Jedro

Sodišče prve stopnje je obtoženčevo ravnanje, ko je pazniku v Zavodu za prestajanje kazni nudil aktivni odpor, zato so morali pazniki uporabiti silo, pravilno pravno opredelilo poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi. S postavitvijo sodnega izvedenca psihiatra je pridobilo izvedeniško mnenje, na podlagi katerega je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec vsled kaznivega dejanja prišteven, saj je sodni izvedenec upošteval zdravstveno dokumentacijo, svoje mnenje pa je oprlo tudi na samo vedenje obtoženca ob storitvi kaznivega dejanja in na njegov zagovor glede dogodka, ki ga je obtoženec natančno opisal.

Izrek

Pritožbi obtoženca in njegove zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. čl. ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po čl. 302/1 in 4 KZ v zvezi s čl. 22/1 KZ. Po čl. 302/4 KZ mu je izreklo kazen tri mesece zapora. Oprostilo ga je stroškov kazenskega postopka, odločilo pa je še, da nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice bremenijo proračun.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obtoženec iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in "zaradi nepravilne uporabe prava". Pritožila se je tudi njegova zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona. Oba sta predlagala ugoditev pritožbi in predvsem spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa sta predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je na obtoženčevo željo obvestilo o seji senata obtoženca in njegovo zagovornico. Seje sta se udeležila višja državna tožilka in obtoženi, zagovornica pa se seje kljub temu, da je bila o njej pravilno obveščena, ni udeležila, vendar po 4. odst. 378. čl. ZKP to ni bila ovira, da senat ne bi imel seje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je po oceni izpovedb vseh zaslišanih prič in obtoženčevega zagovora prepričljivo obrazložilo, zakaj ne dvomi v izpovedbe prič, ki jih je ocenilo kot prepričljive in skladne glede bistvenih okoliščin. Obtoženčev zagovor pa je ocenilo kot neprepričljiv. Pritožbeno sodišče tako dokazno oceno, na podlagi katere je bil sprejet utemeljen zaključek, da se je obtoženec aktivno upiral zapovedi paznikov, da naj zapusti dnevni prostor, zaradi česar so ga pazniki z uporabo sile fizično odstranili iz dnevnega prostora, v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je natančno navedlo določbe, ki jih je kršil obtoženec, in določbe, na podlagi katerih so pazniki kot uradne osebe ravnali potem, ko je obtoženec s silo telesa odrinil F.G., ko je bil torej njegov odpor aktiven. Zato je utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da so vsi trije pazniki pravilno uporabili silo in obtoženca po aktivnem sporu odstranili s prostora.

Ker so pazniki obtoženega obvladali, je obtoženčevo ravnanje, to je namen preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, ki je pazila na osebo, ki ji je bila vzeta prostost, ostalo pri poskusu. Dejansko stanje je zato pravilno in popolno ugotovljeno ter pri tem ni bil kršen ne procesni in ne materialni zakon.

Okoliščina, ali je obtoženec koga poškodoval ali ne, kar omenja v pritožbi zagovornica, ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja, ki ga je obtoženec poskusil storiti. Obtoženec je z aktivnim odporom, ko se je hotel vrniti v dnevni prostor in ko je odrinil vodjo izmene, izrazil namen upirati se uradni osebi in je bila uporaba sile s strani paznika utemeljena, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Zato je zagovorničina pritožba v tem pogledu neutemeljena.

Neutemeljene so tudi obtoženčeve pritožbene navedbe v delu, kjer očita sodišču prve stopnje, da je "kazenski postopek vodilo od začetka nepravilno". Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev zakona, ne procesnega in ne materialnega. Kot že navedeno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, saj je obtoženčevo ravnanje preraslo in preseglo raven kršitve hišnega reda in je bila zato uvedba kazenskega postopka utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede kazenske odgovornosti obtoženca ob storitvi kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi prepričljivo navedlo, zakaj je v celoti sprejelo izvedeniško mnenje sodnega izvedenca psihiatra in zakaj je zavrnilo dokazne predloge, ki naj bi še bolj razjasnili dejansko stanje zlasti v zvezi s kazensko odgovornostjo, kot nepotrebne. Pritožbeno sodišče te zaključke v celoti sprejema.

Sodni izvedenec je izdelal izvedeniško mnenje v skladu z načeli psihiatrične stroke, mnenje pa je zlasti tudi oprl na samo vedenje obtoženca, ki je pokazalo, da je obtoženec "popolnoma pri sebi" (list. št. 147), in na obtoženčev zagovor o dogodku, ki ni vzbudil nobenega suma, da bi jemanje zdravil "vplivalo takrat na njegovo zavest".

Zaključek sodišča o obtoženčevi prištevnosti je zato prepričljiv.

Pritožbi, ki trdita obratno, ter predlagata tudi zaslišanje zdravnice, ki spremlja obtoženčevo zdravstveno stanje med prestajanje kazni, sta zato tudi s tem v zvezi neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je obtožencu za storjeno kaznivo dejanje izreklo pravično kazen, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde. Ustrezno je upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Tako je kot olajševalno okoliščino upoštevalo dejstvo, da je bila obtoženčeva sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje nekoliko oslabljena. Primerno pa je tudi upoštevalo obtoženčevo večkratno kaznovanost za kazniva dejanja z elementi nasilja. Zato je pritožbena navedba zagovornice, da je izrečena kazen prestroga, neutemeljena.

Ker sodišče druge stopnje ni našlo nobenih kršitev določb kazenskega postopka ali materialnega zagona, na katere je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odst. 383. čl. ZKP, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženec je pred kratkim prišel s prestajanja kazni in je nezaposlen. Zato ga je tudi sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, odločilo pa je še, da nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice bremenijo proračun.