Jedro

Tožniku, ki se je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu, ni dopustno priznati razlike v plači med plačo pri novem delodajalcu in plačo pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v III. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek za priznanje nadomestila plače za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 9. 2016 nezakonita in se zato razveljavi oziroma odpravi (I. točka izreka), da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, ampak še traja (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku vzpostavi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 4. 2012 za delovno mesto „...Vodja objekta II, v org. enoti: ... Operativna-režija“, ga pozove nazaj na delo in mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 30. 9. 2016 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja in delovno dobo, ga prijavi v vsa socialna zavarovanja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ter mu obračuna bruto nadomestilo mesečne plače v višini 4.526,73 EUR bruto mesečno, kot če bi delal (za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu zmanjšano za že obračunano bruto plačo) in od tega nadomestila plače odvede in plača vse davke in prispevke ter dohodnino ter tožniku izplača neto nadomestilo plače, zmanjšano za denarno nadomestilo, ki ga je tožnik prejemal pri Zavodu RS za zaposlovanje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 8 dneh. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik zahteva vzpostavitev delovnega razmerja in priznanje pravic, obračun plače in plačilo davkov in prispevkov od 16. 8. 2016 do vključno 29. 9. 2016, za prijavo v zavarovanje in obračun bruto plače brez upoštevanja plače, ki jo je tožnik prejemal pri drugemu delodajalcu, ter brez upoštevanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.501,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del) se obširno (na 42 straneh) pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče v posledici neugotovljenih kršitev obveznosti tožnika zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vsebine kršitev. Sodišče je napačno povzelo vsebino očitanih kršitev, saj tožniku ni očitala, da bi jo zavedel s podpisovanjem prevoznic. Sodišče je skonstruiralo nov očitek. Tožena stranka je tožniku očitala tudi storitev kaznivega dejanja goljufije in zlorabe položaja, medtem ko je v sodbi navedeno, da mu je očitala zgolj kaznivo dejanje goljufije, zato je sodba neobrazložena. Glede na to, da je pravna kvalifikacija dejanja pridržana sodišču, bi sodišče moralo presojati utemeljenost odpovednega razloga za obe očitani kaznivi dejanji. Sodba ne vsebuje celovite presoje vsebine očitanih kršitev in je posledično neobrazložena. V zvezi z očitkom prekoračitve naročenih količin betona in mehanizacije ter kršitve pravil OP 6-Nabava, je sodišče obrazložilo zgolj, da je bil očitek podan na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Navedeno predstavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bil očitek podan že v izredni odpovedi. Prav tako sodišče ni obrazložilo prekoračitve naročenih količin mehanizacije iz naročilnice. Ni zadostna obrazložitev, da kršitev ni takšna, ki bi utemeljevala izredno odpoved, poleg tega gre tudi za zmotno uporabo materialnega prava. Naročanje betona in mehanizacije je bila tožnikova bistvena obveznost, ki jo je opustil. Sodišče je pavšalno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A.A., ker naj zadolžitve tožnika na projektu ne bi bile relevantne. Prav tako ni zaslišalo priče B.B., ker naj bi o funkciji prevoznic in neusklajenosti prevoznic z dobavnicami izpovedal že C.C.. Ni navedlo ustavno sprejemljivih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za vpogled v zapisnik I Pd 1310/2016 in za postavitev izvedenca glede presoje, koliko betona je vgrajenega v novih in saniranih temeljih. Dokazni predlog za zaslišanje prič D.D. in B.B. je sodišče zavrnilo, ker naj bi postavilo izvedenca gradbene stroke, kar pa ni ustavno sprejemljiv razlog. Ne strinja se z zavrnitvijo zaslišanja E.E. in F.F., saj ju je predlagala za potrditev okoliščin, da račune preveri tudi vodja gradbišča. Glede dokaznega predloga za zaslišanje G.G. pojasnjuje, da bil podan pravočasno. Meni, da izpoved H.H. potrjuje relevantnost prevoznic. Ravno on je podpisoval račune na podlagi predloženih prevoznic, brez dobavnic, zato njegovi izpovedi, da se račun ne sme potrditi zgolj na podlagi prevoznice, ne gre pokloniti vere. Iz izpovedi I.I. izhaja, da podpis prevoznice potrjuje število opravljenih voženj. Priče J.J., K.K. in L.L. so potrdile, da se ob dobavi betona podpisujeta prevoznica in dobavnica. C.C. je pojasnjeval okoliščine glede podpisovanja prevoznic za prevoze in obratovanje avtomešalca, ne pa v zvezi z dobavo betona, zato