Jedro

V primeru enotnega in nujnega sosporništva pripoznava enega sospornika nima pravnega učinka in sodbe na podlagi pripoznave ni mogoče izdati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je razsodilo, da je tožnica J.G. do 2/4-ink solastnica nepremičnin, vl. št. 874.S, k.o. S.V, parc. št. 144/8.S, ki v naravi predstavlja gospodarsko poslopje in parc. št. 144/9.S, ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo in dvorišče. Nadalje je razsodilo, da je V. C. (v nadaljevanju: četrta tožena stranka) kot pravna naslednica pok. J.L. dolžna tožnici do višine 2/4-ink solastninskega deleža izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoče bremen prost prenos lastninske pravice na omenjenih nepremičninah na ime tožnice, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodna odločba.

Zoper sodbo sta S.Ž. (v nadaljevanju: prva tožena stranka) in F.M. (v nadaljevanju: druga tožena stranka) vložila pritožbo zaradi bistvenih določb pravdnega postopka po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in spremembe, v nadaljevanju: ZPP), saj pravne posledice izdane sodbe zadevajo tudi njiju. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje za izdajo sodbe stvarno in krajevno nepristojno, ker vrednost spornega predmeta presega 8.345,85 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo najprej odločati o ugovorih procesne narave ter se v danem primeru izreči za stvarno in krajevno nepristojno. Po mnenju prve in druge tožene stranke je izdana sodba na podlagi pripoznave v nasprotju s tožbenim zahtevkom, ki ga je zoper četrto toženo stranko podala tožnica. Tako se sedaj izdana sodba na podlagi pripoznave oz. njene pravne posledice raztezajo tudi na prvo, drugo in tretjo toženo stranko. Že v tožbi z dne 16.11.2005 je tožnica navedla, da so solastniki nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 874, k.o. S.V. le prve tri tožene stranke. Dejstvo pa je, da iz zemljiško knjižnega izpiska, ki ga je tožbi priložila tožnica, izhaja, da so lastninski deleži neopredeljeni. Glede na predložen dokaz (z.k. izpisek) in glede na zatrjevanje tožeče stranke v sami tožbi, da so solastniki obravnavanih nepremičnin prve tri tožene stranke po deležih kot izhaja iz tožbe, sodišče nikakor ne bi smelo izdati sodbe na podlagi pripoznave. Prav tako ne bi smelo razsoditi, da je tožnica solastnica kar do 2/4-ink, saj tega v tožbenih navedbah nikdar ni zatrjevala. Tudi v aktu pripoznave jasno izhaja, da četrta tožena stranka kot edina dedinja in pravna naslednica izjavlja, da se pripoznava nanaša zgolj na nedoločen solastniški delež. Po mnenju prve in druge tožene stranke je sodba na podlagi pripoznave v nasprotju z določilom 316. člena ZPP. Sodišče namreč ne more nuditi pravnega varstva ničnemu pravnemu poslu. Tožnica namreč z A.H. ni sklenila nobene pisne pogodbe, kakor tudi ne z pravnim prednikom četrte tožene stranke (J.L.).

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pri nepremičninah, vl. št. 874, parc. št. 144/8.S in 144/9.S, ki je predmet pogodbe na podlagi pripoznave, so v zemljiški knjigi vpisani štirje lastniki, in sicer prve tri tožene stranke in pok. J.L. Kot lastnica je v zemljiškoknjižnem izpisku, s katerim razpolaga sodišče, še vedno vpisana A.M., vendar pa iz sklepa Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 15.11.2007 izhaja, da je bila A.M. iz zemljiške knjige izbrisana kot lastnica teh nepremičnin.

