Jedro

1. Če se zahteva, da se izvršba izreče za nedopustno, in gre za dve izvršbi in tudi dve terjatvi, je pomembno, ali je v obeh izvršilnih zadevah za obe terjatvi zaznamovana izvršba, šele z zaznambo se zagotovijo učinki zaznambe, kot jih določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 170. členu.

2. Z zaznambo sklepa o izvršbi upnik glede na določbo 170. čl. ZIZ pridobi zastavno pravico na nepremičnini. Učinki le-te so taki, da učinkujejo tudi proti tistemu, ki je pozneje pridobil lastninsko pravico na tej nepremičnini. Ko je enkrat zaznamovan sklep o izvršbi, v primeru, če ima drugi upnik terjatev do dolžnika (ali isti upnik kako drugo terjatev, ki jo terja v nekem drugem izvršilnem postopku), le-ta pristopi k že začeti izvršbi (2. odst. 171.čl. ZIZ). Tožeča stranka kot upnik je torej pridobila zastavno pravico, ki ima učinke tudi zoper tretjega, ki po njenem nastanku pridobi lastninsko pravico na nepremičnini.

3. Prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni presodilo, ali je upnik dosegel zaznambo izvršbe v obeh izvršilnih zadevah, torej glede obeh terjatev, in tudi ne višine le teh, ni ugotovilo odločilnih dejstev.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da kupoprodajna pogodba sklenjena med tretjim, B.S. kot prodajalcem in tožencema kot kupcema dne 16.05.2002 za nepremičnine vpisane v vl. št. 402 k.o. G., 354 k.o. G. in parc. št. 19.S vl. št. 110 k.o. G. ter pogodba sklenjena med istimi strankami z dne 28.08.2002 za nepremičnine vl. št. 110 k.o. G., nimata pravnega učinka proti tožeči stranki do višine terjatev B. d.d. do B.S. iz naslova sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. Ig 1 z dne 10.05.1999 do zneska 4.314.856,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.04.1999 dalje do plačila in zneska odmerjenih stroškov tega izvršilnega postopka z obrestmi, in iz naslova sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. Ig 2 z dne 21.11.1997 zaradi izterjave 2.940.029,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.07.1997 dalje do plačila in zneska stroškov izvršilnega postopka, odmerjenih po sodišču, z obrestmi, ter naj bi bila zato toženca dolžna dopustiti, da se terjatve tožeče stranke iz teh naslovov poplačajo iz vrednosti navedenih nepremičnin, kot je to določno opredeljeno pod A izreka. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da navedena sklepa Okrajnega sodišča v Kopru za navedene zneske nimata pravnega učinka na solastniških deležih navedenih nepremičnin, ki so zemljiškoknjižna last B.S., dejansko pa tožnikov po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožencev), vsakega do ½, ter je tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) zato dolžna izstaviti listino za odpis vpisanih bremen, ker bo sicer to listino nadomestila sodba. Odločilo je še o stroških postopka in tožeči stranki naložilo, da povrne tožencema 227.970,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.09.20056 (pravilno očitno 2005) dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo sta se pritožila tožeča stranka in tožena stranka.