je tožena stranka predlagala dodatno zaslišanje, kar pa je sodišče zavrnilo brez navedbe ustavno sprejemljivih razlogov. Prav tako je C.C. potrdil, da mora s strani delavca podpisana dokumentacija potrjevati dejanske količine dobavljenega in opravljenega dela, kar je tožnik nesporno kršil. Glede očitka v zvezi z gradbeno mehanizacijo je sodišče sodbo oprlo na izpoved tožnika in I.I., zoper katerega teče predkazenski postopek, zato bi moralo sodišče izpoved te priče kritično oceniti. Izračun gradbene mehanizacije je napačen, ker je izvedenec pri izračunu upošteval tudi ure demperja, ki je vozilo za prevoz materiala in se z njim ne izvajajo izkopi. Sodišče se zato na izračun ne bi smelo opreti. Strokovne službe tožene stranke niso predvidele, da se bo na objektu uporabilo 19,40 ur gradbene mehanizacije, kot je to navedeno v sodbi. Sodba je neobrazložena v delu, zakaj sodišče ni sledilo izpovedi C.C. glede kalkulacij. Predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja ni bil podan prepozno, saj je tožena stranka šele ob zaslišanju izvedenca izvedela, da ni razpolagal z vsemi potrebnimi podatki za izdelavo izvedenskega mnenja ter da je zahteval izročitev kalkulativnih elementov. Tudi ni izkazano, da bi izvedenec od tožene stranke zahteval predložitev kalkulativnih elementov, saj če bi to zahteval, bi to tudi navedel v svojem mnenju. Ker torej izvedenec ni razpolagal z vsemi podatki, bi bilo treba predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja dopustiti. Sodišče je s tem kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen Ustave RS. Ni nepomembno, da je tožnik pri delu uporabil drugačno vrsto mehanizacije, kot je to sprva predvidel, saj bi glede na delovno dobo in ogled gradbišča pred začetkom del to moral predvideti. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 30. 9. 2016, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je reparacijski zahtevek utemeljilo na plačilnih listah za februar, marec in april 2016. Dokazno in trditveno breme je bilo na tožniku, zato je sodišče kršilo 215. člen ZPP in storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na sodbo VIII Ips 148/2015, da se delavcu ne more priznati razlik plač pri bivšem in novem delodajalcu. Zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu ni razlogov za ponovno vzpostavitev delovnega razmerja pri toženi stranki. Ne strinja se, da se pri odločanju o sodni razvezo ni možno sklicevati na razloge, navedene v odpovedi, niti na težo kršitev, če takšne kršitve niso izkazane. Zoper tožnika poteka predkazenski postopek, tudi ni sporno, da je storil določene lažje kršitve (prekoračitev količin iz naročilnic), kar pa sodišče ni presojalo v zvezi s predlogom za sodno razvezo, zato je sodba neobrazložena. Prav tako se sodišče ni opredelilo do izgube zaupanja v tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo - razen v manjšem delu, ko je tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu priznalo razliko do višine plače pri toženi stranki, kar je predmet spremenjene odločitve s strani pritožbenega sodišča. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 29. 9. 2016, podane po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, glede očitka, da je naročen beton presegel količine iz naročilnice, ter da je tožnik s podpisom prevoznic za prevoz betona potrdil dobavo 948 m3 betona, čeprav je bilo vgrajenega le 768 m3. Ker naj bi s strani tožnika podpisane prevoznice predstavljale podlago za potrditev računov, je tožena stranka zaradi potrjenih prevoznic dobavitelju plačala preveč, s čimer ji je nastala škoda v višini 12.078,00 EUR. Drugi očitek je bil, da je tožnik s podpisom prevoznic potrdil 158 prevozov in 557 ur obratovanja avtomešalca, čeprav je bilo potrebnih le 134 prevozov, glede mešalca pa mu tožena stranka očita, da je bilo dogovorjeno, da se dobavitelju priznajo le stojnine, ne pa ure obratovanja. Toženi stranki je zaradi navedenega nastala škoda v višini 23.222,70 EUR. Tretji očitek iz odpovedi pa je, da je tožnik naročal in potrjeval strojna poročila in račune za gradbeno mehanizacijo, čeprav ta dela niso bila opravljena v obsegu, kot je bil potrjen, dodatna najeta mehanizacija pa ni bila naročena v skladu s pravili OP 6-Nabava. Iz tega naslova je nastala škoda v višini 54.208,70 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je glede prvih dveh očitkov ugotovilo, da prevoznice ne morejo biti osnova za potrditev računov, poleg tega pa tožnik računov ni pregledoval in podpisoval. Glede tretjega očitka je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da zaračunane ure gradbene mehanizacije niso bile opravljene. Razlogovalo je tudi, da naročilo količin betona, ki presega količino iz naročilnice ter naročilo mehanizacije v neskladju s pravili OP 6-Nabava ni hujša kršitev.

