Jedro

Podpisana pristopnica k Svetu knjige, v kateri so navedene obveznosti pristopnika, le-tega zavezuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, ki se izpodbija, odločilo, da sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah opr. št. 0001 I 2000/00309 z dne 6.6.2000 v zvezi s sklepom o popravi z dne 3.12.2003 ostane v 1. in 3. točki v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 10.094,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.000,00 SIT od 12.12.1998 do plačila in od zneska 5.094,00 SIT od 8.6.1999 do plačila ter izvršilne stroške v višini 23.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2000 do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo v plačilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v znesku 22.084,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2006 do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno odločitev se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma razveljavi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka in sicer 457. člen ZPP, v skladu s katerim mora sodišče v sporih majhne vrednosti razglasiti sodbo po koncu glavne obravnave in stranko poučiti o možnosti pritožbe ter 321. člen ZPP o izdelavi sodbe. Ker sodba ni bila razglašena po koncu glavne obravnave in je bila toženi stranki vročena šele po treh mesecih, pritožba meni, da sodba sploh ni bila izdana oziroma so zaradi takšnega ravnanja sodišča toženi stranki nastali dodatni stroški zaradi teka zamudnih obresti. Sodišče druge stopnje naj zato razčisti odgovornost prvostopnega sodišča in toženi stranki prisodi odškodnino. V nadaljevanju sodišču prve stopnje očita, da je poseglo v uspeh tožene stranke v pravdi, ji omejilo obrambo in dokazni material ter se ne strinja z dejanskimi zaključki sodbe, da so bili toženi stranki opomini poslani priporočeno, da je podpisala pogodbo in da jo je tožeča stranka obvestila o posledicah in obstoju pogodbe. Sodišče prve stopnje se je "opredelilo" na določbo 143. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) ne obstaja pod to navedbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je obravnavani spor spor majhne vrednosti, je potrebno uporabiti I. odstavek 458. člena ZPP, ki določa, da se sme sodba, s katero je končan postopek v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. O omejenih pritožbenih razlogih v konkretnem sporu je bila toženka poučena v vabilu na glavno obravnavo, kot to določa 456. člen ZPP, takšen pravni pouk pa vsebuje tudi izpodbijana sodba, zato pred sodiščem druge stopnje ni več dovoljeno razpravljati o dejstvih, ki sta jih tekom postopka zatrjevali pravdni stranki in ki jih je v izpodbijani odločitvi ugotovilo prvostopno sodišče, razen če bi bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (II. odstavek 458. člena ZPP).

Navedbe pritožbe o kršitvi določb pravdnega postopka in sicer pravil o razglasitvi sodbe v postopkih v sporih majhne vrednosti (457. člen ZPP) ter o pisni izdelavi sodbe (321. člen ZPP) so očitki o obstoju relativno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (I. odstavek 339. člena ZPP), kar v postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen in pravno upošteven pritožbeni razlog.

Navedba o omejitvi pravice do obrambe toženke pa je povsem neobrazložena, saj pritožba ne pojasni, s katerim ravnanjem prvostopnega sodišča, naj bi bila toženki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu opravilo uradni preizkus (II. odstavek 350. člena ZPP), ki je pokazala, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje, kjer je toženka vložila štiri pisne vloge in bila pravilno vabljena na glavno obravnavo, celo z vabilom za zaslišanje stranke, na katerega se brez opravičila ni odzvala, toženki dana možnost obravnavanja, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke II. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati, in sicer, da je toženka dne 18.2.1998 podpisala pristopnico k Svetu knjige (št. ...), s katero se je zavezala, da bo v vsakem četrtletju izbrala najmanj eno knjigo, CD ploščo ali video kaseto oziroma naj ji, če do določenega datuma ne bo izbrala ničesar, pošljejo "knjigo četrtletja" ter da v 3. četrtletju leta 1998 in 1. četrtletju leta 1999 te svoje obveznosti ni izpolnila, zaradi česar jo je tožeča stranka pisno (s priporočeno pošto) opominjala, je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je dolžna tožeči stranki plačati "knjigi četrtletja" za 3. četrtletje leta 1998 in 1. četrtletja leta 1999, skupaj z opominskimi stroški.

Materialnopravno podlago za takšen zaključek daje pristopnica pod prilogo A4 in določila 142. člena ZOR (v izpodbijani sodbi očitno pomotoma zapisana številka 143), v skladu s katerimi splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik in so vsebovani v formularni pogodbi, kar je tudi navedena pristopnica, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti. Toženka se je s podpisom takšne vnaprej formulirane pogodbe v razmerju do tožeče stranke zavezala vsake četrt leta kupiti bodisi knjigo, CD ploščo ali video kaseto po lastni izbiri, če pa te izbire ne opravi pa, da ji tožeča stranka pošlje "knjigo četrtletja". Tako se sodišče druge stopnje v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da mora toženka, ki ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti do tožeče stranke ob njihovi zapadlosti plačati z obravnavano tožbo zahtevano terjatev (262. člen ZOR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, kar izhaja iz I. odstavka 324. člena ZOR v zvezi z 277. členom istega zakona. V skladu s temi zakonskimi določbami je bila toženka dolžna izpolniti svojo pogodbeno obveznost do tožeče stranke pošteno v vsem, kot se glasi. Ker pa svojih obveznosti ni izpolnila v roku, ki je bil določen za izpolnitev, je prišla v zamudo s plačilom, torej z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti, zaradi česar tožeči stranki poleg glavnice dolguje še zamudne obresti.

Ker je bil predlog za prisilno izterjavo dolga v celoti potreben in ker toženka v pravdi, v kateri se je postopek zaradi njenega ugovora zoper sklep o dovolitvi izvršbe nadaljeval, ni uspela, mora na podlagi I. odstavka 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti potrebne izvršilne in pravdne stroške. Tožeči stranki gredo od teh stroškov tudi zakonske zamudne obresti od dneva njihove odmere po sodišču prve stopnje.

Uporaba določil ZOR temelji na 1060. členu OZ, saj je sporno obligacijsko razmerje med pravdnima strankama nastalo pred 1.1.2002, ko je začel veljati OZ.

Zaradi navedenega pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi ni našlo kršitev, na katere na podlagi II. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka odpade, ker jih pritožnica ni priglasila.