Tožeča stranka meni, da so pravni sklepi in razlogi sodbe prve stopnje, s katerimi sodišče kot neutemeljen zavrne njen tožbeni zahtevek, pravno napačni. Pritožbo zato vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbijani pogodbi sta pretežno neodplačni (90%), sklenjeni s sorodniki, za katere velja 3. odst. 265. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Če se namreč pri sklepanju pogodbe ni upoštevalo načelo enakovrednosti izpolnitve, gre za neodplačno, oziroma delno odplačno pogodbo. Sodna cenilca sta eno leto po sklenitvi pogodb ocenila, da znaša vrednost nepremičnin, ki sta jih toženca pridobila od B.S., skupno 59.803.681,00 SIT, toženca pa sta plačala le 4.000.000,00 SIT (15-krat manj). Dejstvo je torej, da sta pogodbi pretežno neodplačni. To, da nihče razen tožencev ni podal ponudbe za odkup kmetijskih zemljišč in je DURS odmeril davek na promet nepremičnin, da sta toženca imela domnevno predkupno pravico in je bilo z B.S. dogovorjeno, da lahko ostane v hiši do odhoda, še ne dokazuje, da gre za pridobitev po tržni ceni oziroma da ni bilo kršeno načelo enakovrednosti izpolnitve. Tržna cena se ugotavlja predvsem s sodnim cenilcem. Postopek javne ponudbe po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih ni namenjen ugotavljanju tržne vrednosti in delavci DURS tudi nimajo ustreznih znanj za ocenjevanje tržne vrednosti, pač pa le za pobiranje davkov. Toženca tudi nista imela predkupne pravice, saj takrat še ni veljal Stvarnopravni zakonik (SPZ). Tudi je napačno stališče sodišča, da sta se toženca dogovorila z B.S., da lahko ostane v hiši do odhoda, to iz pogodb ne izhaja, nasprotno, zapisano je, da mora B.S. takoj izročiti nepremičnine, in tudi toženca nista nikoli trdila, da bi S. dovolila ostati v hiši, ki jo je kasneje zažgal. Sklep, da je dogovorjena kupnina tržna cena, je sodišče oprlo na zgrešene temelje in ugotovitve, ki podlage v izvedenih dokazih nimajo. Pa tudi ni jasno in tega sodišče ne pojasni, kako lahko tržna cena zraste 15-krat v enem letu, razlogi, da je to posledica vstopa Republike Slovenije v Evropsko unijo, ne vzdržijo. To, da se je cena tolikokrat zvišala v enem letu, bi morala dokazati kvečjemu toženca. Toženca sta izpovedala, da B.S. nikomur ni nič daroval, dejstvo pa je, da je treba v celoti upoštevati vsa dejstva, ki so vodila toženca in B.S. k sklenitvi navedenih pogodb. B.S. se je očitno želel na hitro znebiti vsega premoženja v korist sorodnikov (verjetno zaradi izvršbe), toženca pa sta zgrabila priliko za pridobitev tega premoženja po »bagatelni ceni«. Tudi stališče, da gre za zamujen rok, ni pravilno, rok za izpodbijanje je treba začeti šteti od dneva vpisa pogodbe v zemljiško knjigo in ne kot meni sodišče, od sklenitve pogodbe. Sodišče je štelo tudi, da za neodplačni del pogodb velja rok enega leta in ne treh let, tudi tukaj je zmotno uporabilo materialno pravo (namesto 2. in 3. odst. 256. čl. OZ, 1. odst. 256. čl. OZ). Svoja pravna naziranja opira tožeča stranka tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 587/2001. Sodišče navaja, da ni ugotavljalo ali je B.S. ob sklepanju pogodb vedel ali mogel vedeti, da škoduje tožeči stranki. Seveda je vedel, saj je tekla zoper njega izvršba. Če gre za neodplačno pogodbo, sklenjeno s sorodniki, se ne zahteva, da bi moralo biti tretjemu, torej tožencema, to znano, torej je namen dolžnika, da škodi upniku. Sodišče sploh ni ugotavljalo, kaj sta toženca vedela ali bi lahko vedela, napačno je ugotovilo, da toženca nista vedela, da B.S. s sklenitvijo pogodb škodi tožeči stranki, na to ugotovitev je oprlo odločitev in torej kršilo določbo 3. odst. 256. čl. OZ. Zmoten je tudi sklep, da tožencema