Jedro

Kolo z motorjem je v razmerju do osebnega vozila res šibkejše oz. ranljivejše prevozno sredstvo. Vendar iz obširne sodne prakse izhaja, da kolo z motorjem tako po določbah ZVCP-1, kot po dejanski rabi, sodi med motorna vozila. V takšnih primerih pa pride v poštev glede podlage odškodninske odgovornosti uporaba določila 154. člena OZ, ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna izplačati odškodnino v višini 48.066,00 EUR in sicer od zneska 46.866,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 03. 11. 2007 dalje do plačila, od zneska 1.200,00 EUR pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 05. 2005 dalje do plačila ter da je dolžna tožeči stranki plačati tudi izgubo na osebnem dohodku v višini 469,31 EUR mesečno za obdobje od 01. 07. 2005 do 31. 12. 2009 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.177,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan po prejemu sodbe.

Tožeča stranka je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je tožnik povzročitelj nesreče. Sodišče ni presojalo posamičnih dokazov in vseh skupaj, pač pa je odločitev o tem prepustilo zgolj izvedencu cestnoprometne stroke. Slednji je dopuščal možnost, da je tudi tožnik peljal skozi zeleno luč. Priča J. L. gotovo ni bila tista, ki je na obravnavi govorila resnico. Izvedenec je trdil, da je izračunal hitrost obeh vozil na podlagi sledov drsenja in določil hitrost L. na 36 oziroma 37 km/h. Pri tem pa ni možno ugotoviti, ali je upošteval tudi torni koeficient. Avto je namreč pod seboj porival še ukleščen motor, kar pomeni, da je deloval zelo zaviralno. Več kot očitno izvedenec ni pravilno izbral vrednosti drsnega koeficienta. Na hitrost vozila vplivata parametra torni koeficient in pot zaustavljanja vozila. Tega pa izvedenec nikjer ni opredelil, kar je njegova strokovna napaka, zato bi vsekakor moralo sodišče imenovati novega izvedenca. Napačno izračunana hitrost podere celotno časovno potno analizo izvedenca, kar pomeni, da bi se z gotovostjo izkazalo in dokazalo dejstvo, da je rdečo luč prevozila L. To jasno potrdi tudi priča, ki je dogodek opazovala skozi okno. Prav tako je izvedenec nerazumno visoko izračunal hitrost kolesa z motorjem, ker je upošteval kar maksimalno zmogljivost motorja. Nerazumno je pričakovati, da bi med ustavljenimi in nagnetenimi vozili pred semaforjem motorist peljal 30 km/h. Sodišče je nepravilno uporabilo 2. odstavek 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če je prišlo do škode izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Tožeča stranka meni, da je bil avto v izkazanih okoliščinah nevarna stvar in zavarovanec tožene stranke odgovarja kot imetnik za škodo tudi objektivno, to je ne glede na krivdo. Podana pa je tudi krivdna odgovornost tožene stranke za škodni dogodek in posledico. Kakršenkoli očitek malomarnega in nerazumnega ravnanja tožnika je neutemeljen in brez vsakršne podlage. Tudi njegova alkoholiziranost je v tem primeru brezpredmetna, saj bi glede na izračun hitrosti, ki ga podaja tožnik v pritožbi, do škodnega dogodka prišlo v vsakem primeru. Poleg tega je tudi alkoholimetrična raziskava vprašljiva, ker ni bila narejena na Inštitutu za sodno medicino.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, češ da ni presojalo posamičnih dokazov in vseh skupaj, ampak je odločitev prepustilo zgolj izvedencu cestnoprometne stroke. To ne drži, kajti v sodbi je sodišče prve stopnje dokazno oceno izdelalo vestno in skrbno, kot zahteva 8. člen ZPP, pri tem ocenilo vse relevantne dokaze ter na podlagi teh ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost dejanskih okoliščin, v katerih je prišlo po ugotovitvah sodbe do škodnega dogodka. Do prometne nesreče dne 20. 05. 2005 je prišlo v križišču C.ulice in D. ulice. Udeleženca sta bila tožnik, ki je vozil kolo z motorjem ter zavarovanka tožene stranke J. L., ki je vozila osebni avtomobil. V prometni nesreči je bil tožnik huje telesno poškodovan. Tožnik je zapeljal v križišče v trenutku, ko je na semaforju za njegovo smer vožnje svetila rdeča luč, voznica J. L. pa je takrat pravilno zavijala levo v križišču pri zeleni luči. Iz ugotovitev sodišča torej izhaja, da je prišlo do prometne nezgode v semaforiziranem križišču, ker je tožnik prevozil rdečo luč na semaforju in s tem prekršil cestnoprometne predpise glede prepovedi vožnje v križišče pri rdeči luči, kar pomeni, da je kršil določbo 6. odstavka 1. točke 119. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Izvedeni dokazi ne potrjujejo drugačnega poteka prometne nezgode, kot ga zatrjuje pritožnik. Ugotovljeno je namreč, da na tem križišču nikoli ne gori zelena luč sočasno za smer vožnje naravnost in za zavijanje na levo ter da ni možno, da bi do nesreče prišlo v času, ko gori rdeča luč za obe smeri. V sodbi je izčrpno pojasnjeno, zakaj je sodišče glede poteka nesreče sledilo izpovedbama prič J. L. in K. J., ne pa izpovedbi priče R. V. in le delno izpovedbi priče N. F. Tožnik se namreč dogajanja pred in po nezgodi ne spominja več. Zato je pritožbeno sodišče trditve tožnika in zavarovanke tožene stranke o poteku prometne nezgode presojalo na podlagi vseh izvedenih dokazov, med katerimi je poleg izpovedb prič tudi izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Izvedenec je v mnenju natančno opisal delovanje semaforjev v spornem križišču ter prepričljivo pojasnil tako v mnenju kot ob zaslišanju, zakaj se izpovedba J. L. glede njenega poteka vožnje sklada s krmilnim programom delovanja semaforjev in zakaj to ne drži pri izpovedbah prič N. F. in R. V. Izvedenec je izdelal tudi izračun hitrosti vožnje osebnega vozila (približno 36 km/h), medtem ko hitrosti vožnje kolesa z motorjem v trenutku trčenja ni mogel natančno ugotoviti, bila pa je v mejah med 30 do 45 km/h. Pritožba očita mnenju izvedenca predvsem napačen izračun hitrosti obeh vozil, kar naj bi posledično pomenilo tudi, da je zavarovanka tožene stranke zapeljala v križišče ob rdeči luči in ne tožnik. Na vse pripombe tožeče stranke na izvedensko mnenje, tudi glede hitrosti vožnje voznice J. L., češ da je pripeljala v križišče z večjo hitrostjo, je izvedenec že odgovoril ob zaslišanju, ko je imela tožeča stranka možnost postavljati tudi dodatna vprašanja. Pritožba se sklicuje na nepravilno izbrano vrednost drsnega koeficienta zaradi dejstva, da je avto pred seboj porival ukleščen motor. Treba pa je upoštevati, da gre pri Izračunu, ki ga v pritožbi ponuja tožeča stranka, v pretežnem delu za nova dejstva, ki v pritožbenem postopku niso dopustna (1. odstavek 337. člena ZPP). Ne drži, da gre pri tem izračunu zgolj za splošno znana dejstva, upoštevaje pridobljene podatke na internetu. Vse trditve pritožbe, ki se tičejo domnevne strokovne napake izvedenca pri izračunu hitrosti vozil, so torej takšne narave, da bi jih tožeča stranka morala uveljavljati pravočasno v okviru pripomb na izvedensko mnenje oziroma ob zaslišanju izvedenca na glavni obravnavi.

Dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Pravilna je tudi materialnopravna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki je v določbi 1. odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Po tej določbi se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Toženka ne odgovarja za škodo, ker njena zavarovanka ni zakrivila prometne nezgode, ampak jo je zakrivil tožnik. Pritožba se sklicuje ne objektivno odgovornost tožene stranke, češ da je bil avto v izkazanih okoliščinah nevarna stvar, za katero imetnik oziroma obratovalec odgovarja ne glede na krivdo. Pritožba ima sicer prav, ko ugotavlja, da je nasprotna udeleženka vozila nevarnejše sredstvo od tožnika. Kolo z motorjem je v razmerju do osebnega vozila res šibkejše oz. ranljivejše prevozno sredstvo. Vendar iz obširne sodne prakse izhaja, da kolo z motorjem tako po določbah ZVCP-1 (člen 23/1, točka 32), kot po dejanski rabi, sodi med motorna vozila. V takšnih primerih pa pride v poštev glede podlage odškodninske odgovornosti uporaba določila 154. člena OZ, ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Izključno krivdo nasprotnika mora zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zavarovanka tožene stranke ni kršila cestnoprometnih predpisov in ji ni mogoče očitati protipravnosti, tožena stranka ne odgovarja za tožnikovo škodo zaradi posledic prometne nesreče. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.