Jedro

Če je delavec v dobri veri, da je njegov izostanek z dela opravičen, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja po čl. 100/1-5, 6 ZDR, čeprav mu ni bilo pisno odrejeno čakanje na delo doma.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v ostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v prvi točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 15.10.1992 in sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 21.12.1992, ki se nanašata na prenehanje delovnega razmerja tožnice kot trajnega presežka. V drugi točki izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke št. 150 z dne 23.11.1992 in sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 24.2.1993 o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenih izostankov več kot 5 delovnih dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožnica na lastno željo prosila svojega lečečega zdravnika psihiatra dr. x.y., naj ji omogoči delo s polovičnim delovnim časom, čeprav je on sam menil, da za delo ni sposobna. Ker tožnica ni sama kriva, da potrebuje pomoč psihiatra, je po njenem mnenju razglabljanje prvostopenjskega sodišča o tem, da si lahko izmed specialistov izbere le ginekologa ali pediatra, neumestno. Prvi dan nastopa dela je bila tožnica s strani tožene stranke poslana domov z razlago, da zanjo ni dela in da bo prejela odločbo, da je trajni presežek ter da je do nadaljnjega na dopustu.

Zaradi takšnega ravnanja tožene stranke se je tožničino zdravstveno stanje poslabšalo in psihiater se je odločil, da naj se tožnica zdravi ambulantno, z vsakodnevnimi prihodi na kliniko. Isočasno je lečečemu zdravniku dr. x.y. predlagal, naj tožnici odobri bolniški stalež, česar pa kljub mnenju zdravniške komisije II. stopnje, naj se pri oceni delazmožnosti upošteva mnenje specialista psihiatra, dr.

x.y. ni hotel storiti. Ker je dr. x.y. očitno ravnal napačno, bi sodišče prve stopnje lahko zadevo rešilo na ta način, da bi postavilo izvedenca medicinsek stroke, ki bi ugotovil, ali je bila tožnica v kritičnem času sposobna za delo. Poleg tega si tožnica ni mogla misliti, da lahko hodi na delo, ko pa ji je bilo izrecno povedano, da zanjo dela ni, nihče v podjetju pa ni povedal, da mora priti na delo.

Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi spregledalo dejstvo, da je bila tožnica več kot dve leti v stalnem bolniškem staležu in je že zaradi tega ugotovitev pristojnih organov v podjetju o tem, da je tožnica trajni presežek, nezakonita. Zato predlaga naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožeča stranka izhaja iz napačne predpostavke, da gre v konkretni zadevi za ugotavljanje stopnje psihiatrične motenosti tožnice, spregleda pa dejstvo, da gre za prenehanje delovnega razmerja zaradi neopravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni. Iz vseh izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju sposobna priti do svojega osebnega zdravnika, ki je edini pooblaščen za izdajo bolniškega lista. Tožnica namreč ni bila hopsitalizirana, bila je pokretna, obiskovala je celo tečaj tujih jezikov, doma ima telefon in bi svoj izostanek lahko opravičila. Ne držijo trditve tožnice, da ji dr. x.y. ni hotel odobriti zdravniškega staleža, saj se tožnica pri njem od konca septembra 1992 dalje ni več oglasila in bolniškega lista tako sploh ni zahtevala, zato ji ga seveda zdravnik ni mogel dati. Če bi ji ne hotel odobriti bolniškega staleža, pa bi tožnica imela možnost pritožbe, ki pa je ni nikoli vložila. Ker tožnica svojega izostanka z dela po lastni krivdi ni opravičila, ji je tožena stranka v skladu z zakonom izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka zato predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka pri uvrstitvi tožnice med presežne delavce ni kršila 9. čl. Pravilnika o ugotavljanju in reševanju presežnih delavcev, ki prepoveduje prekinjati delovno razmerje z delavcem, ki je odsoten zaradi bolezni.

