Jedro

Že možnost izvedbe priključkov na javna omrežja pomeni dejansko možnost njihove izvedbe, zato dejstvo, da bi morali priključki potekati preko zemljišča, ki ni v lasti tožnikov, še ne pomeni, da te možnosti ni.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi in se odločbi Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4224-1828/2009-7-08-150-6-03 z dne 16. 3. 2015 in DT 4224-3078/2009-8-08-150-6-03 z dne 8. 4. 2015 v delu, v katerem se nanašata na parc. št. 882/5 k. o. ..., odpravita ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanima odločbama tožnikoma v ponovnih postopkih odmerila nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2009 od njunih solastniških deležev (vsak 50%), za nezazidani stavbni zemljišči parc. št. 882/5 in 922/30, obe k. o. ..., v izmerah 1.178 m2 in 1.702 m2, v zneskih 751,85 EUR.

2. Iz obrazložitve odločb izhaja, da odmera temelji na določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine Grosuplje (Uradni list RS, št. 5/97, 12/01, 31/01, 44/01 in 116/03, v nadaljevanju Odlok). Glede opredelitve nezazidanega stavbnega zemljišča se sklicuje na določbo tretjega odstavka 218. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-286/04-46 z dne 26. 10. 2006. 3. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. 4. Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in v obširni tožbi v bistvenem navajata, da sta izpodbijani odločbi nični, prav tako je nezakonit Odlok, v zvezi s čimer se sklicujeta na vloženo ustavno pritožbo, pobudo za oceno ustavnosti in mnenje Vlade RS, ki jih prilagata. Ugovarjata ugotovitvi, da je zagotovljena komunalna oprema, obdavčitev komunalno neopremljenih zemljišč pa je kaznivo dejanje. Glede dostopov do ceste navajata, da ti še niso zgrajeni in da je pred tem treba pridobiti parc. št. 882/11, 882/24, 882/29, 1010/10, 882/21, 882/20, 922/29 in 922/15, za kar pa obstajajo pravne ovire. Poleg tega je treba za gradnjo dostopov pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje, jih vpisati v kataster in predati v upravljanje. Položiti je treba tudi električni kablovod, zgraditi fekalno in meteorno kanalizacijo, telefon, pred gradnjo je treba izvesti tudi parcelacijo nepremičnin. Dodajata, da sta do stanovanjske hiše komunalno infrastrukturo zgradila sama v letih 1970 do 2000. Ne strinjata se, da zemljišče parc. št. 882/5 ni pozidano zgolj zato, ker ni vrisano v kataster. Toženki očitata še, da se nista imela možnosti izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

5. Sodišču predlagata, naj izpodbijani odločbi odpravi oziroma izreče za nični. Hkrati uveljavljata povrnitev stroškov postopka, škode v višini 2.400.000,00 EUR in odvzetih denarnih sredstev v skupni višini 9.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi.

6. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri razlogih svoje odločitve.

7. Tožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na parc. št. 882/5 k. o. ..., v ostalem delu je neutemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali zemljišči par. št. 882/5 in 922/30, obe k. o. ..., izpolnjujeta pogoje za odmero nadomestila od nezazidanega stavbnega zemljišča iz druge alineje prvega odstavka 218. b člena ZGO-1. Po navedeni določbi se nadomestilo za uporabo plačuje za nezazidana stavbna zemljišča (iz tretjega odstavka 218. člena ZGO-1), če je za gradnjo, ki je dopustna na njih (v obravnavanem primeru z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu gospodarska cona sever, Uradni list RS, št. 104/06), zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto. Četrti odstavek istega člena v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006 določa, kdaj se šteje, da so ti pogoji izpolnjeni: če imajo takšne parcele dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje mogoče izvesti priključke na javno vodovodno omrežje, javno elektroenergetsko omrežje in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oziroma malih čistilnih naprav.

