Jedro

Iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je odstrel navedenega števila medvedov veljal do 30. septembra 2021. Izpodbijani akt je bil časovno omejen, ta okoliščina pa je bila tožniku znana že ob vložitvi tožbe. Tožnik v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora. Z dnem preteka roka za odstrel je namreč pravni interes tožnika za odločitev v zvezi z odpravo izpodbijanega akta prenehal, saj s trenutkom preteka roka na podlagi izpodbijanega akta odstrel medvedov ni več mogoč. Drugačnega, in sicer ugotovitvenega zahtevka pa tožnik ni podal.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo na podlagi Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah dovolil odvzem 220 osebkov vrste rjavi medved (Ursus arctos) iz narave z odstrelom do 30. septembra 2021. Tožnik je bil udeležen tako v postopku izdaje dovoljenja kot v pritožbenem postopku. Njegova pritožba zoper izpodbijani akt je bila zavrnjena s strani drugostopnega organa.

2. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo in vlogo z dne 27. 6. 2021 zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi1 in priglaša stroške postopka.

3. Sodišče je s sklepom z dne 18. 3. 2021 ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in izvršitev izpodbijanega akta odložilo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi in predlagala, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Glede na naravo odločitve sodišče ni podrobneje povzemalo razlogov izpodbijane odločbe in tožbenih navedb, navedb odgovora na tožbo ter pripravljalne vloge tožnika.

**K I. točki izreka:**

6. Tožba ni dovoljena.

7. Tožba v upravnem sporu se lahko vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih za to določa zakon. Med temi predpostavkami je tudi pravni interes za uveljavljano sodno varstvo. Tožnik, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi s tožbo v upravnem sporu, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki se kaže v tem, da bi ugoditev tožbi zanj pomenila konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si s tožbo izboljšal svoj pravni položaj. Pravni interes mora torej obstajati tako ob vložitvi tožbe kot tudi ves čas teka upravnega spora. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora in vsebinsko obravnavanje tožbe. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 8. Po presoji sodišča je tožnik ob vložitvi tožbe izkazal pravni interes za njeno vložitev, kar je sicer tudi nesporno med strankama. Tožnik je namreč društvo, ki skrbita za zaščito živali, okolja in narave, ter je nevladna organizacija s statusom društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, skladno z Zakonom o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). Z izpodbijanjem akta je društvo ob vložitvi tožbe delovalo z namenom ohranitve biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot. Po 13. točki 11. člena ZON je ohranjanje narave vsako ravnanje, ki se opravlja zaradi ohranitve biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot. Izpodbijanje zadevnega akta pomeni delovanje zaradi ohranitve biotske raznovrstnosti (sestavine biotske vrste so po 19. točki 11. člena ZON rastlinske in živalske vrste) in varstva naravnih vrednot. Ni sporno, da medved predstavlja varovano vrsto, ki že sama po sebi predstavlja naravno vrednoto, hkrati pa je tudi bistvenega pomena za biotsko raznovrstnost. Društvo je imelo položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje izpodbijanega akta in položaj pritožnika v postopku pritožbe na drugostopni organ zoper izpodbijani akt. V skladu s tretjim odstavkom 137. člena ZON ima društvo s podeljenim statusom delovanja v javnem interesu pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih, v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZUS-1. 9. Iz izreka izpodbijanega akta pa izhaja, da je odstrel navedenega števila medvedov veljal do 30. septembra 2021. Glede na to, da je pretek roka za odstrel medvedov iz navedenega izpodbijanega akta tožniku znan že iz samega akta, sodišče kljub seznanitvi z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 121/2020 z dne 11. 11. 20202, ni posebej pozivalo tožnika, naj izkaže, ali ima še interes za nadaljevanje postopka v zadevnem upravnem sporu. V konkretni zadevi namreč ne gre za nenadni pojav nove okoliščine, zaradi katere se kaže dvom v tožnikov pravni interes za vodenje upravnega spora. Izpodbijani akt je bil namreč časovno omejen, ta okoliščina pa je bila tožniku znana že ob vložitvi tožbe. Tožnik je kot subjekt postopka ob takem vedenju dolžan po preteku te časovne omejitve dovoljenja sodišče sam obvestiti in izkazati, da še vedno ima pravni interes za vodenje upravnega postopka. Navedenega pa tožnik do izdaje tega sklepa ni storil, zato sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi še vedno imel pravni interes za zadevno tožbo.

10. Ker torej tožnik kljub preteku roka za odstrel navedenih rjavih medvedov iz izpodbijanega akta ni izkazal morebitnega pravnega interesa za nadaljnji tek postopka v zvezi z vloženo tožbo v tem upravnem sporu, sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora3 in s tem nima več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, saj si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja oziroma zastopati interese ohranjanja narave glede na pretekli rok za odstrel navedenega števila rjavih medvedov na podlagi izpodbijanega akta. Z dnem preteka roka za odstrel je namreč pravni interes tožnika za odločitev v zvezi z odpravo izpodbijanega akta prenehal, saj s trenutkom preteka roka na podlagi izpodbijanega akta odstrel medvedov ni več mogoč.

11. Drugačnega, in sicer ugotovitvenega zahtevka iz 2. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 pa tožnik ni podal niti ob vložitvi tožbe niti ni spremenil svoje tožbene zahteve v ugotovitveno tožbo po izteku roka za odstrel medvedov. Ugotovitveni zahtevek namreč ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta, da bi moralo sodišče že v primeru vložitve take izpodbojne tožbe odločiti z ugotovitveno sodbo, kot da je bila vložena tudi ugotovitvena tožba. Z odločanjem o nezakonitosti akta bi namreč sodišče odločilo o nečem, kar je v bistvenem drugačno od tistega, kar je zahteval tožnik z izpodbojno tožbo. Sodišče pa po ustaljeni upravno-sodni praksi ni dolžno pozivati tožnika na spremembo tožbe, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe.4 Glede na navedeno je sodišče izpodbojno tožbo tožnika ob pomanjkanju njegovega pravnega interesa za nadaljnje vodenje upravnega spora na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

12. Ob ugotovitvi, da pravni interes tožnika ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

13. Sodišče je odločitev v tem upravnem sporu sprejelo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer na seji, torej brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja procesnih predpostavk sprejelo procesno odločitev.

**K II. točki izreka:**

14. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1. 1 Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče razveljavi izpodbijano odločbo. Glede na to, da Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne pozna pojma razveljavitve izpodbijane odločbe (prvi odstavek 33. člena ZUS-1), je sodišče štelo, da s tem smiselno predlaga njeno odpravo (kot je na prvi strani tožbe tudi izrecno navedel tožnik). 2 Iz tega sklepa izhaja stališče Vrhovnega sodišča RS, da mora sodišče pred izdajo sklepa, s katerim zavrže tožbo, tožniku dati možnost izjave o okoliščini, ki je ključna za tako odločitev. 3 Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene upravno-sodne prakse tako Ustavnega sodišča RS (npr. odločbe št. Up-1136/11-24 z dne 15. 3. 2012 - 7. točka obrazložitve) kot tudi Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep št. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, I Up 189/2017 z dne 4. 7. 2018, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020) in Upravnega sodišča RS (npr. sklep I U 820/2016 z dne 24. 5. 2017, I U 64/2020 z dne 4. 3. 2020 in I U 575/2019 z dne 12. 5. 2020). 4 Tako sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.