Jedro

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Ker gre v obravnavani zadevi za denacionalizacijo, ki je praviloma vračanje v naravi, torej ne v denarnem znesku, poleg tega pa je v tem primeru sporno vprašanje upravičenja do denacionalizacije po prvem odstavku 9. člena ZDen, torej priznanje položaja upravičencev do denacionalizacije, to ni zahtevek, ki bi bil izražen v denarni vrednosti.

Pri denacionalizaciji gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), zato revidenti samo s sklicevanjem na posledice nepridobitve te pravice ne morejo izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo so tožniki (v nadaljevanju revidenti) po odvetniku vložili revizijo. Dovoljenost revizije uveljavljajo po vseh točkah drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Priglašajo stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenti izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 2. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila zahtevo za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin prejšnjih lastnikov A. in B. C., ker je bilo za vse prejšnje lastnike in njihove pravne naslednike po 11. in 12. členu Zakona o denacionalizaciji – ZDen ugotovljeno, da ne izpolnjujejo pogoja državljanstva po določbi 9. člena ZDen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenti opisanega trditvenega in dokaznega bremena niso izpolnili zgolj s sklicevanjem na vse točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pri čemer se sklicujejo le na vrednost podržavljenega premoženja in sami navedejo, da izpolnjevanja drugih pogojev za dovoljenost revizije niti ne bodo utemeljevali.

6. Tudi z navedbo vrednosti spora (punctuma), ki naj bi presegala 20.000,00 EUR, niso izkazali izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije. Za dovoljenost revizije po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 morata biti namreč kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je predmet upravnega spora zadeva, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, pa mora presegati 20.000,00 EUR. Ker gre v obravnavani zadevi za denacionalizacijo, ki je praviloma vračanje v naravi, torej ne v denarnem znesku, poleg tega pa je v tem primeru sporno vprašanje upravičenja do denacionalizacije po prvem odstavku 9. člena ZDen, torej priznanje položaja upravičencev do denacionalizacije, to ni zahtevek, ki bi bil izražen v denarni vrednosti (na primer sklepi Vrhovnega sodišča: X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2009, X Ips 7/2010 z dne 24. 2. 2010,...), kar je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010, navedlo tudi Ustavno sodišče. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Pri denacionalizaciji gre namreč za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja (pričakovana pravica), zato revidenti samo s sklicevanjem na posledice nepridobitve te pravice ne morejo izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več odločitvah, na primer X Ips 71/2010 z dne 7. 7. 2010, X Ips 102/2010 z dne 1. 7. 2010, X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010 in X Ips 38/2008 z dne 29. 9. 2010. 8. Glede na to, da revidenti niso izkazali izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Ker revidenti z revizijo niso uspeli, sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).