Jedro

Pravno podlago za presojo o odgovornosti šole v konkretnem primeru predstavlja določba prvega odstavka 170. člena ZOR (in ne 160. člena ZOR, kot zmotno meni revidentka), po kateri za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. S. T. se je 20. 4.1995, ko je bil učenec zadnjega razreda osnovne šole ... na športnem dnevu, ki ga je organizirala šola, telesno poškodoval: ko je poskušal preplezati žičnato ograjo športnega parka, kjer se je odvijal športni dan, je padel in utrpel raztrganino vranice in udarnino levega komolca. Od šole, kateri je očital opustitev nadzorne dolžnosti, in od njene zavarovalnice, je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo.

2. Sodišče prve stopnje je odmerilo denarno satisfakcijo za vsako od oblik nepremoženjske škode, ki jih je zaradi škodnega dogodka utrpel tožnik, nato pa je odločilo, da mora šola tožniku plačati 70 % tako dobljenega zneska, od tega 720.000 SIT solidarno z zavarovalnico; ocenilo je, da je za 30 % škode odgovoren oškodovanec sam. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo: odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode, razen za telesne bolečine, je odmerilo drugače, poleg tega pa je presodilo tudi, da sta toženi stranki odgovorni (v nespremenjenem notranjem razmerju) le za 55 % tožnikove škode.

3. V delu, v katerem se nanaša nanjo, druga tožena stranka (šola) sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo; uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil ter predlaga njeno spremembo in spremembo sodbe sodišča prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka proti njej. Najprej izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik padel z ograje, ki jo je poskušal preplezati, da bi se pridružil svojim sošolcem, ki so se nahajali na stadionu, da je preko ograje plezal z mavcem na nogi in da se je za opisan način vstopa na stadion odločil navkljub dejstvu, da se je v neposredni bližini nahajal vhod vanj. Nato zatrjuje, da tožnik na športni dan sploh ni prišel (ob ugotavljanju navzočnosti se razredničarki ni javil) oziroma je bila njegova navzočnost zelo kratkotrajna in se tudi v času nastanka škodnega dogodka ni nahajal na področju, kjer se je odvijal športni dan. Opozarja, da je bil na dan škodnega dogodka tožnik star le 5 dni manj kot 15 let in se sklicuje na določbo tretjega odstavka 160. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), na kar da je opozorila že v pritožbi, pa sodišče druge stopnje na njen navedbe ni odgovorilo, zaradi česar je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Očitek v izpodbijani sodbi, da revidentka ni imela organiziranega nadzora nad učenci na način, ki je bil določen z okrožnico in skladen z ustaljenimi navadami, zavrača s trditvami, da so bila navodila učencem jasna, da pa noben učitelj učenca ne more prisiliti, da bi bil prisoten pri pouku. Nobeden od učiteljev ni bil dolžan „skakati“ za posameznim učencem in na ta način zagotoviti njegovo navzočnost na prizorišču športnega dne. Sprašuje se, ali bi bila podana njena odgovornost tudi v hipotetičnem primeru, če bi učenec zapustil redni pouk in se nato k pouku vračal v učilnico v nadstropju zgradbe po cevi za meteorne vode in pri tem padel ter se poškodoval, čeprav bi lahko v šolsko zgradbo vstopil skozi odprta vhodna vrata. Primera sta si namreč zelo podobna: tožnik se je najverjetneje hotel vrniti na prizorišče športnega dne preko visoke ograje in to s poškodovano nogo in navkljub temu, da bi lahko skozi vhod v neposredni bližini na cilj prispel bistveno hitreje, predvsem pa varno. Končno meni, da je bila tožniku odmerjena previsoka odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode, in da bi moralo biti odločeno o prenehanju teka zakonskih zamudnih obrestih.