9. (Ne)možnost dostopa do javnega cestnega omrežja sta tožnika uveljavljala že v upravnem postopku, prvostopenjski organ pa je v zvezi s tem pojasnil, da je dostop do zemljišča parc. št. 882/5 k. o. ... zagotovljen po nekategorizirani javni cesti (ki poteka po delu zemljišč parc. št. 882/29, 882/24 in 882/11, vse k. o. ...), ki je javno dobro, dostop do zemljišča parc. št. 922/30 k. o. ... pa je možen tudi s kategorizirane javne poti preko zemljišča parc. št. 922/15 k. o. ..., ki je v lasti Občine Grosuplje in si bosta tožnika za izgradnjo individualnega priključka morala pridobiti služnostno pravico.

10. Prvostopenjski organ je obrazloženo zavrnil tudi ugovor tožnikov, da predmetni zemljišči nista komunalno opremljeni, ker je treba položiti še električni kablovod s podbojem, zgraditi fekalno in meteorno kanalizacijo, telefon, saj je pridobil mnenje Elektro Ljubljana z dne 6. 4. 2007, Javnega komunalnega podjetja Grosuplje z dne 2. 4. 2007 in Telekoma Slovenije z dne 24. 4. 2007, iz katerih izhaja, da je za obe zemljišči zagotovljena možnost priključitve na električno in telefonsko omrežje, javni vodovod, kanalizacijo in vročevod.

11. Kot je toženka pravilno pojasnila, že možnost izvedbe priključkov na omenjena javna omrežja pomeni dejansko možnost njihove izvedbe, zato dejstvo, da bi morali priključki potekati preko zemljišča, ki ni v lasti tožnikov, še ne pomeni, da te možnosti ni. Pravna dopustnost priključevanja preko zemljišča v lasti drugega je namreč predmet presoje v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja, ko je upravni organ v zvezi z zakonsko zahtevano minimalno komunalno oskrbo objekta dolžan preveriti, ali investitor izkazuje pravico graditi (6. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1) tudi za posege na tujih zemljiščih, ki so povezani z zagotavljanjem minimalne komunalne oskrbe načrtovanega objekta. V postopku odmere NUSZ se torej stanje zemljišča ovrednoti glede na stanje komunalne opremljenosti in ne glede na pravno stanje oziroma stanje morebitnih postopkov, kot so pridobitev gradbenega dovoljenja ali postopek denacionalizacije, kot menita tožnika.

12. To pomeni, da (še) nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča zaradi izvedbe priključka, za katerega v dejanskem pogledu ni ovir, ne vpliva na odmero NUSZ. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča je odmera NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče upravičena že, če ima zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja oziroma infrastrukture, četudi priklop na navedena omrežja ni izveden (sodba X Ips 214/2013 z dne 27. 2. 2014).

13. Pri tem sodišče dodaja, da lahko investitor tako pravico pridobi od lastnika zemljišča ne le na podlagi pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, ampak v primeru, ko tak dogovor ni možen, tudi s pridobitvijo pravice do izvedbe priklopa preko nepremičnine v tuji lasti oziroma pravico nujne poti v nepravdnem postopku. Po 91. členu Stvarnopravnega zakona se namreč določila o nujnih poteh smiselno uporabljajo tudi za priključitev na javna komunalna in druga omrežja, če lastnik nepremičnine, ki to zahteva, izpolnjuje pogoje za priklop.

14. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da sta bila tožnika z dejstvi, ki se nanašajo na komunalno opremljenost zemljišč, seznanjena ter sta imela možnost, da se o njih tudi izjavita (zapisnik z dne 8. 1. 2014 in 21. 2. 2014 ter dopis z dne 27. 1. 2015 - dodatna opredelitev občine). Glede na navedeno ne drži tožbeni očitek, da se tožnika nista imela možnosti izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, pri čemer v tožbi niti ne konkretizirata, o katerem dejstvu ali okoliščini, pomembni za odločitev, se nista imela možnosti izjaviti.

15. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki smiselno nakazuje na nezakonitost oziroma neustavnost Odloka, ki ga tožnika utemeljujeta z nesorazmerno obremenitvijo lastnikov nezazidanih stavbnih zemljišč.