Tožnica namreč v času, ko je bil sprejet program razreševanja presežnih delavcev (6.10.1992) in ji je bil vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja (20.10.1992) ter ob obravnavi njenega ugovora zoper izdani sklep (18.12.1992), ni bila več v bolniškem staležu, saj se je 1.10.1992 vrnila na delo s skrajšanim delovnim časom in bila napotena na koriščenje letnega dopusta. Prav tako ni bil kršen 15. člen omenjenega pravilnika, saj je bil postopek ugotavljanja presežnih delavcev izpeljan v skladu z določbami pravilnika in na podlagi točkovanja po predpisanih kriterijih. Ker je sodišče prve stopnje v tem obsegu dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Utemeljena pa je pritožba tožnice glede prenehanja delovnega razmerja s 4.11.1992 zaradi neopravičenega izostanka z dela več kot pet delovnih dni. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da tožnica s 4.11.1992, ko je izkoristila letni dopust, ni bila v bolniškem staležu, saj ji dr. x.y., ki je njen osebni zdravnik, bolniškega staleža za sporno obdobje ni odobril, specialist psihiater pa za to ni pristojen. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju namreč v 2. odst. 80. čl. določa, da ugotavlja začasno nezmožnost za delo in druge razloge za zadržanost od dela do 30 dni osebni zdravnik, ki zavarovanca zdravi, osebni zdravnik pa je zdravnik splošne prakse, s tem, da ima zavarovanec pravico izbrati tudi osebnega zdravnika specialista s področja ginekolokogije in pediatrije, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zdravnik psihiater ne more biti osebni zdravnik in zato tudi ne more odobriti bolniškega staleža. Ni pa sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z neopravičenim izostankom z dela glede na trditev tožnice, da ji je bilo ob prihodu na delo rečeno, da dela zanjo ni in da naj gre domov, kar bi se lahko štelo ne zgolj kot napotitev tožnice na koriščenje letnega dopusta, ampak tudi kot napotitev, naj do prenehanja delovnega razmerja ostane doma, pri čemer je treba upoštevati, da se je tožnica 4.11.1992 zglasila v kadrovski službi tožene stranke, pa ji niso omenili, da se mora do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja vrniti na delo, prav tako pa to ni razvidno iz samega sklepa. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in razveljavilo sodbo v 2. točki izreka, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja tožnice zaradi neopravičenega izostanka, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (1. odst. 370. čl. ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali ni bilo tožnici morda odrejeno čakanje na delo doma, ali je bilo zanjo po vrnitvi z letnega dopusta zagotovljeno delovno mesto, ter razčistiti, ali je bila tožnica v opravičljivi zmoti oz. v dobri veri, da je njen izostanek z dela opravičen. V ta namen naj dopolni dokazni postopek zlasti z zaslišanjem tožnice in delavcev tožene stranke, s katerimi je tožnica v tem obdobju kontaktirala ob obiskih kadrovske službe, po potrebi pa naj izvede še druge dokaze. Natančno naj ugotovi, iz kakšnih razlogov tožnica od 4.11.1992 dalje ni prihajala na delo, oziroma iz kakšnih razlogov si za ta čas ni uredila bolniškega staleža, če se je zdravila pri specialistu - psihiatru. Tudi v tem času naj bi bila tožnica za delo nezmožna, kot izhaja iz dopisa as.mag.dr. x.y. z dne 15.12.1992, po njegovi izpovedi pa naj bi prav v tem času splošni zdravnik odklonil podaljšanje bolniškega staleža, psihiater pa je tožnici odsvetoval kakršnekoli kontakte s toženo stranko, svetoval pa ji je tudi, naj zamenja splošnega zdravnika. Prvostopenjsko sodišče naj tudi pridobi zdravstveni karton za tožnico, kakor tudi dopise psihitra splošnemu zdravniku tožnice (november, december 1992), ki jih je sodišče na obravnavi sicer vpogledalo, vendar njihova vsebina ni razvidna iz zapisnika, niti niso vloženi med priloge v spisu. Ko bo sodišče dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri, bo ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pri čemer bo tudi v primeru utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu moralo upoštevati dejstvo, da bi tožnici kot trajno presežni delavki prenehalo delovno razmerje po izteku odpovednega roka, ki teče od dokončnosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka (z dne 15.10.1992 ter 21.12.1992).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker stroški niso bili zazmanovani.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).