9. Ne drži, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo vsebino kršitev, češ da tožena stranka tožniku ni očitala, da bi jo s podpisovanjem prevoznic zavedel. Tožena stranka je namreč tako v izredni odpovedi kot tudi v odgovoru na tožbo zatrjevala, da jo je tožnik s potrjevanjem prevoznic in strojnih poročil, s čimer je lažno potrjeval in prikazoval dobave betona in opravljena dela mehanizacije, zapeljal v zmoto, da je v škodo svojega premoženja poravnala s strani tožnika potrjene dobave in storitve, kljub temu da niso bile opravljene oziroma izvedene.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno preverilo vsebino očitanih kršitev, kar je v sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča, očitek neobrazloženosti izpodbijane sodbe in s tem kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

11. Niso odločilne pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožniku očitala storitev dveh kaznivih dejanj, ne zgolj goljufije, kar je izpostavilo sodišče prve stopnje. Gre za vprašanje pravne kvalifikacije v zvezi z odpovednim razlogom iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanja), ki pa pride v poštev šele, če se ugotovi kršitev delovne obveznosti. Ker po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik storil očitane kršitve, na podlagi katerih naj bi bila oškodovana, znaki kaznivega dejanja niti niso pomembni, sodišče prve stopnje pa je tudi pojasnilo, zakaj jih ni ugotovilo. Zato v zvezi s tem očitek nepopolno raziskanega dejanskega stanja ter neobrazloženosti sodbe ni utemeljen.

12. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bil očitek prekoračitve naročenih količin betona oziroma naročilo betona v neskladju s pravili OP 6-Nabava podan na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ne predstavlja protispisnosti oziroma kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je do navedenega očitka tudi opredelilo, saj je ugotovilo, da bi morala biti za dodatne količine dobavljenega betona izdana nova naročilnica. Prav tako je sodišče ugotovilo, da bi tožnik moral sprožiti postopek izdaje nove zahtevnice in naročilnice glede naročene mehanizacije. Kljub temu pa je pravilno presodilo, da navedeno ne predstavlja hujše kršitve oziroma kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved. Glede na (tudi v pritožbi obsežno navedene) delovne naloge tožnika ne držijo pritožbene navedbe, da je bilo naročanje materiala in storitev skladno s pravili OP 6-Nabava temeljna obveznost tožnika. Poleg tega kršitev ni bila v tem, da ne bi naročal materiala oziroma storitev, ampak v tem, da naročilo ni bilo skladno z organizacijskim predpisom, ker za dodatne količine ni bila izdana nova naročilnica.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja, ker ga je podala prepozno. Že iz izvedenskega mnenja (5. in 6. stran) izhaja, da izvedenec s kalkulacijami tožene stranke ni razpolagal. Sodišče je na podlagi prošnje tožene stranke obema strankama podaljšalo rok za podajo pripomb na izvedensko mnenje. V tem roku je tožena stranka npr. predlagala, naj se izvedenec opredeli do količine vgrajenega betona in prevoza, ni pa v odrejenem roku podala pripomb glede pomanjkljivih kalkulacij oziroma ni v zvezi s tem predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja. Ne drži torej, da se je tožena stranka šele ob zaslišanju izvedenca seznanila s tem, da ni razpolagal s podatki za izdelavo izvedenskega mnenja.

14. V zvezi s tem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da ni izkazano, da bi izvedenec od tožene stranke zahteval predložitev kalkulativnih elementov, češ da če bi to zahteval, bi to tudi navedel v svojem mnenju. Iz izvedenskega mnenja (4. stran) izhaja, da je izvedenec pri toženi stranki poizvedel glede tehnične in projektne dokumentacije, nato pa je izrecno navedel, katero dokumentacijo je prevzel. Dejstvo, da med prevzeto dokumentacijo ni navedenih kalkulativnih elementov, ne pomeni, da o tem ni poizvedel. Poleg tega je na glavni obravnavi pojasnil, da je kalkulativne elemente želel pridobiti. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da dopolnitev izvedenskega mnenja ni bila potrebna tudi iz razloga, ker ni bilo sporno, da se je predvidena količina ur mehanizacije ocenila na podlagi izračuna tožnika. Sodišče prve stopnje s svojim postopanjem ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS.

