Jedro

Pojma "novo" in "rabljeno" vozilo sta pravna standarda, ki ju mora pristojni organ ustrezno interpretirati. Pri tem torej ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja, kot zmotno meni tožeča stranka. Ali je treba šteti vozilo, ki je že bilo predhodno registrirano, za rabljeno vozilo, je torej pravno vprašanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi v ponovnem odločanju po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 7562002-2 z dne 23. 3. 2005, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 6. 4. 1999, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice Maribor z dne 17. 7. 1998. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ ob preverjanju sprejete carinske deklaracije (ECL) z dne 16. 7. 1998, v carinskem postopku sprostitve blaga v prost promet določil tarifno oznako in znesek carine za blago po navedenem ECL. Tožeča stranka je uvozila vozilo (sedlasti vlačilec), ki je bilo malo rabljeno in na videz novo, bilo pa je predhodno registrirano. Tožeča stranka je vozilo deklarirala kot novo, carinski organ pa se s tem ni strinjal in je zato izdal odločbo, s katero je opredelil vozilo kot rabljeno in odmeril carino po višji carinski stopnji za rabljena vozila.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bil postopek preverjanja točnosti in pravilnosti ECL, ki ga je izvedel carinski organ, v skladu z določbami Carinskega zakona - CZ (Ur. l. RS, št. 1/95 in 28/95). Res je šele nova nomenklatura uvedla različne tarifne postavke za rabljena in nova vozila, s tem da pojma "novo" in "rabljeno" vozilo v tarifi nista bila pojasnjena. Določitev njegove vsebine je bila torej prepuščena carinskim organom, ti pa so po presoji sodišča prve stopnje uvoženo vozilo pravilno uvrstili v postavko, ki velja za rabljena vozila, kot odločilno okoliščino za to pa so utemeljeno šteli predhodno registracijo vozila.

3. Tožeča stranka - revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Obširno ugovarja izvedenemu carinskemu postopku na prvi stopnji. Prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da se je tožena stranka sklicevala na Dopolnilni komentar h Kombinirani nomenklaturi carinske tarife, ki pa je bil objavljen v uradnem listu šele po izdaji izpodbijane odločbe, in se zato ne bi smel uporabljati retroaktivno. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju. Nasprotujoče so si trditve sodišča prve stopnje, da se z odločbo po tretjem odstavku 52. člena CZ zgolj ugotavlja dejansko stanje, po drugi strani pa dopušča, da se te ugotovitve popravijo v odločbi drugostopenjskega upravnega organa, češ da gre za uporabo materialnega prava. V izpodbijani sodbi niso bila ugotovljena odločilna dejstva, glede na zatrjevanje tožeče stranke, da je bilo vozilo novo. Navaja, da o isti zadevi (zoper stranko in njenega zastopnika v carinskem postopku) že teče upravni spor in ker gre za nujno sosporništvo, bi sodišče moralo izpeljati postopek po pravilih o sosporništvu. Sodišče prve stopnje se tudi ni izreklo, zakaj je zavrnilo zaslišanje priče A.A., ki bi lahko odgovorila na bistveno vprašanje, ali carinski organi izdajajo dvojne odločbe.

4. Tožena stranka na pritožbo, sedaj revizijo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se opravlja tudi revizijski preizkus.

