Jedro

Glede na to, da je bilo o invalidnosti tožnika, vključno z vzrokom zanjo, in o pravici do invalidske pokojnine že pravnomočno odločeno, bi moral toženec zahtevo za priznanje te pravice zavreči. Ker je kljub temu odločal o vsebini, je bilo njegovo odločbo potrebno odpraviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca št. P-470595 z dne 01.7.2005 in odločbo št. 470.595 z dne 12.11.1999 (1. odst. izreka sodbe). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se pri tožniku kot vzrok I. kategorije invalidnosti ugotovi poškodba pri delu zaradi prometne nesreče na poti na delo dne 13.08.1967 in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 8.1.1992 dalje (2. odst. izreka sodbe). S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, s katero tožnik zahteva, da se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 8.1.1992 dalje skupaj z obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je z odpravo odločb toženca ostala v veljavi sodba naslovnega sodišča opr. št. Ps 927/95 z dne 2.9.1999, s katero je bila zadeva vrnjena tožencu v novo odločanje. Z izpodbijanim sklepom pa se ta postopek zaključuje nezakonito, ker s tem novega odločanja pri tožencu ne bo več. Tudi sodišče mora spoštovati svoje sodbe. Tožnik ves čas zatrjuje, da je invalidnost posledica poškodbe pri delu in je vzrok sporen vse od 8.1.1992, ko je pri njem ugotovljena invalidnost I. kategorije. Ker sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke, je ostalo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno. Zaradi dolgotrajnosti postopka so kršene njegove temelje ustavne pravice. Sicer pa odločbo toženca z dne 12.11.1999 izpodbija le glede tega, da nima pravice do invalidske pokojnine, zato odločitev sodišča v ugodilnem delu pomeni odločanje ultra petitum. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku glede vzroka invalidnosti ugodi ali pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in naloži tožencu, da končno izvede dokaz z imenovanjem nevtralnega izvedenca ter nato o zadevi ponovno odloči. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZPP).

Toženec je, na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 927/95 z dne 2.9.1999, z odločbo z dne 12.11.1999, potrjeno z odločbo z dne 1.7.2005 odločil, da tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 8.1.1992 dalje nima pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je v sodnem postopku zoper navedeni odločbi zahtevek tožnika na priznanje pravice od invalidske pokojnine presojalo z vidika, ali je pri tožniku invalidnost I. kategorije posledica poškodbe pri delu, ali je tožnik glede na višjo starost upravičen do invalidske pokojnine ter, ali je tožnik upravičen do sorazmernega dela pokojnine. V zvezi s tem je odločbi toženca z dne 1.7.2005 in z dne 12.11.1999 odpravilo, ker je toženec s tem, ko je ponovno odločil o tožnikovi invalidnosti, vključno z vzrokom zanjo, kljub temu, da je bilo o teh vprašanjih že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 13.1.1992, postopal nezakonito. Tožnikov zahtevek bi namreč moral zavrniti. Sodišče prve stopnje je nadalje zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine zaradi dosežene višje starosti zavrnilo, ker je zakonski pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kjer je vzrok za invalidnost bolezen ali poškodba izven dela, le t.i. gostota delovne dobe, medtem ko invalidova kasnejša višja starost na pravico do invalidske pokojnine ne vpliva. Glede zahtevka na priznanje sorazmernega dela pokojnine pa je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, ker toženec o tem zahtevku v predsodnem postopku še ni odločal. Glede na pritožbene navedbe in razloge pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je za pritožbeno rešitev zadeve ključnega pomena dejstvo, da je bilo o vzroku za nastanek tožnikove I. kategorije invalidnosti že pravnomočno odločeno, kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Kot namreč izhaja iz listin v upravnem spisu toženca za tožnika št. 470595, je pravna prednica toženca s sklepom št. 470.595 z dne 13.1.1992 odločila, da je tožnik delovni invalid I. kategorije invalidnosti od 8.1.1992 dalje zaradi bolezni brez pravic iz invalidskega zavarovanja. Na tožnikovo pritožbo je takratni drugostopenjski organ iz predsodnega postopka tožnikovo pritožbo z odločbo št. I-470.595 z dne 30.6.1992 zavrnil. Iz razlogov te odločbe izhaja, da »je invalidska komisija II. stopnje dne 6.5.1992 že četrtič obravnavala tožnikov primer zaradi ugotavljanja vzroka invalidnosti. Pri tem je z natančno in izčrpno obrazložitvijo v letih 1972, 1974 in 1989 utemeljila, da je vzrok III. kategorije invalidnosti, ki je podana z dnem 22.10.1972, bolezen. V letih 1972 in 1983 je takšno izvedensko mnenje IK II. stopnje potrdilo tudi sprva Vrhovno sodišče v RS, nato pa še sodišče SPIZ. Iz novejših izvidov lečečih specialistov je razvidno, da so ugotovljena nova bolezenska stanja oz. okvare na zgornjem prebavnem traktu, lokomotornem aparatu, ki z že poprej ugotovljeno kronično prizadetostjo levega slušnega in ravnotežnega aparata tožnika v celoti onesposabljajo za delo. Zato je potrebno ugotoviti, da je tožnikova invalidnost I. kategorije invalidnosti od 8.1.1992 dalje izključno posledica bolezni. Ker pa je tožnik do dneva nastanka invalidnosti I. kategorije, ki je posledica bolezni, dopolnil 56 let starosti ter 8 let in 2 meseca pokojninske dobe, moral pa bi je najmanj 12 let, ni zakonite podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine«. Takšna dokončna odločitev toženca je bila nato v sodem postopku s tem, ko je bil tožbeni zahtevek tožnika za priznanje pravice do invalidske pokojnine pravnomočno zavrnjen z odločbo Sodišča združenega dela PIZ v RS z opr.št. Si 391/92 z dne 22.10.1992, ki je postala pravnomočna dne 12.11.1992, potrjena kot pravilna in zakonita. Sodišče je namreč ugotovilo, da »je bil vzrok tožnikove invalidnosti že pravnomočno ugotovljen in sicer z odločbo cit. sodišča št. 162/83 z dne 08.12.1983, ki je bila potrjena z odločbo Sodišča združenega dela RS št. I Sp 41/84 z dne 08.03.1984 ter ponovno z odločbo Si 198/89 z dne 16.3.1990, potrjeno z odločbo SZD RS št. I sp 208/90 z dne 28.6.1990. Ker je torej pri tožniku invalidnost I. kategorije invalidnosti podana zaradi bolezni, tožnik pa ne izpolnjuje predpisanega pogoja pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je moralo tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrniti«.

