila) in zgoraj opredeljenih štirih računov, kar pomeni, da je neupravičeno porabil sredstva v višini 11.139,13 EUR.

3.Proti odločitvi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka, pritožbi tožnikov pa ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v II. In III. točki izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna prvi tožnici plačati (še) 17.327,83 EUR, ostalim tožnikom pa po 5.580,40 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2021 do plačila. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s presojo, da osnutek poravnave iz priloge A 19 ustreza zahtevam iz 341. člena OZ, a je odločitev glede utemeljenosti višine zahtevka spremenilo ob stališču, da je toženka s pripravo poravnave podala izjavo o pripoznavi zastarane obveznosti, ki vsebuje pripoznavo temelja in določene višine dolga.

4.Vrhovno sodišče je na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanj: 1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialnopravne določbe 341. člena OZ in načelo akcesornosti pripoznave zastaranja, ko je odločilo, da je tožena stranka pripoznala zastarane obveznosti v znesku 47.277,03 EUR in tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v preostanku (skupaj 41.495,11 EUR), čeprav je potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je znesek obveznosti le 11.139,13 EUR? In 2. Ali ima sodba sodišča druge stopnje s tem, ko je sodišče odločilo, da je tožena stranka pripoznala zastarane obveznosti v znesku 47.277,03 EUR in ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v preostanku (skupaj 41.495,11 EUR), čeprav je potrdilo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je znesek obveznosti le 11.139,13 EUR, pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker nima razlogov, oziroma so ti razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju, in je s tem podana kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP?

Revizija in odgovor nanjo

5.Toženka v reviziji v zvezi s prvim vprašanjem izpostavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da tožniki niso dokazali, da bi skrbnik razpolagal s premoženjem neskrbno in sredstva porabljal za lastne potrebe, z izjemo sredstev v višini 11.139,13 EUR, kot obveznosti, ki jo je toženka pripoznala. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi se višina obveznosti razlikovala od višine, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, a je kljub temu odločilo, da je toženka dolžna plačati vse, kar tožniki vtožujejo. Meni, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 341. člen OZ in načelo akcesornosti pripoznave zastaranja. Pripoznava zastaranja je namreč zaradi njene akcesorne narave veljavna pod pogojem, da je veljavna obveznost sama. Ker je sodišče druge stopnje potrdilo, da obveznost znaša le 11.139,13 EUR, je pripoznava zastaranja lahko veljavna le do te višine in nič več. Dodaja, da pripoznava dolga ne ustvarja samostojnega pravnega naslova za vtoževano plačilo, ki presega ugotovljeno obveznost. Ni videti razloga za stališče, da bi pripoznava dolga štela kot samostojna obveznost, neodvisna od dotedanjega obstoja dolga. Pogodbene obveznosti, ki nimajo razloga, naše pravo odklanja. Meni, da sprejeta odločitev nasprotuje sodni praksi Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 33/2007 s 24. 3. 2009 in odločitvam Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1106/2011 z 14. 11. 2012 in I Cp 167/2023 z 8. 3. 2023. Izpostavlja, da ima institut pripoznave le omejen doseg, ki je zlasti povezan z zastaranjem. Navedb v zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem Vrhovno sodišče iz razlogov, ki bodo razvidni v nadaljevanju, ne povzema.

