Jedro

Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi opr. št. VL 165760/2013 s 17. 10. 2013 v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je naložilo plačilo 365,00 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov tožena stranka. Navaja, da listina, na podlagi katere je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, ne predstavlja verodostojne listine. Meni, da tožeča stranka ni izkazala aktivne legitimacije v postopku. Pogodba o izredni prekoračitvi sredstev na TRR tožene stranke ni bila realizirana, iz pogodbe pa ni razviden naziv zavarovalnice. Tožeča stranka zato ni aktivno legitimirana. Cesija, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni verodostojna listina. Cesija je pogodba med tremi strankami. Če bi sodišče upoštevalo določila pogodbe o izredni prekoračitvi sredstev na TRR tožene stranke, kot pristanek tožene stranke v postopku odstopa terjatve v izterjavo, bi morala biti sklenjena pogodba o cesiji najmanj med cedentom in cesionarjem. Tega listina „cesija“ ne izkazuje. Ta listina vsebuje le podpis, iz katerega ni mogoče ugotoviti, čigav je. Tožena stranka ni bila obveščena z opomini o novem upniku in se ni mogla izjasniti o navedenih dejstvih, nasprotnih dokazov pa tožeča stranka ni ponudila. Tožeča stranka ni dostavila izpisa stanja na TRR za toženo stranko od 16. 5. 2013 oziroma drugih dokaznih listin. Zato ni izkazano, da vtoževana obveznost sploh obstaja. Toženec je višino terjatve prerekal. Iz predloženih listin ni razvidno tekoče stanje na TRR in okoliščine, ki se nanašajo na opominjanje tožene stranke ter na zaračunavanje stroškov opominov. Višina terjatve ne izhaja iz v dokaz predloženih listin. Tudi listina „obračun zamudnih obresti“ ni verodostojna listina, saj ni podpisana. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe je nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, sodba pa nima razlogov, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Podano je tudi nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe z vsebino listin in zapisnikov.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila obveznost tožene stranke v višini 2.018,21 EUR, ki jo je imela tožena stranka do banke na podlagi pogodbe o izredni prekoračitvi sredstev na transakcijskem računu. Z izplačilom zavarovalnine je tožeča stranka na podlagi subrogacije vstopila v pravice banke proti toženi stranki, ki je banki povzročila škodo z neizpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni spoštovala pogodbenih obveznosti, zato jo je tožeča stranka opominjala. Banka je tožeči stranki prijavila škodni zahtevek zaradi nedovoljenega negativnega stanja v višini 2.033,04 EUR, tožeča stranka pa je banki 10. 6. 2013 izplačala zavarovalnino v višini 2.018,21 EUR. Sodišče je napravilo take zaključke na podlagi neprerekanih navedb tožeče stranke (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku(1)). Prvostopenjsko sodišče je sledilo tudi trditvam tožeče stranke glede višine terjatve, saj jim tožena stranka ni obrazloženo nasprotovala. Ugovor tožene stranke, da višina terjatve ni izkazana oziroma ni razvidna iz listin, je sodišče zavrnilo kot pavšalen.

6. Tožena stranka v pritožbi zopet navaja, da listina, na podlagi katere je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, ni verodostojna listina in da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v postopku. Na obe pritožbeni navedbi je argumentirano odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju na argumente prvostopenjskega sodišča sklicuje (primerjaj 7. in 8. točko obrazložitve sodbe).

7. Pritožbene navedbe o tem, da cesija ni verodostojna listina, ampak pogodba med tremi strankami, niso smiselne. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obravnavalo cesijo s 7. 6. 2013 (list. št. A10), s katero je banka zavarovalnici odstopila vse svoje pravice do višine izplačane zavarovalnine, kot vzpostavitev singularnega pravnega nasledstva, s katerim je tožeča stranka kot cesionar (prevzemnik) v celoti vstopila v pravni položaj banke kot cedenta (odstopnika). Pravilno je sodišče prve stopnje tudi štelo, da je z odstopom terjatve oziroma s cesijo prenehala obligacijska pravica banke, prehod obligacijske pravice banke na tožečo stranko ter utemeljenost aktivne legitimacije tožeče stranke (417. člen Obligacijskega zakonika(2)).

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da tožena stranka ni bila obveščena o novem upniku in se o teh dejstvih ni mogla izjasniti, nasprotnih dokazov pa naj tožnica ne bi ponudila. Po določilu 419. člena OZ za prenos terjatve ni potrebna tožnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka, kot tudi banka toženo stranko pozivala na plačilo terjatve in da je bila tožena stranka obveščena o novem upniku. Pri tem se je sodišče oprlo na listinske dokaze v spisu, ki se nahajajo v prilogah (A2 – A5) ter v prilogi (A11), s katero je tožeča stranka toženo stranko obvestila tudi o novem upniku. Vloga, s katero je tožena stranka dopolnila tožbo in predložila listine (priloge A1 – A13) je bila vračena toženi stranki (povratnica na list. št. 69), zato so trditve o tem, da naj tožena stranka ne bi bila obveščena o novem upniku in naj se ne bi mogla o teh dejstvih izjasniti, neutemeljene.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ni izkazano, da bi vtoževana obveznost obstajala. Vtoževana obveznost predstavlja izplačilo zavarovalnine do višine dovoljene prekoračitve EUR na sredstvih TRR s pripadajočimi obrestmi in stroški opominjanja. Tožena stranka ni prerekala trditev, da ni spoštovala pogodbenih obveznosti ter ni poravnala nedovoljenega stanja na svojem računu. Prav tako ni prerekala trditev, da je banka prijavila škodni dogodek zaradi nedovoljenega negativnega stanja ter da ji je tožeča stranka izplačala zavarovalnino. Sodišče je na podlagi določila drugega odstavka 214. člena ZPP trditve tožeče stranke štelo za dokazane, zaradi česar je pritožbeni očitek, da tožeči stranki ni uspelo izkazati, da vtoževana obveznost obstoji, neutemeljen.

10. Ker je v postopku na prvi stopnji tožena stranka zgolj posplošeno ugovarjala višini terjatve, je sodišče njen ugovor kot nekonkretiziran zavrnilo. Štelo je, da je tožeča stranka z navedbami in listinami v spisu višino svoje terjatve dokazala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka v pritožbi ponovno navaja, da višina vtoževane terjatve ne izhaja iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. Iz listin pa tudi ni razvidno tekoče stanje na TRR tožene stranke. Taki pritožbeni očitki so posplošeni in kot taki neupoštevni.

11. Posplošeni so tudi pritožbeni očitki, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne da preizkusiti, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe ter da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe z vsebino listin. Pritožbeno sodišče samo pa tudi pri uradnem preizkusu sodbe bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti, ni našlo. Pritožbeni očitki zato niso utemeljeni.

12. Tožena stranka v pritožbi napada tudi odmero stroškov. Sodišču očita, da je tožeči stranki prisodila stroške po Odvetniški tarifi, kljub temu, da tožeče stranke odvetnik ni zastopal. Pritožbeni očitki so neutemeljeni. Sodišče je tožeči stranki priznalo zgolj stroške sodnih taks, ostali priznani stroški so stroški začasne zastopnice tožene stranke, ki jih je založila tožeča stranka in so bili odmerjeni v skladu z veljavno taksno in Odvetniško tarifo (primerjaj 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – 45/2008, v nadaljevanju ZPP Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001-97/2007, v nadaljevanju OZ