Jedro

Tožnik (vojak) je bil odsoten z dela zaporedoma več kot tri delovne dni kar je odpovedni razlog iz 2. točke 1. odstavka 62. člena ZSSloV, po kateri se lahko pogodba o zaposlitvi odpove, če je bila oseba neupravičeno odsotna z dela zaporedoma 3 delovne dni in se na delo ne vrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala v obliki ugotovitvenega sklepa z dne 19. 4. 2012, nezakonita in brez pravnega učinka ter da se ugotovitveni sklep razveljavi in odpravi (I. točka izreka) in na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto ter vzpostaviti z njim enako delovno razmerje za določen čas kot pred nezakonito odpovedjo, za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do 14. 6. 2019 (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v socialna zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter plačati predpisane in pripadajoče davke in prispevke za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje, v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka), da mu je dolžna obračunati vsa neizplačana nadomestila plače v mesečnem znesku 1.750,00 EUR bruto, odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska mesečne neto plače do plačila, in sicer za marec 2012 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2012 dalje do plačila, za april 2012 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2012 dalje do plačila, za maj 2012 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2012 dalje do plačila ter za vse nadaljnje mesece od 6. dne v mesecu do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, v 15 dneh, pod izvršbo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožnik se je poslužil vseh potrebnih službenih poti za premestitev na delovno mesto v vojašnico A., po navodilih nadrejenih oziroma v skladu s pravilnikom službe v Slovenski vojski. Poveljnik bataljona mu je dal načelno soglasje, zato je bil tožnik utemeljeno prepričan, da lahko delo nastopi na drugi lokaciji. Odobritev načelnika Generalštaba o premestitvi predstavlja le formalnost, kar izhaja tudi iz pričanja B.B.. Sodišče pa se do izpovedi te priče o postopku premestitve sploh ni opredelilo. Priči C.C. in B.B. sta izpovedali, da bi tožnik kot sistemski administrator določena dela lahko opravljal tudi v vojašnici A., v nasprotnem primeru poveljnik bataljona tožniku ne bi podal načelnega soglasja za premestitev. Tožnik svoje delo lahko opravlja v katerikoli vojašnici, v kateri ima dostop do L. strežnikov. Tožnik je delodajalca tudi večkrat seznanil, da so se njegovi delovni pogoji bistveno spremenili in poslabšali. Tožnik je moral za prihod na delo opravljati nerazumno pot z javnimi prevoznimi sredstvi iz kraja D. na E., zato je bil prepričan, da mu je bila premestitev odobrena, saj toženo stranko zavezujejo nova določila o povračilu potnih stroškov javnih uslužbencev.

Dejstvo, da se je tožnik v spornem obdobju registriral v vojašnici A., dodatno dokazuje, da je bil tožnik prepričan, da lahko začne s svojim delom na novi lokaciji. Po nastopu dela je sicer govoril s poveljnikom čete B.B., a je bil prepričan, da je šlo s strani imenovanega za šikaniranje. Tožnik se je opiral na soglasje poveljnika bataljona C.C., ki ima bistveno večjo moč kot povelje neposredno nadrejenega. Da je tožnik vsak dan s sredstvi javnega prevoza opravil relacijo A. - E. - F. - E. - A., je v nasprotju z določili Zakona o javnih uslužbencih, kjer so za vsakega delavca predpisane ure za počitek.