6.Tožniki v odgovoru na revizijo menijo, da je toženkino stališče, da je sodišče druge stopnje pritrdilo sodišču prve stopnje o obstoju terjatve v višini 11.139,13 EUR zmotno, saj je ugotovilo obstoj celotne vtoževane terjatve. Ne drži, da naj bi pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, da je skrbnik skrbno ravnal z denarnimi sredstvi, ki jih je porabil glede denacionaliziranega premoženja. Ob opredelitvi terjatev v višini 53.343,40 EUR, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za izkazane, pojasnjujejo, da je sodišče prve stopnje štelo, da so te zastarane, medtem ko je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi prava pravilno štelo, da niso. Revidentka obstoju terjatve v višini 53.343,40 EUR ni ugovarjala, zato ne drži, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj je tožnikom prisodilo celotni znesek, saj iz 14. in 17. točke obrazložitve izhaja, da zaključek sodišča prve stopnje o zastaranju ni pravilen. Pritožbeno sodišče je dokazno listino A 19 "poravnava" presodilo kot izjavo volje po 341. členu OZ, ki izpolnjuje vse kriterije za pisno pripoznavo zastarane obveznosti, tako po temelju kot po višini. Ker je ta izjava pisna pripoznava zastaranih obveznosti, pri čemer je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj terjatev tožnikov do revidentke v znesku, ki presega vtoževani znesek, je pritožbeno sodišče tožnikom prisodilo le še razliko. Obrazložitev izpodbijane sodbe omogoča preizkus. Pritožbeno sodišče ni uporabilo načela akcesornosti na način, kot skuša to prikazati revidentka, ampak je pritrdilo ugotovitvi nižjega sodišča, da so tožniki uspeli izkazati obstoj terjatev, ki jih je nižje sodišče zmotno štelo za zastarane. Ker sta nižji sodišči ugotovili obstoj terjatev, ni prišlo do kršitve načela akcesornosti.

7.Revizija je utemeljena.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja dolg skrbnika denacionalizacijskega upravičenca iz naslova (nezastaranih) prikritih in nerazdeljenih najemnin D. D. (8.850 EUR) in zaradi neupravičeno izvedenih plačil računov iz denacionalizacijskih sredstev (2.289,13 EUR). V drugostopenjskem sojenju dodatno (vsem skupaj) prisojenih 34.069,03 EUR pa predstavlja znesek, ki ni opredeljen z naravo oziroma vrsto terjatve, oblikovane na točno določenem pravnem dogodku ali dejstvu iz pravnega razmerja pravdnih strank oziroma tožnikov in skrbnika denacionalizacijskega premoženja. Sodišče druge stopnje je namreč spor rešilo na podlagi drugačnega materialno pravnega uvida v 341. člen OZ. Menilo je, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da zadošča zgolj pripoznava temelja terjatve, saj mora upnik vedeti, v kakšnem obsegu je ponovno pridobil pravovarstveni zahtevek. Za določitev višine pripoznane zastarane obveznosti je štelo kot pomemben toženkin določen in enopomenski zapis iz 3. točke poravnave, ki opredeljuje, koliko po njeni oceni znaša dolg njenega očeta, in sicer: do prve tožnice 25.637,17 EUR, do druge tožnice 7.212,339 EUR, do tretjega tožnika 7.212,339 EUR in do četrte tožnice 7.212,339 EUR (skupaj 47.277,03 EUR). Tako ni ugotavljalo, ali seštevek teh zneskov ustreza višini dolga, ki v resnici, poleg že ugotovljenih 11.139,13 EUR, (še dodatno) obstaja. Dodatni znesek je tožnikom prisodilo na podlagi stališča, da mora pisna pripoznava zastarane terjatve za svojo veljavnost vsebovati tudi opredelitev višine pripoznanega dolga; izhajalo je iz prepričanja, da je odločilno zgolj dejstvo, kakšno višino je toženka navedla v poravnavi, pisna pripoznava zastarane terjatve, ki jo je toženka izrazila s sestavo in posredovanjem poravnave (priloga A 19), pa takšno opredelitev vsebuje.

9.Prvo dopuščeno vprašanje odpira pravilnost uporabe 341. člena OZ, ki ureja pisno pripoznavo zastarane obveznosti. Ta se šteje za odpoved zastaranju (prvi odstavek 341. člena OZ). Institut ima omejen obseg, ki je zlasti povezan z zastaranjem - učinki take izjave povzročijo, da začnejo zastaralni roki teči znova. S tem se naturalna terjatev spremeni nazaj v civilno terjatve, izpolnitev katere upnik lahko ponovno uveljavlja pred sodišči.