8. Tožeča stranka neutemeljeno očita izpodbijani sodbi, da so njeni razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju oziroma, da meša dejanska in pravna vprašanja, kar naj bi storilo sodišče prve stopnje v zvezi z opredelitvijo carinskega blaga. To je po presoji revizijskega sodišča ključno materialnopravno vprašanje v obravnavani zadevi. Pojma "novo" in "rabljeno" vozilo sta pravna standarda, ki ju mora pristojni organ ustrezno interpretirati. Pri tem torej ne gre za ugotavljanja dejanskega stanja, kot zmotno meni tožeča stranka. Ali je treba šteti vozilo, ki je že bilo predhodno registrirano, za rabljeno vozilo, je torej pravno vprašanje. Odgovor nanj mora vsekakor upoštevati, da Republiko Slovenijo zavezuje Mednarodna konvencija o harmoniziranem poimenovanju in šifrskih oznakah blaga (Konvenciji HS), ki je bila sprejeta v okviru Svetovne carinske organizacije (WCO), na podlagi Zakona o ratifikaciji mednarodne konvencije o harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga in protokola o spremembi in dopolnitvi mednarodne konvencije o harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga (Ur. l. SFRJ-MP, št. 6/87) ter Akta o notifikaciji nasledstva (Ur. l. RS-MP, št. 15/92). Konvencija HS v 3. členu določa, da mora država podpisnica upoštevati Temeljna pravila za razlago harmoniziranega sistema in opombe oddelkov, poglavij in podpoglavij nomenklature. Navedena temeljna pravila in opombe dopolnjujejo uradna komentarska pojasnila, ki jih pripravlja WCO in so sicer pravno nezavezujoča. Kljub temu je po presoji revizijskega sodišča pravilno stališče tožene stranke in prvostopenjskega sodišča, da se jih pri razlagi manj določnih pojmov nomenklature lahko upošteva. Razlaga carinskega organa, da se kot rabljeno vozilo šteje predhodno registrirano vozilo, je zato treba šteti kot pravilno uporabo materialnega prava - še posebej zato, ker je skladna z uradnimi Komentarskimi pojasnili Harmoniziranega opisa in razvrščanja blaga (Harmoniziran sistem - HS) v 2. točki 87. poglavja (oddelek XVII). To pojasnilo se glasi: "Kadarkoli se kombinirani nomenklaturi navajajo "rabljena vozila" pomeni ta izraz vozila, ki so bila registrirana vsaj enkrat". Neutemeljeno je tudi očitanje povratne veljave, saj navedena komentarska pojasnila zajemajo vse spremembe harmoniziranega sistema, ki so veljale od 1. 1. 1996, torej pred izdajo sporne carinske odločbe v obravnavanem primeru. Dejansko vprašanje pa je, ali je bilo vozilo predhodno registrirano. V obravnavani zadevi je to dejstvo nesporno, saj tožeča stranka temu ni oporekala - četudi je ves čas vztrajala, da je vozilo novo - niti v pritožbi v upravnem postopku niti v tožbi, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Identično stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevi X Ips 916/2006. 9. Postopek, ki naj bi predstavljal podvajanje obravnavanega upravnega spora, ni isti postopek, saj sta tožeči stranki različni. V postopku, na katerega se sklicuje tožeča stranka (iz obravnavanega upravnega spora), je namreč tožeča stranka B. d.o.o., ki je deklarant blaga, ki je bilo predmet carinskega postopka v obravnavanem primeru. CZ v členih 143 do 147 določa, katere osebe so lahko carinski dolžniki, v 150. členu pa določa solidarno odgovornost za primere, ko je dolžnikov več. Razmerje med prejemnikom blaga in deklarantom je t.i. materialno sosporništvo, kot izhaja iz 1. točke prvega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3, 45/08). Nepravilno je stališče tožeče stranke, da gre v tem primeru za nujno sosporništvo (ki je oblika enotnega sosporništva). Sodna praksa in pravna teorija namreč štejeta nerazdelne (solidarne) dolžnike vedno za navadne in nikoli za enotne sospornike (Ude, Civilno procesno pravo, 2002, str. 233), to pa pomeni, da se za vsakega sospornika lahko izda različna sodba. Sodišče prve stopnje zato z izvedbo obravnavanega postopka ni storilo nobene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.

10. Sodišče prve stopnje sicer ni izrecno navedlo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje direktorja Carinske uprave A.A. (drugi odstavek 287. člena ZPP), vendar po presoji revizijskega sodišča s tem ni bistveno kršen postopek v upravnem sporu tako, da bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1). Že tožena stranka je namreč pojasnila, sodišče prve stopnje pa je njene navedbe povzelo, da je prvostopenjska odločba ugotovitvene narave, pri čemer se je končal postopek preverjanja carinske deklaracije, medtem ko se obračun carinskega dolga v konkretnem primeru izvrši po predloženem ECL-ju.

11. Ugovorov, s katerimi se uveljavljajo kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta, Vrhovno sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, v reviziji ne obravnava. Zato niso pravno pomembne navedbe tožeče stranke v zvezi kršitvami načela zaslišanja stranke iz 143. člena ZUP/86, da stranki ni bilo omogočeno podati pripomb na uradni zaznamek (nepravilno: zapisnik) z dne 16. 7. 1998, s katerim je bilo ugotovljeno, da se vozilo šteje za rabljeno. Prav tako revizijska presoja ne more zajeti očitkov, da so se glavna dejstva v obravnavani zadevi v upravnem postopku ugotavljala brez ustne obravnave, ki bi morala biti obvezno opravljena. Zaradi tega niso upoštevni očitki, da v izpodbijani odločbi ni naveden znesek carine, da ni naveden carinski zavezanec ter da ni naveden poziv k plačilu carine, zaradi česar je po mnenju tožeče stranke odločba nična. Navedni očitki so poleg tega protispisni, saj iz sporne prvostopenjske carinske odločbe izhaja, da je bila določena tako tarifna postavka s carinsko stopnjo kot tudi znesek carine. Nerelevantne in z ničemer izkazane so navedbe o prisili, ki naj bi jo carinski organ izvajal nad tožečo stranko, zaradi česar je morala vložiti novo ECL.

12. Drugi revizijski ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oziroma pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ni opredeljevalo.

13. Predlog tožeče stranke, da Vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče o reviziji odloča brez obravnave.

14. Glede na to, da v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.