Jedro

Razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem občine ne pomeni izvajanja upravne funkcije, kot meni pritožnica, niti ne postane upravna zadeva, v kateri bi organ odločal o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe s področja upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP) in o tem izdal upravni akt. ZSPDSLS-1 je namreč predpis, ki ureja pravila za sklepanje pravnih poslov oziroma pogodb, katerih predmet je stvarno premoženje v lasti države ali samoupravne lokalne skupnosti (torej toženke). Čim gre za sklepanje pravnih poslov, pa so tudi odločitve subjektov (lastnikov ali upravljavcev stvarnega premoženja), na katere se nanaša navedeni zakon, po naravi stvari akti poslovanja, saj iz zakona ne izhaja drugače. ZSPDSLS-1 tako ne določa, da se v zvezi s prodajo ali oddajo nepremičnin v najem vodi upravni postopek ali da mora lastnik oziroma upravljavec o katerem od vprašanj odločiti z upravnim aktom ali da je predvideno vodenje upravnega spora.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožnica je vložila tožbo zoper sklep župana Mestne občine Maribor, št. 3521-34/2025-4 z dne 13. 8. 2025, s katerim je ustavil postopek javnega zbiranja ponudb za oddajo njenega poslovnega prostora na Gosposki ulici 28 v Mariboru v najem. V tožbi je predlagala, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

1.Sodišče je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker sporni sklep ni upravni akt. Po ustaljeni upravnosodni praksi namreč izdaja aktov, ki se nanašajo na razpolaganje in upravljanje s premoženjem države ali občin v okviru Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnostih (v nadaljevanju ZSPDSLS-1), ne predstavlja javnopravnega oblastvenega odločanja lastnika tega premoženja ali njegovega upravljavca, pač pa gre za njegove akte poslovanja. Ti niso upravni akti v smislu 2. člena ZUS-1, saj z njimi zasleduje le običajne pravnoposlovne cilje ekonomske narave.

2.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej predlaga Vrhovnemu sodišču, naj izpodbijani sklep razveljavi in upravnemu sodišču naloži, naj vsebinsko obravnava tožbo, podredno, da naj sámo ugotovi, da je sklep župana nezakonit upravni akt in zadevo vrne občini v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo vseh stroškov postopka.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da pritožba ne loči med upravnimi postopki, v katerih se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) neposredno na podlagi 2. člena tega zakona, in postopki javnih razpisov (gre za tako imenovane konkurenčne upravne postopke), kjer se ZUP uporablja smiselno na podlagi 4. člena, ter postopki ravnanja s stvarnim premoženjem po ZSPDSLS-1, kjer je uporaba ZUP izključena. V teh postopkih se ne izdajajo upravni akti, ampak le akti poslovanja, s katerimi pravne osebe javnega prava sprejemajo odločitve o razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem v lasti države ali občin, pri čemer ZSPDSLS-1 tudi ne določa, da je zoper te akte mogoč upravni spor po ZUS-1. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in tožbe, je tožnica z njo zahtevala sodno varstvo zoper sklep župana o ustavitvi postopka v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, to je v upravnem sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno preverilo, ali so za zahtevano sodno varstvo izpolnjene procesne predpostavke, in po ugotovitvi, da niso, tožbo tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zavrglo in za to navedlo pravilne razloge.

6.Neutemeljen je splošni pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je zavrglo tožbo, pritožnici odvzelo pravico do sodnega varstva. Navedena pravica, ki zagotavlja vsebinsko presojo tožbe, ni absolutna, pri čemer iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 tudi izhaja, da vsaka zakonska določitev procesnih predpostavk še ne pomeni omejitve pravice do sodnega varstva, ampak je določitev procesnih zahtev oziroma predpostavk lahko tudi zgolj določitev načina uresničevanja pravice do sodnega varstva v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave.

7.Presoja v izpodbijanem sklepu, da akt župana, izdan na podlagi ZSPDSLS-1, ni upravni akt, temelji na ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča. Nanjo se je sklicevalo že sodišče v 8. točki obrazložitve sklepa in z njo povezani opombi 2. Pritožnica sicer trdi, da naj bi bila odločitev v nasprotju s sodno prakso, vendar te drugačne sodne prakse ne navede, zato trditve ni mogoče preizkusiti.

