Jedro

Toženka je dolžna zaradi kršitve pogodbe povrniti tako navadno škodo kot tudi izgubljeni dobiček. Ker je osebno vozilo vrnila umazano in popraskano, pritožbeno sodišče ne dvomi v potrebnost njegovega pranja, čiščenja in poliranja (za potrebe nadaljnje prodaje).

Omejitve odškodnine se določijo različno – lahko se določi maksimalni znesek odškodnine za dan zamude, lahko se določi maksimalni znesek odškodnine, lahko se izključi odškodninska odgovornost za določene oblike škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 91278/2009 z dne 6. 7. 2009 razveljavi tudi v I. točki izreka za znesek 963,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2011 do plačila in v III. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 103,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 31. 7. 2009 do plačila in se tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrne, tožeča stranka pa je dolžna toženki povrniti 509,35 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženki povrniti 248,44 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje pritožbene stroške pa nosi sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 91278/2009 z dne 6. 7. 2009 obdržalo v veljavi v I. točki izreka za znesek 963,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2011 do plačila ter v III. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 103,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2009 do plačila; v preostalem delu, to je za znesek 2.656,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2009 do plačila, sklep o izvršbi v I. točki razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo; in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 52,19 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženka vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi, tožbeni zahtevek pa v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Izpostavlja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je na podlagi 1. in 2. točke XIV. poglavja Splošnih pogojev tožeča stranka v okviru odškodnine zaradi kršitve pogodbe, upravičena le do stroškov opominov, zamudnih obresti, odvzema, hrambe in cenitve vozila, ne pa tudi do ostalih stroškov, ki jih tožeča stranka vtožuje – stroškov poliranja, servisa, pranja in skladiščenja vozila, provizije za prodajo vozila. Sodišče se do tega ugovora ni opredelilo. Argument sodišča, da so bili ti stroški koristni oziroma potrebni, ni utemeljen in ne more predstavljati pravne podlage za takšno odločitev. Odločitev, da je toženka dolžna plačati tudi stroške, ki jih splošni pogoji ne zajemajo, ni mogoče utemeljiti tudi ne na določbah o pogodbeni odškodninski odgovornosti. Pravdni stranki sta namreč, kot rečeno, z določbami splošnih pogojev, omejili vrste stroškov, ki jih je v primeru kršitve pogodbe dolžna nositi toženka kot leasingojemalec. Tudi če bi sodišče navedeno določbo štelo za nejasno ali dvoumno, bi moralo v skladu z določbo 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in 22. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) takšno pogodbeno določilo razlagati v korist toženke. Sodišče je nepravilno štelo, da je strošek skladiščenja vozila v znesku 849,66 EUR izkazan. Tega stroška tožeča stranka ni obrazložila, niti ustrezno dokazala. Trdila sicer je, da naj bi stroške skladiščenja zaračunala na podlagi cenika po 10,00 EUR na dan, vendar te trditve ni dokazala. Priložila je cenik, ki se uporablja od 1. 9. 2009, kar pa ne more predstavljati relevantnega dokaza za ustreznost višine stroška skladiščenja za čas od 21. 7. do 14. 10. 2008. Sicer tožeča stranka niti ni dokazala, da je bilo vozilo pri njen sploh skladiščeno in to za celotno zaračunano obdobje. Glede na datume izstavljenih računov D., d.o.o., so bile na vozilu opravljene storitve ravno v tem obdobju. Stroška pranja in poliranja, ki temeljita na računih te družbe, sta tudi sicer neutemeljena. Računa se očitno nanašata na različni motorni vozili, kar je zaslišanje priče G. B. samo potrdilo. Sicer pa je bilo pranje vozila zaračunano že na podlagi računa družbe P., d.o.o., ki mu je toženka tudi ugovarjala. Sodišče nikjer ne pojasni, zakaj naj bi bilo večkratno pranje vozila potrebno oziroma smiselno. Tožeča stranka tudi ni izkazala stroška cenitve. Ta strošek naj bi bil dokazan z računom podjetnika M., s.p., kar pa ne more držati. Tudi tega stroška (36,00 EUR) toženka zato ni dolžna plačati. Upoštevaje navedeno, bi moralo sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljaviti v celoti in tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. V vsakem primeru pa je napačna odločitev glede izvršilnih stroškov. To odločitev je sodišče v celoti obdržalo v veljavi, čeprav je tožeča stranka v pravdi uspela le s 27 %.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ker je toženka kršila svoje obveznosti iz leasing pogodbe, je bila ta razdrta. Tožeča stranka od toženke zahteva povrnitev škode – plačilo zapadlih in nezapadlih obrokov, povečano za stroške opominov, zamudnih obresti, hrambe, cenitve, poliranja, servisa in čiščenja vozila ter provizije (in pranja), zmanjšano za cenitveno vrednost vozila. Preračunano od toženke zahteva plačilo 3.619,86 EUR (23.019,86 – 19.400,00 = 3.619,86 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2009 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo toženkinemu ugovoru glede prenizko ocenjene vrednosti vozila (in vozilo ocenilo na 21.863,00 EUR), sicer pa odločilo, da je škodo toženka dolžna povrniti in sklep o izvršbi obdržalo v veljavi za znesek 963,14 EUR (in za izvršilne stroške 103,24 EUR).