ni bilo znano oziroma ni moglo biti znano, da B.S. s sklenitvijo izpodbijanih pogodb škoduje tožeči stranki. Sklep o izvršbi je bil namreč zaznamovan v zemljiški knjigi pri nepremičninah, ki so bile predmet prodaje dne 03.07.2002, pogodba pa je bila sklenjena 28.08.2002, torej en mesec po zaznambi sklepa o izvršbi in ne en dan, kot to navaja sodišče. Tožeča stranka je zato tudi predlagala, da se vpogleda v zemljiško knjigo, sodišče tega ni storilo in zato prilaga izpiske iz zemljiške knjige. Temeljno načelo zemljiške knjige je publicitetno načelo in vzpostavlja fikcijo, da je vsak seznanjen s predlaganimi vpisi. Tožencema je torej bilo že od 03.07.2002 lahko znano, da zoper B.S. na podlagi sklepa o izvršbi opr. št. Ig 3 teče izvršba zaradi izterjave 4.314.856,53 SIT z obrestmi. Tudi nista toženca z nobenim dokazom dokazovala, da B.S. prejema pokojnino, da ima nepremičnino na Hrvaškem in da je prodal podjetje. Logično je sklepati, da so v času sklepanja pogodb bili stiki med tožencema in B.S. tesni. Sodišče šteje, da toženca nista mogla vedeti za oškodovanje tožeče stranke, ker sta imela malo stikov z njim, in vedela, da prejema pokojnino in ima domnevno nepremičnino na Hrvaškem ter je prodal svojo dejavnost, in sta izvedbo pravnega posla prepustila notarju. Zgolj dejstvo, da sta sestavo pravnih poslov prepustila notarju pa ob navedenem ne omogoča sklepa, da nista vedela za oškodovanje tožeče stranke. Ni dvomiti v nasprotno in sicer, da ju je notar obvestil o zaznambi izvršbe. Nerazumljivo je zato, na katera zatrjevana dejstva in predlagane dokaze sodišče prve stopnje opre sklep, da tožencema ni bilo znano oškodovanje tožeče stranke. Sodišče bi moralo glede na pretežno neodplačnost pravnih poslov ugoditi zahtevku tožeče stranke v delu, ki je neodplačen (90%), tega ni storilo, tožeča stranka zato predlaga, da se v izpodbijanem delu, torej glede zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke, sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

Toženca vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper sodbo v delu, kolikor je zavrnjen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Predlagata spremembo sodbe v izpodbijanem obsegu, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje glede prve kupoprodajne pogodbe z dne 16.05.2002 ugotovi, da je veljavna v razmerju do tožeče stranke, a tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne, ker naj bi toženca ob zadostni skrbi, torej če bi prej pravočasno vložila predlog za vknjižbo lastninske pravice, torej poskrbela za vpis lastninske pravice pred zaznambo izvršbe, saj sta z manjkajočimi listinami razpolagala najkasneje do 30.05.2002, uspela, a tega nista storila, zaradi česar sedaj obstaja poplačilna pravica tožeče stranke na njunih nepremičninah. Glede druge kupoprodajne pogodbe z dne 28.08.2002 pa je ugotovilo, da slednja niti ni bila formalno sklenjena v času zaznambe izvršbe. Dejstvo je, da sta toženca ravnala skrbno, ko sta sklepala pogodbi, ureditev prepustila notarju, ki je poskrbel za zemljiškoknjižne izpiske z dne 11.04.2002, kjer niso bile vpisane nobene obremenitve, pripravil zemljiškoknjižne predloge. Zaradi različne vrste nepremičnin in zahtev zakona zaradi različnih predhodnih postopkov je prišlo do sklenitve dveh pogodb, kupnina je bila le formalno razdeljena na pol. Tožeča stranka je bila tista, ki je izdala dolžniku B.S. izbrisno dovoljenje za izbris zastavne pravice na parc. št. 2715/3 vl. št. 354 k.o. G. dne 17.04.2002. Takrat je imela vse možnosti, da prodajo nepremičnin prepreči, a se za to ni odločila. Sodišče navaja, da je bila plomba za zaznambo sklepa o izvršbi vpisana 27.08.2002, torej