Kot izhaja iz sklepa o dedovanju po pok. J.L. (opr. št. D 208/91-5 z dne 3.9.1991, priloga A10) je edina dedinja po njem četrta tožena stranka, ki je z izjavo z dne 19.12.2006 pripoznala tožbeni zahtevek na nedoločenem deležu spornih nepremičnin, na katerih je torej kot lastnik še vedno vpisan njen pokojni oče. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave, v kateri je priznalo tožnici lastninsko pravico do 2/4 na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. 874, k.o. S.v. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodba na podlagi pripoznave izdana v nasprotju z 196. členom in 316. členom ZPP (v povezavi z 3. členom ZPP) in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska so namreč v zemljiški knjigi prve tri tožene stranke in J.L. vpisani kot skupni lastniki, ne kot solastniki. Njihovi posamezni deleži niso določeni. To pomeni, da imajo tožene stranke pravni položaj enotnih nujnih sospornikov, saj je spor zaradi narave pravnega razmerja (skupne lastnine) mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike (196. člen ZPP). Izdaja različnih sodb je izključena. Tožbeni zahtevek lahko pripoznajo le vsi udeleženci materialnopravnega razmerja. Priznanje nekaterih tožencev med pravdo ne more biti učinkovito in je v nasprotju z 196. členom ZPP. V izdani sodbi tudi niso navedeni razlogi o tem, na podlagi česa je sodišče prve stopnje tožnici priznalo solastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah v višini 2/4. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšen zaključek prvostopenjskega sodišča v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, ki izhajajo iz zemljiške knjige na eni strani, na drugi strani pa s pripoznavo četrte tožene stranke in s tožbenimi navedbami ter trditveno podlago (glej sklepa o dedovanju, prilogi A3 in A4). Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prva in druga tožena stranka menita, da je sodba na podlagi pripoznave izdana v nasprotju z 316. členom ZPP (v povezavi z 3. odstavkom 3. člena ZPP), saj sodišče ne more nuditi sodnega varstva ničnemu pravnemu poslu. Ali ima tožnica na podlagi priložene predpogodbe pravico do lastninske pravice ali ne, pritožbeno sodišče v tem delu ne more odločati. Je pa dejstvo, ki izhaja iz zemljiške knjige, da četrta tožena stranka z nepremičninami, na katerih je tožeči stranki pripoznala lastninsko pravico, ne more razpolagati oz. ji je takšno razpolaganje prepovedano, saj ni lastnica teh nepremičnin. Ne glede na to, da je s sklepom o dedovanju izkazala, da je edina dedinja po pok. J.L., takšne prepovedi ni dopustno izigrati s tem, da tožnica toži na ugotovitev, da je lastnica sporne nepremičnine, četrta tožena stranka pa takšen zahtevek pripozna. Treba je namreč izhajati iz podatkov zemljiške knjige, na podlagi katere pa četrti toženi stranki ni priznana pravica do razpolaganja s spornima nepremičninama. Zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti stranki prenosa lastništva s poslom materialnega prava ne bi mogli doseči. Ni dvoma, da velja za slovenski pravni red z vstopom v Evropsko unijo (v nadaljevanju: EU) načelo prostega pretoka kapitala, na podlagi katerega imajo državljani EU pravico do nakupa nepremičnine v Republiki Sloveniji in da bi bila torej v tem pogledu pripoznava dopustna, saj ne bi nasprotovala kogentnim pravilom. Je pa dejstvo, da pride uporaba tretjega odstavka 3. člena ZPP v poštev tudi v primerih, ko je po materialnem pravu omejeno ali prepovedano razpolaganje z zahtevkom. Zato je razumljivo, da se tožnici in četrti toženi stranki ne more dopustiti, da tak učinek, ki ga torej s poslom materialnega prava ne bi mogli doseči, dosežeta s pomočjo razpolaganja po procesnem pravu. Na podlagi navedenega pripoznava obravnavanega tožbenega zahtevka ni dopustna.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba temelji na nedovoljenem razpolaganju z zahtevkom (6. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), je v nasprotju z 196. členom ZPP (7. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), v njej tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi med seboj v nasprotju (14. točka 2. odstavka 139. člena ZPP). Po 1. odstavku 354. člena ZPP je zato sodišče druge stopnje s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo istemu sodišču v ponovno sojenje.

Po 3. odstavku 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.