6. Ni dvoma, da je toženka dolžna povrniti škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi njene kršitve pogodbe (239. člen OZ), tako navadno škodo kot tudi izgubljeni dobiček (prvi odstavek 243. člena OZ). Ker je toženka osebno vozilo vrnila umazano in popraskano, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v potrebnost njegovega pranja, čiščenja in poliranja (za potrebe nadaljnje prodaje). Stroški s tem v zvezi predstavljajo škodo, ki bi jo bila toženka dolžna tožeči stranki povrniti (1). Vendar pa sta stranki odškodnino omejili. Omejitve odškodnine se določijo različno – lahko se določi maksimalni znesek odškodnine za dan zamude, lahko se določi maksimalni znesek odškodnine, lahko se izključi odškodninska odgovornost za določene oblike škode. V konkretnem primeru je tožeča stranka odškodnino omejila tako, da je v Splošnem delu pogodbe o finančnem leasingu št. FV-06 (v nadaljevanju Splošni del pogodbe; priloga A9) v 2. točki XIV. poglavja (Razveza pogodbe s strani VBS) določila, da je (v primeru razveze pogodbe) „odškodnina enaka vsoti vseh (zapadlih in nezapadlih) neplačanih obrokov po pogodbi, povečano za stroške opominov, zamudnih obresti, odvzema, hrambe, cenitve, zmanjšano za cenitveno vrednost vozila“. Na ta način je odškodnino omejila na vrste škod kot jih je navedla v tem členu. To je toženka sprejela (tudi Splošni del pogodbe je del njunega pogodbenega prava). Takšen dogovor ni v neskladju z določbami OZ in spada v prosto urejanje obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, ne krši pa tudi ne splošnih načel obligacijskega prava. Te omejitve sodišče prve stopnje ni upoštevalo, s čimer je (delno) napačno uporabilo materialno pravo (2).

7. Glede na povedano je toženka tožeči stranki nedvomno dolžna povrniti stroške hrambe (3) v višini 849,66 EUR in stroške cenitve vozila (za potrebe njegove nadaljnje prodaje) (4) v višini 36,00 EUR. Ni pa dolžna povrniti ostalih (spornih) stroškov.

8. Toženka je tako tožeči stranki dolžna povrniti zapadle in nezapadle neplačane obroke po pogodbi, povečane za stroške opominov in zamudnih obresti, skupaj 20.567,00 EUR (5), s stroški hrambe in cenitve 885,66 EUR, pa 21.452,66 EUR. Ker pa je potrebno od tega zneska odšteti (novo) ocenjeno vrednost vozila v višini 21.863,00 EUR se pokaže, da toženka tožeči stranki ni dolžna plačati ničesar več (6).

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo tudi v preostalem delu I. točke in v celoti v III. točki izreka ter tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrnilo (353. člen ZPP).

10. Glede na spremenjenih uspeh pravdnih strank, je sedaj tožeča stranka dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške in sicer v skladu z odmero sodišča prve stopnje v višini 509,35 EUR.

11. Toženka je s pritožbo uspela z zneskom 1.066,38 EUR, od tega zneska ji je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene pravdne stroške. Toženki gre tako 89,60 EUR nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT), 20,00 EUR materialnih stroškov (po tar. št. 6002), skupaj 110,20 EUR, z 22 % DDV, 24,24 EUR, pa 134,44 EUR. Tožeča stranka ji je dolžna povrniti tudi stroške sodne takse za pritožbo (od vsp 1.066,38 EUR) v višini 114,00 EUR (tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah). Skupaj je tožeča stranka dolžna toženki povrniti 248,44 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa tožeča stranka nosi sama, saj z odgovorom na pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Če toženka ne bi kršila pogodbe, tožeči stranki škoda tudi iz tega naslova ne bi nastala.

(2) Sklicevanje tožeče stranke na določbo 10. točke X. Poglavja (Način plačevanja) ni pravno relevantno, saj ta govori o povračilu stroškov, nastalih v času izvajanja pogodbe, konkretni sporni stroški pa so nastali po razvezi pogodbe, plačilo v zvezi s tako nastalimi stroški pa je urejeno posebej, kot rečeno v XIV poglavju Splošnega dela pogodbe. Pa tudi če bi šlo morda za nejasna ali nasprotujoča si določila, jih je razlagati v korist leasingojemalca, torej toženke (83. člen OZ, 22. člen ZVPot).

(3) Ki so tožeči stranki nedvomno nastali, njihovo višino je tožeča stranka tudi izkazala, tej višini pa je toženka le pavšalno ugovarjala.

(4) Da je bil strošek potreben, pritožbeno sodišče ne dvomi, z zadostno stopnjo gotovosti je izkazana tudi višina stroška 36,00 EUR, ki je v razumnih mejah, višini pa je toženka prav tako samo pavšalno ugovarjala.

(5) Glej tabelo točka III pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 25. 10. 2010. (6) Pri čemer je tožeča stranka od solidarnega dolžnika prejela tudi že tri plačila, dne 26. 4. 2011 znesek 300,00 EUR, dne 31. 5. 2011 znesek 50,00 EUR in dne 5. 8. 2011 znesek 100,00 EUR.