Jedro

Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, se šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Oškodovanec mora zato zatrjevati in dokazovati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze. Če je domnevna baza dokazana, se vzročna zveza domneva. Do tega vprašanja pa se sodišči prve in druge stopnje (zaradi zmotnega materialnopravnega pojmovanja, da kolo z motorjem ni nevarna stvar) nista opredelili. Ker se v dosedanjem postopku tudi stranki o tem vprašanju nista imeli možnosti izreči (da je odškodninska odgovornost imetnika kolesa z motorjem objektivna, sta izvedeli šele v revizijskem postopku - pred tem se vprašanje objektivne odgovornosti sploh ni odpiralo), in ker toženec (morebitne) domneve ni imel možnosti izpodbijati, je revizijsko sodišče (ko je ugodilo reviziji) sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba pritožbenega sodišča ter sodba sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo 5.500.000 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi ter tožnico zavezalo, da mora tožencu povrniti 720.184 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2003. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po stališču obeh sodišč do škode ni prišlo zaradi toženčevega protipravnega ravnanja. Tožnico je sicer res prehiteval in je tožnica pri tem padla, vendar prehitevanje ni bilo nepravilno (bočna oddaljenost je znašala približno 2 m, razdalja do križišča pa približno 35 m).

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj ni (prav) obravnavalo njenih pritožbenih trditev glede vzrokov za njen padec in glede kraja, kjer se je to zgodilo. Oddaljenost padca od križišča namreč ne dokazuje, da jo je toženec prehiteval na zadostni bočni razdalji, saj bočna razdalja ni odvisna od oddaljenosti prehitevanja od križišča. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista pojasnili, v čem naj bi bila tožničina nepazljivost, oziroma, v čem naj bi kršila cestnoprometne predpise. Po drugi strani pa sodišče prve stopnje toženčeve vožnje ni presojalo s stališča cestnoprometnih predpisov, pa tudi ni upoštevalo, da sta bili stranki zaposleni v isti tovarni ter da sta stanovali v istem kraju. Sodišči nista prepričljivo pojasnili, zakaj ne verjameta, da je prišlo do padca tako, kot je opisala tožnica.

Kolesar namreč lahko izgubi ravnotežje celo brez dotika ali pa le z rahlim dotikom. Dejstvo, da se stranki med dotikom nista poškodovali, še ne pomeni, da do dotika ni prišlo. Pomembna je tudi izvedenčeva ugotovitev, da kolesar ne pade brez zunanjega vzroka. Ker je bil tedaj edini zunanji vzrok toženčevo prehitevanje, je zaključek pritožbenega sodišča, da toženec tožnice ni nepravilno prehiteval, v nasprotju s procesni pravom.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi zmotno uporabili cestnoprometne predpise, zlasti prepoved prehitevanja tik pred križiščem. Toženec tožnice ne bi smel prehitevati po levi strani, saj je bila že razvrščena za zavijanje levo. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi zato, ker sodišči motornega kolesa nista opredelili kot nevarno stvar ter zato toženčeve odgovornosti nista presojali po pravilih o odgovornosti ne glede na krivdo.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

1. O očitku bistvenih kršitev določb pravdnega postopka: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s tožničinimi revizijskimi navedbami, ki gredo v tej smeri. To velja tudi za očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj revidentka z njihovo (navidezno) konstrukcijo izpodbija le dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je zato le navidezen.

Sicer pa so neutemeljeni revizijski očitki, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica padla 21 m od sredine križišča in ne 21 m pred križiščem, kot je zapisalo pritožbeno sodišče (prim. tretji stavek tretjega odstavka na 4. strani, drugi stavek prvega odstavka na 5. strani in prvi stavek tretjega odstavka na isti strani sodbe sodišča prve stopnje) ter da pritožbeno sodišče ni obravnavalo njenih pritožbenih navedb, s katerimi je izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje. Res je, da sta sodišči prve in druge stopnje pozornost posvetili predvsem toženčevi vožnji (manj pa sta se ukvarjali z vprašanjem, v čem /ali je bil tožničin padec /tudi/ posledica njene nepazljivosti oziroma neupoštevanja cestnoprometnih predpisov). Ob stališču, da bi bila toženčeva odškodninska odgovornost lahko le krivdna, da pa mu v konkretnem primeru krivde ni mogoče očitati, je to tudi logično. Glede na t ko materialnopravno izhodišče zato sodbam ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih.

2. O zmotni uporabi materialnega prava: Pač pa ima revizija prav, ko opozarja, da je t ko materialnopravno izhodišče napačno. Po ustaljeni sodni praksi je namreč kolo z motorjem nevarna stvar (prim. pravno mnenje občne seje VSS z dne 18. in 19.6.1966, Poročilo VSS I/96, str. 6). Po 27. točki 10. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ, št. 50/88 in nasl. - ZTVCP) taka naprava sicer res ni motorno vozilo. Vendar pa opredelitev motornega vozila po ZTVCP za uporabo določb o odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti (173. in nasl. čl. Zakon o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) ni pravno odločilna. Stvari, ki jih poganja motor, so nevarne stvari, ker delovanje motorja lahko povzroči škodo tudi povsem neodvisno od človekovega ravnanja. Ker so torej vozila na motorni pogon, kamor sodi tudi kolo z motorjem, nevarne stvari, je treba določbe ZOR o odgovornosti za škodo od nevarne stvari uporabiti tudi za kolo z motorjem, če je udeleženo v prometni nesreči (povzeto po sodbah VSS II Ips 71/94 z dne 13.9.1995, II Ips 872/94 z dne 11.7.1996 in II Ips 616/2000 z dne 20.6.2001).

Tožbeni zahtevek je treba zato presojati po pravilih o objektivni odgovornosti, med katerimi je tudi pravilo o domnevi vzročnosti. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, se šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (173. člen ZOR).

Oškodovanec (v tem primeru tožnica) mora zato zatrjevati in dokazovati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze. Če je domnevna baza dokazana, se vzročna zveza domneva.

Do tega vprašanja pa se sodišči prve in druge stopnje (zaradi zmotnega materialnopravnega pojmovanja, da kolo z motorjem ni nevarna stvar) nista opredelili. Čeprav je ugotovljeno, da je prišlo do škodnega dogodka - padca s kolesom pri toženčevem prehitevanju tožnice, sodišči nista zavzeli stališča, ali je s tem izpolnjen pravni standard omenjene domnevne baze: da je škodni dogodek (padec s kolesom) nastal v zvezi z nevarno stvarjo (toženčevim motornim kolesom). Ker se v dosedanjem postopku tudi stranki o tem vprašanju nista imeli možnosti izreči (da je odškodninska odgovornost imetnika kolesa z motorjem objektivna, sta izvedeli šele v revizijskem postopku - pred tem se vprašanje objektivne odgovornosti sploh ni odpiralo), in ker toženec (morebitne) domneve ni imel možnosti izpodbijati, je revizijsko sodišče (ko je ugodilo reviziji) sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

3. Napotki za nadaljnje delo: Sodišče prve stopnje bo moralo presoditi, ali je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo, oziroma z drugimi besedami, ali je dejstvo, da je tožnica padla s kolesom medtem, ko jo je toženec prehiteval z motornim kolesom, mogoče opredeliti kot škodni dogodek, ki je nastal v zvezi z nevarnimi lastnostmi kolesa z motorjem. V primeru pozitivnega odgovora bo treba tožencu omogočiti (drugi odstavek 286. člena ZPP), da morebitno domnevo izpodbija z dokazom nasprotja (ki ima seveda funkcijo glavnega dokaza).