le en dan pred datumom na notarskem zapisu pogodbe. Dejstvo je, da sta toženca že 26.04.2002 vložila v zemljiško knjigo predlog za vpis pridobitve lastninske pravice po pogodbi z dne 16.05.2002, zaznamba izvršbe pa je bila vpisana 30.07.2002. Toženca sta torej, kot ugotavlja sodišče, pridobila lastninsko pravico zakonito in v času, ko v zemljiški knjigi ni bilo zadržkov za pridobitev. Načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige velja v zemljiškoknjižnem pravu in ne v izvršilnem. Kupljene nepremičnine v času nakupa niso bile obremenjene. Izbrisno dovoljenje je izdala tožeča stranka. Sodišče pa prezre, čemur tožeča stranka ni oporekala, da je tožeča stranka bila od trenutka, ko je predlagala zaznambo sklepa v izvršbi, seznanjena, da je dolžnik B.S. premoženje odtujil, zato se od tedaj dalje ni mogla več sklicevati na dobrovernost in na načelo zaupanja v zemljiški knjigi, ki je ni moglo varovati glede na vložen predlog tožencev v zemljiški knjigi za vpis lastninske pravice nanju z dne 26.04.2002 po kupoprodajni pogodbi z dne 16.05.2002. Samo sodišče je ugotovilo, da ni mogoče načelo zaupanja v zemljiško knjigo razlagati tako strogo, da toženca nista bila v dobri veri že takoj naslednji dan po sklenitvi kupoprodajne pogodbe, dne 28.08.2002. Postopek se je le iz formalnih razlogov zavlekel pri sklepanju druge kupoprodajne pogodbe. Sporni pogodbi zato nista bili sklenjeni z namenom oškodovanja tožeče stranke. Kvaliteta pravice tožencev, to je njuno pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah je taka, da izvršbo tožeče stranke preprečuje, zato je neutemeljeno zavrnjen njun tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Neutemeljeno je zavrnjen tudi tožbeni zahtevek tožencev glede zaznambe sklepa o izvršbi Ig 2, plomba v zvezi s to izvršbo je bila vpisana šele 04.07.2003, to pa je po datumu, ko sta toženca že bila vpisana kot lastnika nepremičnin po kupoprodajni pogodbi z dne 28.08.2002 po zemljiškoknjižnem predlogu z dne 12.11.2002. Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, kar potrjujejo tudi podatki zemljiške knjige (izpiski iz zemljiške knjige), izhaja to, da je v mesecu juliju 2002 (po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča 30.07.2002, podatki zemljiške knjige pa kažejo, da je bilo to 03.07.2002) bila na vseh spornih nepremičninah v korist upnika B. zaznamovana izvršba. Pritožnika trdita, da to ne drži glede sklepa v zadevi opr. št. Ig 2. Sodba o tem razlogov nima in tudi podatki zemljiške knjige ne izkazujejo, da bi bila oba sklepa o izvršbi zaznamovana v zemljiški knjigi. Če se zahteva, da se izvršba izreče za nedopustno, in gre za dve izvršbi in tudi dve terjatvi, je pomembno, ali je v obeh izvršilnih zadevah za obe terjatvi zaznamovana izvršba, šele z zaznambo se zagotovijo učinki zaznambe, kot jih določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 170. členu. Predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist tožencev je bil vložen, po obeh kupoprodajnih pogodbah, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, po mesecu juliju 2002. in po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi po zaznambi sklepa o izvršbi. Če je tožeča stranka kot upnik v izvršilnem postopku dosegla zaznambo izvršbe pred vpisom lastninske pravice na toženca na podlagi kupoprodajnih pogodb (prvi predlog, vložen meseca aprila 2002, je bil zavrnjen), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor tretjega, da ima pravico ki izvršbo preprečuje, ne more biti utemeljen. Z zaznambo sklepa o izvršbi namreč upnik glede na določbo 170. čl. ZIZ pridobi zastavno pravico na nepremičnini. Učinki le-te so taki, da učinkujejo tudi proti tistemu, ki je pozneje pridobil lastninsko pravico na tej nepremičnini. Ko je enkrat zaznamovan sklep o izvršbi (in v konkretnem primeru je bil v mesecu juliju 2002, pri vseh nepremičninah), v primeru, če ima drugi upnik terjatev do dolžnika (ali isti upnik kako drugo terjatev, ki jo terja v nekem drugem izvršilnem postopku), le-ta pristopi k že začeti izvršbi (2. odst. 171.