Jedro

Sodišče prve stopnje je, glede obstoja dogovora, utemeljeno verjelo tožniku, čigar izjava se je izkazala za resnično tudi glede obstoja drugih dejstev, ki so bila v postopku ugotovljena na podlagi ocene drugih dokazov.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1, glede datuma obresti spremeni tako, da le te tečejo od 31.3.1992 dalje. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči povrniti pritožbene stroške v znesku 37.598,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči plača znesek 4.500 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalnem tečaju NLB d.d. Ljubljana na dan plačila z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 21.3.1992 dalje do dneva plačila in sicer v višini kot se obrestujejo devizne vloge na vpogled z valuto DEM pri NLB d.d. Ljubljana, prav tako v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalnem tečaju NLB d.d. Ljubljana na dan plačila. Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 141.217,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do dneva plačila.

Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je pri izdaji sodbe kot edino relevantno upoštevalo izjavo tožnika, toženec pa se v zvezi s tem ni mogel izjaviti, ker na zadnjem naroku ni bil prisoten. Prvostopenjsko sodišče je prestrogo sankcioniralo toženčevo odsotnost z zadnjega naroka in se ni prepričalo o opravičenosti oziroma neopravičenosti njegovega izostanka. Odsotnost opravičuje s pritožbi priloženim potrdilom.

Sodišče je ravnalo napačno, ko je sledilo izjavi tožnika o obstoju dogovora s tožencem o prodaji vozila. Takšnega dogovora toženec s tožnikom nikoli ni sklenil. O tem bi lahko izpovedal, če bi sodišče opravičilo njegov izostanek z zadnjega naroka. Tožnik je ob nakupu vedel, da je avto letnik 1968. Tožnik izkorišča toženčevo obsodbo zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listine. Stvarna napaka je sicer res obstajala, vendar je tožnik za stvarno napako vedel, z avtom je razpolagal, ga uporabljal, nato pa po petih mesecih prodal v svojem imenu. Nasprotuje tudi temu, da je tožnik svoj tožbeni zahtevek vezal na nemške marke. Meni, da bi tožbeni zahtevek moral biti postavljen v domači valuti. Ugovarja tudi zastaranje zahtevanih zamudnih obresti.

Toženec se je uprl povečanju tožbenega zahtevka še za zamudne obresti ker jih v tožbi tožnik ni uveljavljal in ker bi to pomenilo povečanje tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je zamudne obresti prisodilo od 21.3.1992, medtem ko jih tožnik zahteva šele od 31.3.1992. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila. Navaja, da je nelogično zatrjevanje tožene stranke, da naj bi tožnik izkoriščal kazensko sodbo zoper toženca. Dejstvo, da toženca na obravnavo ni bilo, v ničemer ne vpliva na izid postopka. Sodišče je samo preizkusilo navedbe tožeče stranke in prič. Tožeča stranka je toženi plačala v DEM, prav tako je bilo tudi vozilo prodano za DEM in je škoda, ki je nastala tožeči stranki tudi povsem pravilno izkazana v DEM. Dejstvo je, da po ZOR obresti zastarajo takrat kot terjatev sama in torej zahtevek za plačilo obresti ni zastaral. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v obsegu iz II. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odstavka 354. člena ZPP. Storjena pa tudi ni bila kršitev po 1. odstavku 354. člena ZPP. Toženec je bil na glavno obravnavo pravilno povabljen, poleg tega pa je bil na njej navzoč tudi njegov pooblaščenec. Z opravo obravnave kljub toženčevi odsotnosti ni bila prekršena nobena od določb ZPP, saj je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo 295. člena ZPP. Pritožbi priloženega opravičila za toženčevo odsotnost z naroka dne 13.10.1997 tako ni mogoče upoštevati. Tudi s tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo o obrestnem zahtevku, ki s tožbo niso bile zahtevane, ni prekršilo določil ZPP saj je za tako odločitev imelo podlago v določbi II. odstavka 190. in III. odstavka 191. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o glavnici pravilno uporabilo materialno pravo in ugotovilo tudi vsa dejstva, ki so odločilnega pomena. Za podlago v izreku sodbe navedene plačilne obveznosti toženca je vzelo sporazum strank o tem, da tožnik predmet kupne pogodbe proda, toženec pa mu povrne razliko do kupnine, ki jo je sam prejel od tožnika. Po določbi 8. člena ZPP o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je zaključek o obstoju sporazuma napravilo na podlagi tožnikove izpovedbe, saj z drugimi dokazi glede tega odločilnega dejstva ni razpolagalo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožnikova izpoved logična in prepričljiva in pravilno uporabljena za podlago odločitve, saj se je glede ostalih okoliščin, ki so bile prav tako ugotavljene, izkazala kot resnična, tudi ob upoštevanju drugih dokazov.

Odločitev o obveznosti toženca, da tožniku plača tolarsko protivrednost 4.000 DEM je pravilna tudi v primeru, če bi kot podlago utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevali določbo II. odstavka 266. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta predpisuje, da ima upnik v primeru prevare, pravico od dolžnika zahtevati povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je do sklenitve kupne pogodbe med pravdnima strankama prišlo zaradi toženčeve prevare. Zatrjevanje tožene stranke, da naj bi tožnik vedel za resnično starost avtomobila je ovrglo sodišče prve stopnje z logičnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Obstoj prevare pa tožnika, po določbi pravkar citiranega II. odstavka 266. člena ZOR, opravičuje do povračila celotne škode, ki mu je nastala. Sodišče prve stopnje je na podlagi listine ugotovilo dejstvo, da je tožnik osebni avto prodal za 1.500 DEM in je zato, ob nespornem dejstvu, da je tožencu kot kupnino za to plačal 6.000 DEM, upravičen do povračila tolarske protivrednosti škode v znesku 4.500 DEM.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče pri določitvi datuma od katerega začno teči zamudne obresti prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je zahtevala plačilo zamudnih obresti od 31.3.1992, prvostopenjsko sodišče pa je, očitno pomotoma, toženi stranki naložilo plačilo zamudnih obresti že od 21.3.1992. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi določbe 372. člena ZPP datum ustrezno spremenilo.

Neutemeljena je pritožba v delu, ko navaja, da so uveljavljane obresti zastarane. Po določbi 369. člena ZOR stranske terjatve, med katere spadajo tudi terjatve za obresti, zastarajo šele ko zastara glavna terjatev. Prav tako je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je zakonito plačilno sredstvo tolar in da mora biti tudi tožbeni zahtevek postavljen v domači valuti. Sodišče je tožencu naložilo plačilo tolarske protivrednosti zneska nemških mark, ker sta stranki tudi znesek kupnine vezali na nemško marko kot vrednostno osnovo, kar dovoljuje tudi takrat veljavni Zakon o deviznem poslovanju.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je obsežena v odločitvi, da se njena pritožba zavrne kot neutemeljena. Temelji na določbi I. odstavka 154. člena v zvezi s I. odstavkom 166. člena ZPP.

Tožena stranka pa bo morala tožeči povrniti pravdne stroške, ki so slednji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Stroški obsegajo nagrado pooblaščeni odvetnici za sestavo odgovora na pritožbo in obvestilo stranki. Nagrada je bila odmerjena po odvetniški tarifi.

Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo posebne nagrade za prejem pritožbe in obvestilo stranki, ker je nagrada za to opravilo obsežena v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Stroški obsegajo tudi sodno takso, ki je bila odmerjena po Zakonu o sodnih taksah.