Jedro

Kolikor se obtoženec pritožuje, da z dejanjem ni zasledoval protipravne premoženjske koristi in ga je storil brez naklepa, s tem izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. V tej zadevi je obtoženec krivdo po obtožbi priznal in je sodišče njegovo priznanje sprejelo ter se posledično glede na določbo drugega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper dejansko stanje ne more pritožiti.

Izrek

I. Pritožbe se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen dveh let in dveh mesecev zapora in denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 3,00 EUR, skupaj 900,00 EUR. V izrečeno zaporno kazen mu je vštelo pripor. Na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 mu je izreklo kazen izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije za čas treh let. Odvzelo mu je mobilni telefon s SIM karticama ter ga oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujejo obtoženec, zagovornik odvetnik A. A., ki je bil postavljen po uradni dolžnosti ter je bil po vložitvi pritožbe razrešen ter zagovornik odvetnik B. B. Obtoženec se pritožuje smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o sankciji ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni. Zagovornik odvetnik A. A. se pritožuje zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika in zaradi odločbe o sankciji ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik odvetnik B. B. se pritožuje smiselno zaradi odločbe o sankciji ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Kolikor se obtoženec pritožuje, da z dejanjem ni zasledoval protipravne premoženjske koristi in ga je storil brez naklepa, s tem izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. V tej zadevi je obtoženec krivdo po obtožbi priznal in je sodišče njegovo priznanje sprejelo ter se posledično glede na določbo drugega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper dejansko stanje ne more pritožiti.

5. Glede izrečene zaporne in denarne kazni se v vseh pritožbah navaja, da so kazni previsoke, vendar navedeno ne drži, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo vse relevantne okoliščine za odmero kazni, pri čemer blažje kazni tudi ne bi dosegle učinka specialne in generalne prevencije ter tudi svoje povračilne vloge. Kot olajševalno okoliščino je upoštevalo priznanje obtoženca, pri čemer je potrebno upoštevati, da so ga policisti zasačili neposredno ob izvrševanju kaznivega dejanja in je priznanje sicer pospešilo kazenski postopek, ni pa bistveno prispevalo k odkrivanju storilca. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo predpisano višino zaporne in denarne kazni ter dejstvo, da je okrožna državna tožilka predlagala izrek omiljene kazni. Obtoženec je prevažal kar 12 tujcev in sicer najprej po ozemlju Hrvaške, nato preko meje v Slovenijo in nato še po ozemlju Slovenije, kar predstavlja večjo kriminalno količino. Kot olajševalne okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo nekaznovanost, obžalovanje, zgledno življenje, invalidnost, družinske, zdravstvene in socialne razmere ter težave v matični državi ter tem okoliščinam dalo ustrezno težo. Dejstva, da gre le za enkraten dogodek, kot navaja zagovornik, ni mogoče še posebej upoštevati, saj je sodišče prve stopnje že upoštevalo, da obtoženec še ni bil kaznovan. Pri izrekanju kazni tudi ni za slediti obrazložitvi predsednice države v pomilostitveni zadevi, saj gre za tako imenovani akt milosti, ki ni podvržen redni sodni kontroli. Glede na predpisano višino denarne kazni do 1500 dnevnih zneskov za dejanja iz koristoljubnosti po drugem odstavku 47. člena KZ-1, se izkaže 300 dnevnih zneskov za ugotovljenim okoliščinam primerno visoko denarno kazen. Logično je, da bo obtoženec omejen pri stikih z družino in zaposlitvi, vendar gre za redne posledice prestajanja zaporne kazni, na katere je moral računati.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odmerilo višino dnevnega zneska denarne kazni v višini 3,00 EUR, saj je ugotovilo prihodke in stroške obtoženca in sicer, da prejema invalidnino, pred priprtjem je delal kot voznik, ima tri otroke, od katerih je en mladoleten in ni preskrbljen.

7. Ne držijo očitki zagovornika, da sodišče ni obrazložilo izreka stranske kazni izgona tujca iz države. V 9. točki obrazložitve je namreč obrazloženo, kakšni so pogoji za izrek te stranske kazni in je ugotovljeno, da je obtoženec te pogoje izpolnil, saj je storil kaznivo dejanje zoper javni red in mir, njegovo nahajanje v Sloveniji pa posledično predstavlja resno grožnjo za javni red in varnost v državi. Z izvršitvijo kazni izgona iz Slovenije ne bo poseženo v družinsko življenje obtoženca, kot to sam zatrjuje, saj se njegova družina ne nahaja v Sloveniji, obtoženec pa se je nahajal tukaj le zaradi izvršitve kaznivega dejanja.

8. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, zaradi česar je bilo ob vsem zgoraj navedenem potrebno pritožbe obtoženca in zagovornikov zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi na podlagi 391. člena ZKP.

9. Čeprav je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo, je obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj bi s plačilom sodne takse bilo ogroženo njegovo vzdrževanje, ker je brez premoženja ali dohodkov in bo moral prestati še zaporno kazen in plačati denarno kazen.