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Podlaga za odločitev o odgovornosti toženih strank za tožnikovo škodo so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilne: osnovna šola ... je 20. 4. 1995 v športnem parku organizirala atletski športni dan; organizacije in izvedbe športnih dni ni v urejal noben splošni akt, pač pa je šola pred obravnavanim športnim dnevom izdala okrožnico z navodili učencem in učiteljem, da morajo razredniki voditi evidenco učencev na športnem dnevu; da se morajo učenci, ki iz zdravstvenih razlogov ne morejo sodelovati pri športnih aktivnostih, zjutraj javiti razredniku, ki jih bo razporedil kot pomočnike pri izvajanju tekmovanj v posameznih športnih disciplinah učitelju, ki bo to tekmovanje vodil; da bodo učenci, ki tekmovanja ali pomoči pri posameznem tekmovanju ne bodo zmožni, napoteni na tribuno, nadzor nad temi učenci pa bodo imeli njihovi razredniki; prizorišče športnega dneva je bilo torej tekmovališče (stadion) in tribuna nad njim; ta sta med seboj ločena z žičnato ograjo višine približno 2 m; tožnik je imel zaradi predhodne poškodbe na nogi nameščen mavec, zato na tekmovanjih ni bil sposoben sodelovati, pa se po prihodu v šolo v nasprotju z navodili iz okrožnice ni javil svoji razredničarki, pač pa je „postopal“ po prizorišču športnega dneva in ga med potekom le-tega tudi zapustil; tožnikova takratna razredničarka V. G. njegove prisotnosti, ker se ji zjutraj ni javil, ni zabeležila, ga je pa videla postopati po tekmovališču, vendar ga ni razporedila kot pomočnika kateremu od učiteljev, ki so vodili tekmovanja v posameznih športnih disciplinah, niti ga ni napotila na tribuno, mu dala kakršnakoli navodila ali ga na kakršenkoli način nadzorovala; tožnika so na tekmovališču videli tudi nekateri drugi učitelji, a ga nihče ni pozval, naj se skladno z navodili iz okrožnice „namesti“ na tribuni; tožnik, ko se je hotel vrniti na prizorišče športnega dneva in se pridružiti svojim sošolcem, ni vstopil na stadion skozi vrata v ograji, ki so bila odprta, pač pa je namesto tega poskušal preplezati žičnato ograjo med tekmovališčem in tribuno na mestu oddaljenem približno 15 m od vrat; najprej tožnikov povratek, nato pa plezanje po ograji in končno tudi padec z nje so učenci na stadionu videli in navodila, ki jih je vsebovala okrožnica, so bila povsem jasna in lahko razumljiva vsem učencem ter tudi tožniku, ki je bil na dan škodnega dogodka star le 4 dni manj kot 15 let in ki se je zanesljivo zavedal tudi nevarnosti plezanja čez ograjo.

7. Pravno podlago za presojo o odgovornosti toženih strank v konkretnem primeru predstavlja določba prvega odstavka 170. člena ZOR (in ne 160. člena ZOR, kot zmotno meni revidentka), po kateri za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Tožnik je namreč trdil, da je škodo utrpel zato, ker učitelji drugotožene stranke niso izvajali dolžnega nadzorstva nad njim in da se je zaradi te opustitve telesno poškodoval. Določbe 160. člena ZOR se nanašajo na drugačno (abstraktno) dejansko situacijo: urejajo odgovornost mladoletnika za škodo, ki jo povzroči tretjim. Za primere, kakršen je obravnavan, torej velja, da za škodo, ki jo utrpi učenec med tem, ko je pod nadzorstvom šole, odgovarja šola, razen če dokaže, da je (po svojih učiteljih) ravnala tako, kot je bilo treba. Šola se ekskulpira, če dokaže, da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da nadzor šole na tožnikom ni bil ustrezen (da ne ustreza pravnemu standardu potrebne skrbnosti in nadzorstva). Ob ugotovitvah, da je tožnik pristopil na športni dan (nasprotne