Sodišče ni celovito presojalo in zavzelo stališča do izpovedbe prič C.C. in B.B.. V izpovedi B.B. je prezrlo del, v katerem navaja, da je soglasje za premestitev v pristojnosti poveljnika bataljona in kadrovske službe. Dejansko stanje o tem, ali je tožnik utemeljeno verjel, da ima spremenjeno lokacijo dela, je zato zmotno ugotovljeno, izpodbijane sodbe pa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Dejstvo je, da se je tožnik registriral v vojašnici A., zato je neutemeljen zaključek sodišča, da je tožnik zaradi neupravičenih razlogov izostal iz dela. Tožnik pa ni bil seznanjen z vsebino razgovorov, ki naj bi jih v spornem obdobju opravili določeni pripadniki Slovenske vojske z njim, zato je menil, da opravljanje dela na novi lokaciji ni sporno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodba je namreč jasno in ustrezno obrazložena, sodišče pa je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi izpovedbe zaslišanih prič. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost sklepa o enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičenega izostanka z dela, ki jo je tožena stranka izdala tožniku dne 19. 4. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil ta sklep pravilen in zakonit, zato je zavrnilo celoten tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe; v nadaljevanju: ZDR) kot eno izmed temeljnih obveznosti delavca določa, da mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (31. člen ZDR). V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi kraj za izvajanje dela ni bil določen, a je bilo v 13. členu pogodbe o zaposlitvi določeno, da bo o pravicah in obveznostih, ki jih ne ureja ta pogodba, odločeno s posebnimi akti. Tožnik je tako o razporeditvi v posamezno enoto prejemal ukaze. Z ukazom z dne 8. 9. 2011 je bil razporejen v Poveljstvo G. Bataljon H.. Dne 20. 1. 2012 je bil izdan ukaz št. ..., v katerem je bilo določeno, da tožnik od 23. januarja 2012 do preklica nudi pomoč tehničnim skrbnikom podsistemov iz I.. Nadalje je bilo v tem sklepu določeno, da bo zaradi prisotnosti na lokaciji strežnikov tožnik naloge s tega področja opravljal na lokaciji J. in da ima za čas opravljanja navedenih nalog začasno spremenjeno lokacijo prihoda na delovno mesto na lokacijo J., medtem ko ostale naloge, povezane z drugimi obveznostmi pripadnika (pohodi, strelska usposabljanja, ipd.), opravlja v okviru H. na E.. Med strankama ni sporno, da tožnika od 5. 3. 2012 dalje ni bilo več na delo ne v J. (ki ima sedež v F.) ne na E.. V času od 5. 3. do 8. 3. 2012 se je tožnik evidentiral v vojašnici A., medtem ko se od 9. 3. 2012 sploh ni več evidentiral nikjer v prostorih Slovenske vojske. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo prenehanje delovnega razmerja utemeljeno in zakonito. Obstajal je namreč razlog iz 2. točke 1. odstavka 62. člena Zakona o Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in spremembe; v nadaljevanju: ZSSloV), po kateri se lahko pogodba o zaposlitvi odpove, če je bila oseba neupravičeno odsotna z dela zaporedoma 3 delovne dni in se na delo ne vrne. Tožnik je bil odsoten z dela zaporedoma v delovnih dneh od 5. 3. 2012 do 8. 3. 2012 (in vse delovne dni od 9. 3. 2012 naprej).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je odobritev načelnika Generalštaba o premestitvi delavca le formalnost. Tožnik o tem, da bi mu bila spremenjena lokacija dela, ni predložil nobenega dokaza, razpolagal je le z (načelnim) soglasjem poveljnika bataljona C.C. za prerazporeditev v K. ob pogoju zamenjave za novega pripadnika, ki pa za izvedbo premestitve ne zadostuje, ker je za premestitev potrebna pisna odločitev načelnika generalštaba. V 98.a členu Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe; v nadaljevanju: ZObr) je določeno, da je pripadnik stalne sestave zaradi službenih potreb lahko razporejen na drugo formacijsko dolžnost ali v drug kraj za nedoločen čas, o čemer odloči načelnik generalštaba. Tožnik je o tem, da o premestitvi odloča načelnik Generalštaba, navajal tudi sam tekom postopka na prvi stopnji ter v pritožbi. Ne nazadnje pa je bil tožnik 6. 3. 2012 na sestanku z B.B. in K.K. seznanjen, da je še vedno pripadnik H. bataljona za zveze s svojimi nalogami. Na tem sestanku so se tudi dogovorili, da bo v sredo, 7. 3. 2012 prišel na sedež enote, a ga tudi tega dne (7. 3. 2012) ni bilo na delo v F. ali E.. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da je bil tožnik prepričan, da lahko z delom prične na novi lokaciji, na katero naj bi bil premeščen. Enako je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno v delu, ali je tožnik utemeljeno verjel, da ima spremenjeno lokacijo dela.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje skladno s 1. odstavkom 351. člena ZPP in 353. členom tega zakona.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.