15. Ne drži, da je sodišče prve stopnje pavšalno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A.A.. Zadosti je obrazložilo, zakaj zaslišanje predlagane priče ni bilo potrebno, in sicer je za vsak vsebinski sklop, za katerega je bila priča predlagana, obrazložilo, zakaj ni relevantno (konkretno glede zadolžitev tožnika je npr. obrazložilo, da je to razvidno že iz pogodbe o zaposlitvi). Na enak način je obrazložilo zavrnitev zaslišanja priče B.B., tako da ne drži, da je njegovo zaslišanje zavrnilo zgolj zato, ker naj bi o tem izpovedal že C.C..

16. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga za pridobitev prepisa zvočnega posnetka iz zadeve I Pd 1310/2016, kjer je bil tožnik zaslišan kot priča. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je bil tožnik zaslišan glede vseh relevantnih okoliščin tudi v predmetni zadevi, tožena stranka ga je imela možnost izprašati, pri čemer je ni odločilno, kaj je tožnik govoril v drugi zadevi, kjer kot stranka nastopa drug delavec.

17. Pravilno tudi sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožene stranke, da naj sodni izvedenec poda mnenje o tem, koliko betona je vgrajenega v 130 novih temeljih in v 46 saniranih temeljih ter koliko prevozov ter ur stojnin je bilo potrebnih. Ker je ugotovilo, da so očitki v zvezi s tem neutemeljeni, saj podpisane prevoznice niso osnova za potrditev računa, zaradi česar naj bi bila tožena stranka oškodovana, tudi ugotavljanje količine vgrajenega betona ter števila prevozov in stojnin ni bilo potrebno.

18. Sodišče je pravilno zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje E.E. in F.F. v zvezi s tem, ali je bil tožnik seznanjen z vsebino pogodbenega razmerja med dobaviteljem betona in toženo stranko glede zaračunanih stojnin, glede na to, da tožnik računov ni podpisoval ali potrjeval. Pravilnosti zavrnitve ne spremeni pritožbena navedba, da je bilo zaslišanje predlagano za potrditev okoliščin, da račune preveri tudi vodja gradbišča, saj se tožniku v odpovedi ni očitala kršitev pravil o potrjevanju in pregledovanju računov, prav tako pa jih ni dobil v pregled, kot je to že pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Ker tožena stranka navedenega tožniku ni očitala, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje priče G.G., ki je bil predlagan glede okoliščin, da je bil tožniku omogočen vpogled v račune v informacijskem sistemu. Četudi je ob tem pojasnilo, da je bil dokazni predlog prepozen, kar izpodbija pritožba, to niti ni relevantno, saj dokazni predlog tudi po vsebini ni bil primeren.

19. Neutemeljena je tudi pavšalna pritožbena navedba, da sodišče ni navedlo ustavno sprejemljivih razlogov za zavrnitev zaslišanja prič D.D. in B.B.. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da zaslišanja v zvezi z vprašanji glede katerih sta bili priči predlagani ni izvedlo, saj je glede tega postavilo neodvisnega in nepristranskega sodnega izvedenca gradbene stroke. Nepotrebnost dokaza je ustavno sprejemljiv razlog.

20. Pritožba ugotovljeno dejansko stanje neuspešno izpodbija tudi z navedbami, da izpoved priče H.H. potrjuje relevantnost prevoznic. H.H. je namreč izrecno izpovedal, da se račun ne sme potrditi samo na podlagi prevoznice. Njegove izpovedi ne omaja pritožbeno zatrjevanje, da je ravno on podpisoval račune na podlagi predloženih prevoznic, brez dobavnic. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe, da so priče J.J., K.K. in L.L. potrdile, da se ob dobavi betona podpisujeta prevoznica in dobavnica. Navedeno ne spreminja ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da prevoznice niso podlaga računom, kot je to navajala tožena stranka, zato tožnik ne more odgovarjati za škodo, če so osebe, ki so bile pooblaščene za potrditev računov, te potrdile na podlagi prevoznic in ne dobavnic. Iz odpovedi jasno izhaja, da se tožniku ne očita podpisovanje dobavnic.