Sodišče prve stopnje je na takšno dejansko podlago, z uporabo pravilne pravne podlage (158. člen Ustave RS – Ur. l. Rs, št. 33/91; Zakon o splošnem upravnem postopku – Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), pravilno razlogovalo, da se lahko v že pravnomočno urejena razmerja poseže le izjemoma in to le v izrecno z zakonom predvidenih primerih, v upravnem postopku, po katerem se postopa tudi v invalidskih postopkih, kadar z vsakokrat veljavnim zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni drugače določeno, npr. z izrednimi pravnimi sredstvi, kot so obnova postopka, izredna razveljavitev, odprava in razveljavitev po nadzorstveni pravici, izrek ničnosti. Ker pa je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. Ps 927/95 z dne 2.9.1999 ugotovilo, da je tožnik v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa toženca izrecno navedel, da ni nikoli vložil zahteve za obnovo postopka, ampak zahtevek za odmero invalidske pokojnine, je tožencu naložilo, da mora odločiti o takšnem zahtevku tožnika in tožnikove vloge ne obravnavati kot predloga za obnovo postopka. Iz navedenega torej izhaja, da je toženec v predsodnem postopku o tožnikovem zahtevku z dne 23.3.1994 odločal kot o novem zahtevku za priznanje pravice do invalidske pokojnine in ne kot o predlogu za obnovo postopka, končanega s sklepom z dne 13.1.1992. Glede na to, da pa je bilo o invalidnosti tožnika, vključno z vzrokom zanjo in glede pravice do invalidske pokojnine že pravnomočno odločeno, pa bi moral toženec tožnikov zahtevek z dne 23.3.1994 zavreči, saj zaradi predhodne pravnomočne rešitve teh vprašanj, o zadevi ni več dopustno odločati po vsebini. Ker pa je toženec o zahtevku tožnika odločal po vsebini, je sodišče prve stopnje odločbi toženca z dne 12.11.1999 in z dne 1.7.2005 zakonito odpravilo.

S tem, ko je sodišče prve stopnje navedeni odločbi odpravilo, pa ni ostala v veljavi sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 927/95 z dne 02.09.1999, s katero je bila zadeva vrnjena tožencu v novo odločanje, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je namreč ob tem, ko je odločbi toženca odpravilo, samo odločilo o tožnikovem zahtevku. O zahtevku na ugotovitev, da je vzrok I. kategorije invalidnosti poškodba pri delu in na priznanje pravice do invalidske pokojnine od 8.1.1992 dalje, je namreč odločilo po vsebini (ga je zavrnilo) in torej iz tega razloga ni mogoče pritrditi pritožbi, da je ostala v veljavi predhodna sodba sodišča z dne 2.9.1999. Pri tem pa je sodišče zavrnilno odločitev o zahtevku na priznanje pravice do invalidske pokojnine sprejelo upoštevaje, da je invalidnost pri tožniku podana zaradi bolezni (ker je bilo o takšnem vzroku zanjo že pravnomočno odločeno) in, da je tožnik kot podlago za priznanje navedene pravice uveljavljal višjo starost. Glede na naroku za glavno obravnavo modificiran tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 8.1.1992 dalje (list. št. 13 sodnega spisa) pa je tožbo v tem delu zavrglo, saj toženec o tem vprašanju še ni odločal, sklicujoč se pri tem na 63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur .l. RS, št. 2/2004). Torej se neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo ultra petitum. Pritožbeno sodišče v zvezi s cit. odločitvama sodišča prve stopnje le še pripominja, da sta obrazloženi s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih zato in upoštevaje, da jih pritožba izrecno ne napada, ne ponavlja.

Ker torej niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.