Jedro

Izpodbijano odločbo je bilo treba odpraviti, ker temelji na določbah prvega do tretjega odstavka 154. člena ZDoh-2, za katere je Ustavno sodišče ugotovilo, da so bili v neskladju z ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena navedenega zakona všteje povprečni znesek subvencije na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Kranj, Izpostava Radovljica, št. DT 03-14327-0 z dne 27. 8. 2009 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora, z 20 % DDV v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Kranj, Izpostava Radovljica, tožnici odmeril dohodnino za leto 2008 v znesku 1.667,76 EUR. Pri obrazložitvi svoje odločitve se sklicuje na 109. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ter 65. in 66. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-01-402/2009 z dne 14. 6. 2010 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi se sklicuje na 5. oziroma 15. člen ZDoh-2. V zvezi z ugovori tožnice pa izrecno opozarja na 18. člen omenjenega zakona, po katerem se kot dohodek omenja tudi dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdne dejavnosti, kot tak pa se štejejo vsi dohodki v zvezi z osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnostjo na kmečkem gospodinjstvu. V posebnem davčnem postopku je bilo ugotovljeno, da je odločba o odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2008, ki je podlaga za ugotovitev višine dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v izpodbijani odločbi, pravilna. Slednje izdaja iz odločbe Ministrstva za finance ŠT. DT 499-03-161/2009 z dne 20. 8. 2009. Zato je tudi v izpodbijani odločbi upoštevana pravilna višina dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

3. Tožnica se s tako odločitvijo upravnih organov ne strinja, zato vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Meni, da je ustavno sporna zakonska ureditev 70., 71. in 154. člena ZDoh-2. Zato sodišču predlaga naj postopek prekine in na Ustavno sodišče poda zahtevo za začetek ocene ustavnosti omenjenih določb. Meni, da je način določanja davčne obremenitve in iz tega izvirajoča davčna obveznost prekomerna do te mere, da je neustavna. Sporne določbe tudi ne omejujejo vštevanja povprečnega zneska subvencij na hektar površine kmetijskih in gozdnih zemljišč v davčno osnovo tistih zavezancev, ki so jim bile v preteklem letu izplačane obdavčljive subvencije. Pri davčni osnovi se tako upošteva in predpisuje v naprej neznane normirane dohodke, ob tem, da se informacije o dejanskih prihodkih lahko pridobijo in so razvidne iz odločb državnega organa, na primer Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja. O pravni varnosti ob taki situaciji ni mogoče govoriti, saj je določitev davčne osnove posameznega zavezanca popolnoma negotova. Povprečne subvencije, ki jih uvaja določilo 154. člena ZDoh-2 so dohodek, ki ga kmetijsko gospodarstvo ali posameznik, ki je njegov nosilec, niti ne more doseči. Pripisovanje povprečnih subvencij pomeni, da je neenakopravno obravnavanje zavezancev že zakonodajno predpostavljeno. Za kaj takega pa ni najti utemeljenega razloga. Izpodbijana ureditev tudi ne določa roka za dokončno zakonsko ureditev obdavčevanja dohodkov iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, kar še dodatno pomeni protiustavni poseg v načelo pravne države iz 2. člena Ustave ter v pravice iz 22., 67. in 153. člena Ustave. Zaradi vsega navedenega je po mnenju tožeče stranke izpodbijana odločba nezakonita, zaradi neustavne pravne podlage pa tudi neustavna.

4. Zato tožnica sodišču predlaga, naj najprej prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti določb 70., 71. in 154. člena ZDoh-2. Hkrati naj predlaga zadržanje izvajanja teh zakonskih določbo, nato pa odloči tako, da tožničini tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi v ponovni postopek. Povrne naj ji tudi stroške upravnega spora, skupaj z 20 % DDV, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da pri svoji odločitvi vztraja iz razlogov, navedenih v upravnih odločbah. Zato predlaga zavrnitev tožbe.

6. Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo prve alinee drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Tožba je utemeljena.

8. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS med tem upravnim sporom dne 19. 1. 2012 z odločbo številka U-I 18/11-10 odločilo, da so bili prvi do tretji odstavek 154. člena ZDoh-2, v neskladju z ustavo v delu, v katerem so določali, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena tega zakona všteje povprečni znesek subvencije na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj. V izreku je določilo tudi način izvršitve, in sicer tako, da se v davčne osnove iz prvega oziroma tretjega odstavka 71. člena ZDoh-2, v še ne pravnomočno končanih postopkih, všteje znesek dejansko prejetih subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, če je ta znesek nižji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj.

9. Kot izhaja iz obrazložitve omenjene ustavne odločbe, je potrebno, po ustaljeni ustavno sodni presoji, splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave razumeti tako, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če temu ni tako in enako ureja bistveno različne položaje, pa mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Ustavno sodišče takega razumnega razloga v danem primeru ni našlo. Davčnim zavezancem, ki so dejansko prejeli manj subvencij od povprečno izračunanega zneska, se je v davčno osnovo za odmero dohodnine vštel večji znesek dohodkov, kot so jih dejansko prejeli. Na drugi strani pa so določeni davčni zavezanec dejansko prejeli več subvencij od povprečno izračunanega zneska, in se jim je v davčno osnovo za odmero dohodnine vštel manjši znesek dohodnine, kot pa so ga dejansko prejeli. To pomeni, da so bili davčni zavezanci, ne glede na različne dejanske položaje, obravnavani enako. V še nepravnomočno končanih postopkih, v katerih je bil znesek dejansko prejetih subvencij višji od povprečnega zneska subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj, pa je potrebno upoštevati povprečen znesek subvencij na hektar kmetijskih in gozdnih zemljišč oziroma na panj. Določitev davčne obveznosti za nazaj je namreč v nasprotju s 155.členom Ustave.

10. Ker je glede na navedeno, davčni organ materialno pravo napačno uporabil, je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Davčni organ naj v omenjenem postopku odloči ponovno, z upoštevanjem zgoraj omenjene ustavne odločbe, objavljene v Uradnem listu RS številka 9 z dne 6. 2. 2012. 11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.