21. Prav tako je C.C. izpovedal, da problem niso podpisane prevoznice, ampak da so bili plačani računi za dobavo betona, ki ni bil dobavljen, ter prevozi, ki niso bili opravljeni, medtem ko samih prevoznic tožniku niti ne očita. Ne drži, da je pojasnjeval okoliščine glede podpisovanja prevoznic za prevoze in o obratovanju mešalca, ne pa glede dobave betona (zaradi česar je tožena stranka predlagala njegovo ponovno zaslišanje). Tudi v zvezi z vprašanjem glede dobavljenih količin betona je namreč izpovedal, da se račun ne more potrditi samo na podlagi prevoznic (to izhaja iz prepisa zvočnega posnetka na list. št. 188). Sodišče prve stopnje ga zato pravilno ni dodatno zaslišalo, saj to ni bilo potrebno, kar je tudi obrazložilo s tem, da se njegova izpoved nanašala tako na prevoznice kot na račune za beton in prevoze. Nepomembne so pritožbene navedbe, da je C.C. potrdil, da mora s strani delavca podpisana dokumentacija potrjevati dejanske količine dobavljenega in opravljenega dela, kar naj bi tožnik nesporno kršil, saj ta očitek ni bil predmet odpovedi.

22. Dvoma v dokazno oceno glede gradbene mehanizacije ne vzbuja splošno pritožbeno zatrjevanje, da zoper pričo I.I. teče predkazenski postopek. Zgolj to ne daje podlage za zaključek, da izpovedi ni dopustno upoštevati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo število zaračunanih ur mehanizacije nižje od predvidenih ur, kar je razvidno iz zahtevnic z dne 15. 2. 2016 in 11. 3. 2016, ki sta bili podpisani tudi s strani izvršnega direktorja tožene stranke. Glede na to, da je bilo bistvo tretjega očitka v tem, da je tožnik naročal in potrjeval strojna poročila in račune za gradbeno mehanizacijo, čeprav ta ni bila opravljena v obsegu, kot je bil potrjen, bi tožena stranka morala dokazati, da dela niso bila opravljena v potrjenem obsegu. Glede na to, da tudi izvedenec ni znal odgovoriti, ali so bile vse ure dejansko opravljene, je sodišče pravilno zaključilo, da očitek ni utemeljen. Ne drži, da ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi C.C. glede kalkulacij mehanizacije. Obrazložilo je, da je izvedenec ugotovil 732 preveč zaračunanih ur le, če je izhajal iz ocene C.C., da bi bilo potrebnih 7-8 ur na temelj. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo, saj gre za oceno pričevanja. Kot bolj pomembno okoliščino je upoštevalo, koliko ur je bilo predvideno oziroma odobreno s strani strokovnih služb tožene stranke.

23. Ne drži pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje odločitev o reparacijskem zahtevku utemeljilo na plačilnih listah za februar, marec in april 2016, ne pa na zadnjih treh mesecih pred prenehanjem. Ko je tožnik predložil navedene plačilne liste, jim tožena stranka ni oporekala, zato jih je sodišče utemeljeno upoštevalo. S tem ni kršilo 215. člena ZPP ter ni storilo kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

24. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da zaradi tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu za določen čas, ki je potekel še pred izdajo izpodbijane sodbe, reintegracija ni mogoča. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo tudi do vprašanja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Tako npr. vodenje predkazenskega postopka ne zadostuje za sodno razvezo. Prav tako opozorilo pritožbe, da je sodišče ugotovilo določene lažje kršitve, še ne utemeljuje sodne razveze.

25. Utemeljeno pa pritožba uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede tega, da tožniku, ki se je v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu, ni dopustno priznati razlike v plači med plačo pri novem delodajalcu in plačo pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je namreč tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu priznalo razliko do plače pri toženi stranki. Gre za ugodilni del III. točke izreka sodbe, ki je nekoliko nejasen, in sicer da je tožena stranka dolžna tožniku obračun plače v višini 4.526,73 EUR bruto (za čas zaposlitve tožnika zmanjšane za bruto prejemke pri drugem delodajalcu)..., vendar pa je iz zavrnilnega dela III. točke izreka ter iz obrazložitve sodbe jasno, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo (ne sicer celo, pač pa) razliko plače do višine plače pri toženi stranki, za kar pa po preseženem stališču sodne prakse ni podlage. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo zahtevek za priznanje nadomestila plače za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu (358. člen ZPP).

26. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, se pritožba v preostalem zavrne in se nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP).

27. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker kot delodajalec krije svoje stroške ne glede na uspeh. Tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (44. člen ZDSS-1, 155. in 165. člen ZPP).