revizijske trditve so zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP neupoštevne), da se sicer v nasprotju z navodilom iz okrožnice razredničarki ob prihodu ni javil in da se je po prizorišču športnega dneva gibal neorganizirano, da pa so ga videli tako razredničarka kot nekateri drugi učitelji, pa mu nihče ni dal nikakršnih navodil ali opozoril, revizijsko sodišče lahko takemu stališču pritrdi. Toda vprašanje, ki je za odločitev ključnega pomena, je, ali je bila ta opustitev eden od relevantnih vzrokov nastanka tožnikove škode; da je k njenemu nastanku s kršitvijo vnaprej danih navodil prispeval tudi tožnik sam, ni (več) sporno. Tehtanje relevantnih ravnanj in opustitev obeh: tožnika, ki je samovoljno zapustil prizorišče športnega dneva (zgolj okoliščina, da se ob pričetku razredničarki ni javil, pač ne more biti vzrok njegove poškodbe) in da se je nanj vrnil na neprimeren način, s plezanjem preko ograje na eni strani ter šole, zaradi ignorance učiteljev katere je bil tožnik na športnem dnevu prepuščen sam sebi in nenadzorovan (kar ga je očitno opogumilo pri sprejemu odločitve o zapustitvi športnega parka), neopozorjen na dolžnost zadrževati se na njem, ko je bil viden izven njega v okolici šole ter opazen, a neopažen, ko se je ob povratku zadrževal ob ograji tekmovališča in skozi njo komuniciral s sošolci ter nato plezal preko nje, da bi se jim pridružil, tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo pravni zaključek, da so vzroki tožnikove poškodbe tako na njegovi strani kot na strani šole. Posledica tega pa je deljena odgovornost: oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 192. člena ZOR). Upoštevaje vse okoliščine primera (drugi odstavek 192. člena ZOR) revizijsko sodišče sprejema presojo pritožbenega sodišča, da tožnik odgovarja za 45 %, šola pa za 55 % tožnikove škode. Porazdelitev odgovornosti med njiju je odvisna od trdnosti vzrokov, ki so privedli do škodnega dogodka (v konkretnem primeru se vzroki prepletajo: opustitev nadzora nad tožnikom s strani šole je omogočilo tožniku samosvoje obnašanje in neodgovorno ravnanje), od teže kršitev (šola bi morala pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti skladno z določbo drugega odstavka 18. člena ZOR ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka) ter oblike odgovornosti (tožnik in šola odgovarjata krivdno; ker je bil neposreden vzrok tožnikovega padca v veliki malomarnosti njegovega ravnanja, saj bi se vsak povprečen človek zavedal, da se s plezanjem preko žične ograje izpostavlja nevarnosti padca, še posebej, če je pri gibanju oviran zaradi mavca na nogi, je treba pojasniti, da se šola ni uspela še dodatno ali v celoti ekskulpirati iz razloga, ker je bil tožnik že preden je prišlo do škodnega dogodka ponovno v sferi nadzora šole: ter je bil s stadiona najprej ob ograji in nato na njej opazen in tudi opažen; primerjava s hipotetičnim primerom, ko bi se učenec poškodoval pri plezanju v razred po cevi za meteorne vode zato ni relevantna, bi pa bila presoja o stopnji tožnikove odgovornosti gotovo drugačna, če bi se poškodoval medtem, ko se je potikal po mestu in s tem izven območja pod nadzorom šole). Revizijske trditve, da tožnikova razredničarka, ki je bila na športnem dnevu aktivno zaposlena, svojega dela ni bila dolžna prekiniti, tekati za tožnikom in ga napotiti na tribuno, so neutemeljene: po dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano, je razredničarka tožnika ignorirala in svoje obveznosti tožniku dati ustrezna navodila in preveriti, ali jih izpolnjuje, ni opustila zaradi prezaposlenosti z drugimi opravili. Okoliščina, da tožnik ni ravnal v skladu z navodili, je bila pravilno