čl. ZIZ). Tožeča stranka kot upnik je torej pridobila zastavno pravico, ki ima učinke tudi zoper tretjega, ki po njenem nastanku pridobi lastninsko pravico na nepremičnini. Pritožnika opozarjata na samo fazo sklepanja kupoprodajnih pogodb, pri tem pa prezreta, da se lastninska pravica če gre za pravni posel, pridobi z vknjižbo v zemljiški knjigi (49. čl. SPZ). Tudi vprašanje, ali je bilo tedaj že izdano na primer zemljiškoknjižno dovolilo, ni relevantno, saj kupec, to je toženca, pridobita lastninsko pravico šele, ko dosežeta vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Ni torej odločilen čas sklenitve pogodbe, pač pa je odločilno le, ali je upnik dosegel zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi preden je kupec dosegel vknjižbo (ali pa vsej predznambo – pa je ni) lastninske pravice v zemljiški knjigi. Z zaznambo ustanovljena zastavna pravica na nepremičnino in dejstvo, da sta toženca pozneje pridobila lastninsko pravico na njej (s pravnim poslom, na podlagi vknjižbe), tako ne more biti ovira, da se opravi izvršba, smisel tako vzpostavljene zastavne pravice je namreč prav v tem, da je upnik poplačan iz nepremičnine tudi v primeru spremembe lastništva.

Ker pa prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni presodilo, ali je upnik dosegel zaznambo izvršbe v obeh izvršilnih zadevah, torej glede obeh terjatev, in tudi ne višine le teh, ni ugotovilo odločilnih dejstev. Zato je višje sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve po nasprotni tožbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za katero posebni napotki spričo že zgoraj obrazloženih pomanjkljivosti glede obsega ugotavljanja pravno relevantnega dejanskega stanja niso potrebni. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da mora tožeča stranka v pravdi, če meri zahtevek na nedopustnost izvršbe, izkazati pravni interes z napotitvenim sklepom izvršilnega sodišča, šele sklep o napotitvi na pravdo je dal dolžniku možnost, da vloži tožbo z zahtevkom na nedopustnost izvršbe in dolžnik te pravice ni imel vse dotlej, ko izvršilno sodišče v zvezi z njegovim ugovorom ne sklene, da se napoti na pravdo oz. po noveli ZIZ-A s pravnomočnim sklepom zavrne ugovor tretjega, in je odločilna tudi pravočasnost vložene tožbe.

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka je vložila izpodbojno tožbo. Po določbi 1. odst. 255. čl. OZ lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Pogoji za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj so torej zapadlost terjatve, neplačevitost dolžnika, ki je ugotovljena, pravno dejanje, pomemben je tudi čas nastanka terjatve in pravnega dejanja, nadaljnji pogoj pa je oškodovanje upnika s pravnim dejanjem. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi pritožbe, ko opozarja na napačno pravno stališče prvostopenjskega sodišča, da rok za izpodbojno tožbo teče od zadnjega posla, torej od izvedbe razpolagalnega pravnega posla, če gre za prenos lastninske pravice (vpis v zemljiški knjigi) in ne od same sklenitve pogodbe, kot zmotno meni prvostopenjsko sodišče, ki zato pogojev za izpodbijanje pogodbe z dne 16.5.2002 ni ugotavljalo, saj se je postavilo na zmotno pravno stališče glede pričetka teka prekluzivnega roka iz čl. 257 OZ, odločilna dejstva niso ugotovljena.