8.Pritožba pravilno navaja, da župan občine ni v enakem položaju kot običajni zasebnopravni lastnik s svobodo, ki jo imajo zasebni subjekti, saj je omejen z zavezujočimi določbami ZSPDSLS-1. Vendar razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem občine zgolj zato še ne pomeni izvajanja upravne funkcije, kot meni pritožnica, niti ne postane upravna zadeva, v kateri bi organ odločal o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe s področja upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP) in o tem izdal upravni akt. ZSPDSLS-1 je namreč predpis, ki ureja pravila za sklepanje pravnih poslov oziroma pogodb, katerih predmet je stvarno premoženje v lasti države ali samoupravne lokalne skupnosti (torej toženke). Navedeno v zvezi z oddajo stvarnega premoženja v najem tudi izrecno izhaja iz četrtega odstavka 62. člena ZSPDSLS-1, ki določa ničnost enega od pogodbenih določil (morebitnega dogovora o plačilu najemnine v enkratnem znesku za obdobje, daljše od enega leta). Čim gre za sklepanje pravnih poslov, pa so tudi odločitve subjektov (lastnikov ali upravljavcev stvarnega premoženja), na katere se nanaša navedeni zakon, po naravi stvari akti poslovanja, saj iz zakona ne izhaja drugače. ZSPDSLS-1 tako ne določa, da se v zvezi s prodajo ali oddajo nepremičnin v najem vodi upravni postopek ali da mora lastnik oziroma upravljavec o katerem od vprašanj odločiti z upravnim aktom ali da je predvideno vodenje upravnega spora, kar vse utemeljeno izpostavlja tudi toženka v odgovoru na pritožbo.

9.Za obravnavani primer je zato bistveno, da je bil javni poziv za zbiranje ponudb (in ne javni razpis, kar pritožnica zgrešeno zapiše v pritožbi) uporabljen kot sredstvo imetnice upravičenja do razpolaganja in upravljanja s stvarnim premoženjem z namenom sklenitve najemne pogodbe za predmetni poslovni prostor. Ta položaj pa ni pomenil izvajanja oblastvene naloge, za katero bi imela pooblastilo v predpisu, saj, kot navedeno, tovrstna podlaga v ZSPDSLS-1 ni razvidna. Zaradi tega niti v tej zadevi sporni sklep o ustavitvi postopka javnega zbiranja ponudb ne more pomeniti odločitve o pritožničini pravici s področja upravnega prava, ki bi jo toženka sprejela v izvrševanju svoje upravne (oblastne) funkcije, ampak je šlo za odločitev v okviru njenih civilnopravnih (obligacijskih) upravičenj. Drugačno pritožbeno stališče je zato neutemeljeno.

10.Za presojo obravnavane procesne predpostavke ostale pritožbene navedbe niso bistvene, med drugim navedbe, da je bila toženka po zakonu dolžna izpeljati postopek do konca, ne pa ga ustaviti, zaradi česar pritožnica ni sklenila želene najemne pogodbe, in s tem povezana pritožbena razlaga četrtega odstavka 49. člena ZSPDSLS-1, ter očitek, da je s tožbo izpodbijani sklep neobrazložen. Pritožnica z njimi ne utemeljuje zatrjevane upravne narave izdanega sklepa župana, ampak vsebinske ugovore zoper odločitev toženke, da zaključi s postopkom oddaje poslovnega prostora v najem. Če pritožnica meni, da toženka za to ni imela utemeljene podlage, zaradi česar je upravičena terjati sklenitev najemne pogodbe, lahko to uveljavlja v pravdnem postopku, kar pomeni, da ji je o tem vprašanju zagotovljeno drugo sodno varstvo. V tem primeru je upravni spor izključen tudi na podlagi 1. člena ZUS-1, saj se v skladu s to določbo zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku iz tega zakona, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

11.Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

12.Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

V skladu z navedeno določbo lahko pristojni organ ustavi postopek prodaje do sklenitve prodajnega posla. Kot izhaja iz 57. člena ZSPDSLS-1, se pri uporabi metode javnega zbiranja ponudb navedena določba 49. člena uporablja tudi pri oddaji nepremičnega premoženja v najem.