upoštevana in je bila eden od razlogov za presojo o njegovi soodgovornosti. Na trditev, da učitelj ne more prisiliti učenca, da bi bil navzoč pri pouku, ali na športnem dnevu in da razrednik ni dolžan hoditi za posameznimi učenci in jih usmerjati tja kamor so bili napoteni z jasnimi navodili v okrožnici, ker bi v takem primeru ogrozil varnost ostalih otrok in potek športnega dneva je bilo delno že odgovorjeno (to je, da bi bil položaj drugačen, če bi se tožnik poškodoval med tem, ko se je zadrževal izven prizorišča športnega dneva), dodati pa je potrebno še, da bi moral biti športni dan organiziran tako, da bi lahko vsak razrednik usmerjal in nadziral tiste učence, ki iz opravičenih razlogov niso aktivno sodelovali pri športnih dejavnostih (kar je bila skladno z navodili iz okrožnice tudi njegova dolžnost), ne da bi pri tem zanemaril skrb za ostale udeležence športnega dneva in ogrozil njihovo varnost. 8. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno tudi v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen ZOR). Tožnik je utrpel poškodbeno raztrganino vranice, pooperativno krvavitev v trebušno votlino in udarnino levega komolca. Trpel je dva tedna trajne hude telesne bolečine, dva tedna srednje močne trajne bolečine, tri mesece srednje močne in občasne ter najmanj 12 mesecev lažje občasne telesne bolečine, ob fizičnih obremenitvah in ob vremenskih spremembah pa jih trpi še vedno. Nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem predstavljata dva operativna posega v splošni anesteziji, uporaba velikih odmerkov zdravil za lajšanje bolečin, dolgotrajna (več mesecev trajajoča) uporaba antibiotikov, trikratna hospitalizacija, veliko število kontrolnih pregledov in obiskov pri izbranem zdravniku in uporaba posebne vakcine Pnevmovax. Nekaj ur je trpel zelo intenziven primaren strah, saj je njegovo življenje viselo na nitki, nato pa še dva meseca sekundarni strah. Zaradi izgube vranice, ki je pomemben telesni organ, je zmanjšana odpornost organizma proti infektom, zato je v prvih dveh letih po poškodbi trpel pogoste infekcije, zaradi dveh operacij, s katerima je bila opravljena kompletna revizija trebušne votline in katerih posledica so zarastline v njej, posledice obojega pa bo tožnik trpel celo življenje, so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane za 25 %, kar mu povzroča duševno trpljenje. Za vse tri oblike nepremoženjske škode mu je bila odmerjena odškodnina v višini 5.400.000 SIT, od česar je bilo po odbitku 45 % deleža, ki odpade na njegovo sokrivdo, toženima strankama naloženo v plačilo 2.970.000 SIT oziroma 12.393,59 EUR. Primarni kriterij odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavlja obseg oškodovančevih prikrajšanj in njegovo subjektivno doživljanje le-teh. Poleg tega pri odmeri denarne satisfakcije za posamezne oblike nepremoženjske škode in pri določitvi odškodnine kot celote ni mogoče mimo primerjave z odškodninami, ki so jih za podoben obseg škode deležni drugi oškodovanci, da se doseže ravnotežje odškodnin med škodami, opredeljenimi kot lažje, težje in katastrofalne. Poškodbe, ki imajo za posledico odstranitev vranice se praviloma obravnavajo kot srednje hude poškodbe. Odškodnine zanje praviloma presegajo 30 povprečnih neto plač, na kolikor je bila odmerjena denarna satisfakcija tožniku.

9. Zakonske zamudne obresti od tožniku prisojene odškodnine za čas od 1. 1. 2002 dalje do zaključka glavne obravnave glavnice niso dosegle. Zato pritožbeno sodišče, ko ni odločilo, da zakonske zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico, materialnega prava ni uporabilo zmotno.

10. Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).