Sodišče prve stopnje je presodilo, ali so glede druge pogoji za izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika (pravnega prednika tožene stranke) izpolnjeni in zaključilo, da niso. Bistveno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke je vprašanje, ali je tožeča stranka zaradi tega prikrajšana. Prikrajšanje tožeče stranke glede na razloge sodišča prve stopnje sicer ni podano, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožeča stranka, ki je zastavno pravico z zaznambo izvršbe pridobila preden sta toženca izposlovala vpis na podlagi kupoprodajnih pogodb, pravico terjati, ne glede na to, da dolžnik ni več vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik, pač pa sta to toženca. Vendar pa je ta zaključek, kot že prej pojasnjeno, vsaj preuranjen. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji predpostavk za izpodbijanje druge pogodbe sicer izhajalo iz materialnopravnih pravilnih izhodišč. Dokazno breme, da dokaže, da za oškodovanje upnika s takim pravnim dejanjem, ni vedel, je, na tretjem, ki je z dolžnikom upnika pravni posel sklenil (glede na domnevo, saj sta toženca z dolžnikom v sorodstvu, iz 2. odst. 256. čl. OZ). Toda pri presoji okoliščin v zvezi s sklepanjem pogodbe je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno postopkovno kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Navedbe o vsebini listin v sodbi so namreč v nasprotju s samo vsebino le-teh, na kar opozarja tudi pritožba in na kar pazi po uradni dolžnosti tudi pritožbeno sodišče (2. odst. 350. čl. ZPP). Tudi razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi so med seboj v nasprotju. Pri presoji ali sta toženca dokazala, da nista vedela, da je imel dolžnik, prodajalec, namen upniku škodovati, je namreč sodišče prve stopnje odločitev oprlo tudi na okoliščino, da je bila druga pogodba sklenjena dne 28.08.2002, in da je bila pred tem le en dan prej vpisana plomba za zaznambo sklepa o izvršbi in v času sklenitve te pogodbe ni bila nobena nepremičnina formalno obremenjena, čeprav iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je bila zaznamba izvršbe vpisana že v mesecu juliju 2002, kar pa tudi samo sodišče prve stopnje (v nasprotju s temi razlogi), v nadaljevanju v razlogih sodbe ugotavlja, in zatem zaključi, da je dobra vera tožencev podana, saj ves čas sklepanja pogodbe nepremičnina ni bila obremenjena in zaznambe ni bilo do enega dne pred formalno sklenitvijo pogodbe. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da sodišče prve stopnje tudi ni presodilo, kdaj je bil vložen predlog za vpis lastninske pravice na podlagi te pogodbe v zemljiški knjigi, saj podatki zemljiške knjige kažejo, da je bilo to v mesecu novembru 2002. Glede pritožbenih navedb o odplačnosti oziroma neodplačnosti posla pa je ugotovljeno, da je posel bil odplačen, sklenjena je kupna pogodba, plačana tudi kupnina, in s temi razlogi, ki jih je za utemeljitev tega zaključka navedlo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče soglaša (sklenitev kupne pogodbe je nedvomno odplačno razpolaganje). Vprašanje, ali je bila cena tržna ali pa bistveno nižja, pa je prav tako lahko okoliščina (če je bila), ki kaže na vedenje kupcev (tožencev), da gre za posel, s katerim dolžnik (prodajalec) škoduje upniku. Iz navedenih razlogov je moralo sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugoditi, sodbo, kolikor je zavrnjen zahtevek po tožbi, razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje (354. in 355. čl. ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene procesne pomanjkljivosti, pravilno uporabiti materialno pravo glede presoje, ali je tožba glede prvega posla – prve pogodbe vložena pravočasno, ter ponovno ugotoviti obstoj predpostavk za izpodbijanje, ob upoštevanju gornjih napotkov.

Posledica razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev odločbe o stroških in je tudi odločbo o pritožbenih stroških pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločitev (165. čl. ZPP).