16. ZSZ/84 v 61. členu daje pooblastilo občini, da v svojem predpisu določi merila za obračun nadomestila, in sicer v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve za te objekte in naprave; lego, namembnost in smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. Na podlagi tega so občine v 4. členu Dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje NUSZ in meril za določanje višine tega nadomestila (Uradni list SRS, št. 19/86, v nadaljevanju Dogovor), določile, da bodo pri določanju višine nadomestila upoštevale naslednja merila: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami; lego in namembnost ter smotrno uporabo stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in večje motnje pri uporabi stavbnega zemljišča. 17. V točki b) 6. člena Dogovora so določile, da bodo pri namembnosti zemljišča upoštevale opredelitev namena po srednjeročnem družbenem planu občine ter po zazidalnem ali ureditvenem načrtu (1. alineja) in neskladnost obstoječega namena s predvidenim namenom po prejšnji alineji (2. alineja).

18. Glede na navedeno ni v nasprotju s citiranimi predpisi ureditev, kjer je na območju, ki je namenjeno kompleksni zazidavi (izgradnja večstanovanjskega poslovno športnega objekta), uporabniku nezazidanega stavbnega zemljišča odmerjeno višje NUSZ kot uporabniku zazidanega stavbnega zemljišča. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča RS v omenjeni sodbi X Ips 214/2013 z dne 27. 2. 2014 je težnja občine, da se nezazidana stavbna zemljišča pozidajo, razumen razlog za višjo odmero NUSZ, saj je razlog za plačevanje dajatve od nezazidanih stavbnih zemljišč v tem, da dajatev sili lastnike teh zemljišč, da čim prej zagotovijo njihovo pozidavo in tako zemljišču omogočijo izvrševanje funkcije, ki je zanj predvidena. Gre torej za razumen razlog za različno obremenjevanje zemljišč, zato višja obremenitev predmetnih zemljišč ne predstavlja kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena URS).

19. Na navedeno odločitev ne vplivajo tožbene navedbe, da sta tožnika komunalno infrastrukturo do stanovanjske hiše zgradila sama, saj ta nepremičnina ni predmet izpodbijanih odločb. 20. Neizkazano je tudi tožbeno stališče, da so izpodbijane odločbe nične, pri čemer sodišče sledi pojasnilom drugostopenjskega organa, da tožnika le pavšalno navajata razloge iz 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj kaznivega dejanja oziroma prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja ne zatrjujeta v zvezi z izdajo oziroma izvršitvijo spornih odločb - 2. in 5. točka točka prvega odstavka 279. člena ZUP. Vprašanje komunalne opremljenosti zemljišč pa je predmet pravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem presoje z rednimi pravnimi sredstvi, zato ne gre za ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

21. Sodišče pa se strinja s tožbenim očitkom, da toženka ni pravilno upoštevala, da je na parc. št. 882/5 k. o. ..., teniško igrišče. Po 2. točki prvega odstavka 6. člena Odloka so teniška igrišča poslovne površine in se jih točkuje po vrsti dejavnosti, kot določa 1. točka 6. člena tega odloka. Za navedene površine se plačuje 30 % pozidanih površin. Toženka se do te določbe ni opredelila, temveč je celotno parc. št. 882/5 k. o. ... točkovala po 5. členu Odloka, zato tudi ni ugotovila, kolikšen del parcele predstavlja teniško igrišče. Tudi sklicevanje na sodbo tega sodišča II U 205/2013 z dne 12. 3. 2014 ni utemeljeno, saj se sodišče s vprašanjem obveznosti vpisa v kataster zgradb v tej zadevi sploh ni ukvarjalo. Glede na navedeno sodišče izpodbijanih odločb glede obravnavanega vprašanja ne more preizkusiti, zato je tožbi delno ugodilo, izpodbijani odločbi v tem delu odpravilo (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek.

22. Ker tožnika s tožbo zahtevata tudi povrnitev škode in odvzetih denarnih sredstev, sodišče pojasnjuje, da v zadevi še ni pravnomočno odločeno o pravnem razmerju, saj je bila zadeva vrnjena v ponoven postopek, zato ni mogoče odločiti o odškodninski odgovornosti in vrnitvi stvari (glej Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 755).

23. Sodišče je tožbi ugodilo, čeprav delno, in izpodbijani odločbi delno odpravilo, zato sta tožnika v skladu s tretjim odstavkom 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa v postopku nista imela odvetnika, se jima na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 15,00 EUR.