10.Pripoznava zastarane obveznosti je enostranska izjava volje dolžnika, ki jo da upniku izrecno: dolžnik mora upniku izjaviti, da obveznost obstaja, izjava pa učinkuje, ko jo upnik prejme. Izjava o pripoznavi zastarane obveznosti mora biti (tako kot izjava o pripoznavi dolga iz 364. člena OZ) jasna, brez pogojev, ki bi lahko povzročili dvom v izpolnitev, in določna glede dolžnikove obveznosti. Konkretne okoliščine posameznega primera ne smejo vzbuditi dvoma o tem, da je smisel dolžnikovega ravnanja pripoznanje obstoja njegove obveznosti. Navedeni učinek na zastaranje na podlagi izjave nastane na podlagi zakona in ne na podlagi dolžnikove volje - dovolj je, da se dolžnik zaveda, da njegov dolg obstaja in da to nedvoumno izrazi, ni pa treba, da tudi želi, da njegova izjava učinkuje tako, da se odpove zastaranju. Iz izjave mora biti nesporno razvidna le pravna podlaga terjatve. Za vpliv na zastaranje zadošča pripoznanje obveznosti (temelja), brez navedbe višine.

11.Sodišči prve in druge stopnje sta soglasni, da je z oblikovanjem in posredovanjem poravnave iz priloge A 19 toženka v razmerju do tožnikov podala enostransko izjavo o pripoznavi (zastaranega) dolga pokojnega očeta, ki se nanaša na vse terjatve in obveznosti v zvezi z vrnjenim premoženjem po denacionalizacijskemu upravičencu. Toda sodišče druge stopnje se s prvostopenjskim ni strinjalo, da je toženka v obravnavani izjavi pripoznala zgolj temelj terjatve, ne pa tudi višine, zato je celotnemu zahtevku tožnikov ugodilo na podlagi (gole) ugotovitve, da je toženka v poravnavi navedla tudi znesek obveznosti oziroma dolga. Zapisalo je, "da mora listina, v kateri toženka pripoznava zastarano obveznost, povzročiti pravne učinke "po višini", sicer ta materialnopravna pravica ne nastane", in nadalje da "kot zmotno ocenjuje razlago sodišča prve stopnje, da pripoznava temelja zadostuje za pretrganje zastaranja".

12.Pripoznava zastarane obveznosti je akcesorne narave. To pomeni, da je veljavna le, če je veljavna sama obveznost;

njen učinek je odvisen od obstoja obveznosti. Pripoznava dolga kot izjava - sporočilo dolžnikovega stališča upniku, da dolg obstaja - še ne pomeni nujno, da dolg v resnici obstaja. Izjava o pripoznavi zastarane obveznosti ne ustvarja samostojnega pravnega naslova za iztoževano plačilo oziroma ne šteje kot samostojna pogodba, neodvisna od dotedanjega obstoja pripoznanega dolga, saj naše pravo odklanja pogodbe brez pogodbene podlage. Uspeh tožbenega zahtevka je tako odvisen od resničnega obstoja dolga, ne pa neposredno od dolžnikovega stališča o tem. Načelo akcesornosti pomeni tudi, da morebitna (sicer za veljavnost nepotrebna) navedba višine v izjavi o pripoznavi zastarane obveznosti, ne pomeni samodejno, da je/bo tožbeni zahtevek utemeljen (v celotni pripoznani višini).

13.Sodišče druge stopnje je pri odločanju o konkretnem primeru sicer izhajalo iz načela akcesornosti, saj je v 15. točki obrazložitve, v kateri je opredelilo pojem in značilnosti obravnavanega instituta, zapisalo, da učinki (odpovedi zastaranja) nastopijo le, če terjatev (temeljno materialno upravičenje) še obstaja. Temu pravilnemu izhodišču pa je v nadaljevanju pripisalo napačen pomen. Pristop, ki ga je uporabilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku v celotnem znesku le zato, ker ta ustreza znesku, ki ga je toženka navedla v listini, ki vsebuje izjavo o pripoznavi zastarane obveznosti, je materialnopravno zmoten. Za veljavnost izjave o pripoznavi zastaranega dolga namreč zadošča pripoznanje temelja terjatve, brez navedbe višine, morebitna navedba določenega zneska v izjavi o pripoznavi zastarane obveznosti pa ne zadošča za ugotovitev o utemeljenosti višine zahtevka iz tega naslova. Zaradi nepravilnega materialnopravnega pristopa sodišče druge stopnje ni raziskovalo, ali je skrbnik neskrbno razpolagal z večjim delom denacionalizacijskega premoženja, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje (da v resnici obstaja terjatev v višjem znesku kot 11.139,13 EUR), zato je njegov zaključek, da je zahtevek v celoti utemeljen, materialnopravno zmoten.

