Jedro

Stranka, ki se je strinjala z mejo, ki jo je določil izvedenec geometer, ni dolžna trpeti stroškov izdelave novega izvedenskega mnenja, ki ga je predlagala nasprotna stranka, novi izvedenec pa je pokazal enako mejo kot prvi.

Izrek

1. Pritožba J. R. se zavrne in se v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka) sklep sodišča prve stopnje z dne 14.6.1993 potrdi.

2. Pritožbi nasprotne udeleženke - proti sklepu z dne 14.6.1993 se ugodi in se v izpodbijanem prvem odstavku sklep razveljavi, - proti sklepu z dne 8.4.1993 pa se delno ugodi in se v izpodbijanem stroškovnem delu spremeni tako, da mora nasprotna udeleženka povrniti predlagateljema stroške v znesku 7.288,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

S sklepom dne 8.4.1993 je prvo sodišče uredilo mejo med parcelama predlagatejev in nasprotne udeleženke tako kot izhaja iz prvega odstavka citiranega sklepa. Proti izreku o stroških se je pritožila nasprotna udeleženka, s svojo pritožbo pa je sklep v celoti izpodbijal tudi J. R. S sklepom dne 14.6.1993 je prvo sodišče njuni pritožbi zavrglo. Pritožbo nasprotne udeleženke je zavrglo kot prepozno, J. R. pa kot nedovoljeno, ker v postopku ni sodeloval kot stranka.

V pritožbi proti sklepu z dne 14.6.1993 nasprotna udeleženka navaja, da je njen pooblaščenec osebno prejel sklep z dne 8.4.1993, ki ga je sama prevzela dne 3.5.1993, dne 5.5.1993, in je zato pritožba, ki jo je oddala priporočeno na pošto 12.5.1995, pravočasna. J. R. pa navaja, da je z odločbo o ugotovitvi meje prizadet njegov pravni interes, saj je mejnik v točki A postavljen na tromeji parcel št. 705/1, 702, 703 k.o. Z., lastnik slednje parcele pa je on sam.

V pritožbi o stroškovni odločitvi v sklepu o ugotovitvi meje z dne 8.4.1993 pa nasprotna udeleženka navaja, da se je sicer strinjala s tem, da poda v postopku svoje mnenje izvedenec, vendar takšnega soglasja ne bi dala, če bi vedela, da bo morala trpeti kakšne stroške. Povsem nepotrebna pa je bila druga meritev z drugim izvedencem, saj sta bila predlagatelja tista, ki se s prvo meritvijo nista strinjala. Meni tudi, da zamudnih obresti ni dolžna plačati.

Pritožba J. R. proti sklepu z dne 14.6.1993 ni utemeljena, ker je odločitev prvega sodišča, čeprav tudi iz nekoliko drugačnih razlogov, pravilna. Oseba, ki izve, da teče nepravdni postopek, v katerem se bo odločalo tudi o njenih interesih, lahko ves čas postopka na naroku ali s pisno vlogo prijavi svojo udeležbo (prvi odstavek 20. člena ZNP). O tem, ali je njen predlog za udeležbo utemeljen, odloči sodišče v vmesnem postopku s sklepom (četrti odstavek 20. člena ZNP).

Čeprav prvo sodišče takšnega sklepa ni izdalo, pa iz podatkov zapisnika o naroku z dne 29.5.1992 v zvezi s pozivom predlagatelju, da svoj predlog prilagodi (prijavljeni udeležbi), izhaja, da je udeležbo pritožnika dejansko dopustilo. Takšna odločitev, proti kateri po slednje citirani določbi ZNP ni posebne pritožbe, pa materialnopravno ni pravilna. Postavljeni mejnik v točki A namreč ne posega v pritožnikovo lastninsko pravico parc. št. 703 k.o. Z. Mejna črta A-B predstavlja le mejo med parcelama predlagateljev ( št. 705/1 k.o. Z.) in nasprotne udeleženke V. R. (št. 702 iste k.o.) in le ta meja je z izpodbijanim sklepom tudi določena. Ker tako pritožnikov pravni interes z izpodbijano odločbo ni prizadet, je odločitev prvega sodišča, ki je njegovo pritožbo zavrglo, pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo J. R. proti sklepu z dne 16.4.1993 zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep prvega sodišča po določbi 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.

Pritožba nasprotne udeleženke proti sklepu z dne 14.6.1993 pa je utemeljena. Sklep o ugotovitvi meje sodi med odločbe, ki se po prvem odstavku 142. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP vročajo osebno stranki ali pooblaščencu. Če ima stranka v postopku pooblaščenca, je pravilna le vročitev njemu (prvi odstavek 138. člena ZPP). Ker je bil sklep vročen nasprotni udeleženki, pooblaščenec pa ga je prejel 5.5.1993 (izjava pooblaščenca), je pritožba, ki jo je vložila pritožnica 12.5.1993, vložena pravočasno (tretji odstavek 31. člena ZNP). To pa je terjalo razveljavitev izpodbijanega sklepa v prvem odstavku po določbi 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.

Sama pritožba nasprotne udeleženke proti stroškovni odločitvi v sklepu z dne 8.4.1993 pa je delno utemeljena. Pravilna in tedaj v skladu z materialnopravno določbo 139. člena ZNP je odločitev prvega sodišča, da morata trpeti skupne stroške postopka obe stranki, vsaka do 1/2, in to že iz razloga, ker mejnika v točki A ni bilo, vendar pa pritožnica utemeljeno opozarja, da so bili stroški druge meritve nepotrebni, ker so le potrdili pravilnost prve meritve, s katero je nasprotna udeleženka takoj soglašala. Zato morata stroške, ki so nastali z izdelavo izvedenskega mnenja drugega izvedenca (dipl. ing.

C. S.) v znesku 14.416,50 SIT trpeti predlagatelja sama. Nasprotna stranka je torej dolžna povrniti predlagateljema le polovico stroškov izdelave prvega izvedenskega mnenja (dipl. ing. J. S.) v znesku 14.596,00 SIT, torej znesek 7.288,00 SIT. Ker predlagatelja nista zahtevala plačila zamudnih obresti, je prvo sodišče s svojo odločitvijo o obrestih prekoračilo zahtevek, zato je zaradi ugovora pritožnice sodišče druge stopnje izpodbijano stroškovvo odločitev sprememnilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (točka 2, druga alinea) po pooblastilu 4. točke 373. člena ZPP v zvezi s členom 372 ZPP in členom 37 ZNP.