14.Odgovor na prvo postavljeno revizijsko vprašanje je tako negativen. Odgovor na vprašanje, ali obstaja (zastaran) dolg, ki ga je toženka v razmerju do tožnikov pisno pripoznala v poravnavi in ga tožniki lahko zato kljub zastaranju uspešno uveljavljajo v tem postopku, tiči (glede na navedbe pravdnih strank) v opredelitvi morebitne zneskovne razlike med višino ugotovljenih denacionalizacijskih sredstev oziroma sredstev, ki jih pokojni skrbnik denacionalizacijskega premoženja ni razdelil med sodediče (ne glede na to, ali so bila nakazana na osebni ali skrbniški račun) in višino sredstev, ki jih je ta kot skrbni upravljavec denacionaliziranega premoženja (upravičeno) porabil za gospodarjenje s tem premoženjem.

Odločitev Vrhovnega sodišča in glasovanje

15.Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP, reviziji ugodilo, odločbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in jo v tem obsegu vrača temu sodišču v novo sojenje, da znova odloči o pritožbi tožnikov, upoštevaje navedbe obeh pravdnih strank. Ker je ravizijsko sodišče že zaradi odgovora na prvo zastavljeno vprašanje reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, se drugemu vprašanju ni posvetilo.

16.Če sodišče razveljavi odločbo, proti kateri je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, po tretjem odstavku 165. člena ZPP pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo za končno odločbo (II. točka izreka).

17.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Toženka se je zaradi pripoznave zastarane obveznosti po 341. členu OZ odpovedala zastaranju, pripoznava dolga pa po 364. členu OZ povzroči pretrganje zastaranja.

2Menjava oken, prekrivanje strehe, popravilo cevi za vodo, izdelava WC-ja, menjava podpornih stebrov, zavarovanja za posestvo ..., skupno približno 97.000 EUR.

3Sklep II DoR 58/2025 z dne 21. 5. 2025

4Tožnikom je od tega na podlagi njihovih dednih deležev prisodilo skupno 7.426,08 EUR.

5Z izjemo terjatev iz naslova najemnin D. D., je sodišče prve stopnje za vse ostale terjatve ugotovilo, da so zastarale, zato se celoten, s strani višjega sodišča dodatno prisojen znesek nanaša na "zastarane" terjatve.

6Izjema izrecni odpovedi zastaranju je, da dolžnik upniku za zastarano obveznost da zastavo ali kakšno drugo zavarovanje (drugi odstavek 341. člena OZ).

7Za pripoznavo zastarane obveznosti morajo biti izpolnjene vse predpostavke, ki sicer veljajo za pripoznavo po 364. členu OZ (gl. III Ips 21/2022 z 15. 2. 2023).

8Prim. tudi II Ips 306/2002 z dne 19. 2. 2003 (10. in 12. odstavek obrazložitve).

9Višina, v kateri je dolžnik pripoznal obveznost, bi bila lahko odločilna le, če je nižja od višine, v kakršni pripoznana obveznost v resnici obstaja.

10Gl. Juhart, M., in drugi, Obligacijski zakonik (OZ): (splošni del) : s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2003, 2. knjiga, str. 457.

11Prim. stališča glede pomena in vsebine načela akcesornosti v zvezi z institutom pripoznave dolga (364. člen OZ), npr. sodbi VSRS II Ips 178/2017 z 11. 4. 2019 in III Ips 33/2007 s 24. 3. 2009.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 341, 341/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.