Jedro

Če o priznanju bolniškega staleža in o pravici do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti z dela še ni odločeno z dokončno odločbo, se tožba zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje zavrže.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razporeditev na ustrezno delovno mesto in plačilo razlike v plači za čas od 5. 6. 1993 dalje. Zavrglo pa je tožbo, ki se nanaša na povrnitev nadomestila plače za čas od 23. 3. 1990 do 6. 5. 1993. Tožbo je zavrglo z utemeljitvijo, da je bilo o tem zahtevku že pravnomočno razsojeno z odločbo Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. 1390/92 z dne 24. 9. 1992, potrjeno z odločbo Sodišča združenega dela RS opr. št. Sp 1715/92 z dne 1. 4. 1993. Tožnik se je pritožil le zoper sklep o zavrženju tožbe. Njegovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik vložil laično revizijo. Navaja, da se ne strinja z obrazložitvijo sklepa, da je sam odgovoren za škodo zaradi odgovornosti za hujše kršitve delovne obveznosti. V času od 23. 3. 1990 do 6. 5. 1993 je bil popolnoma nesposoben za delo, zato je upravičen do nadomestila za čas bolniškega staleža. Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in prvotoženi (ne pa tudi drugotoženi) stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrženje revizije, saj je vložena iz nedovoljenih razlogov. Tožnik poskuša v bistvu poseči v pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela zaradi domnevno zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik ne uveljavlja.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo, drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožnik ne uveljavlja ne izrecno ne vsebinsko.

To kar smiselno navaja tožnik, je le dejanska podlaga sklepa.

Uveljavlja torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 ni mogoče. Pri tem ne gre za to, da bi hotel poseči v že pravnomočno odločbo sodišča združenega dela. Izpodbijani sklep se namreč nanaša na tisti del njegovega zahtevka, ki ga je kljub oziroma ob upoštevanju pravnomočne odločitve, da mu nadomestila plače ni dolžan izplačati delodajalec, tožnik uveljavljal tudi od drugotožene stranke - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tožnik je namreč izhajal iz stališča, da je bilo z navedeno pravnomočno odločbo ugotovljeno, da je bil v času od 23. 3. 1990 do 6. 5. 1993 v delovnem razmerju. Ker pa ni bil sposoben za delo, je uveljavljal priznanje bolniškega staleža in nadomestila plače za ta čas.

Tožnik je zahtevek za priznanje bolniškega staleža za čas od 23. 3. 1990 do 6. 5. 1993 in nadomestila plače za ta čas, postavil s predlogom za sodno varstvo pri sodišču združenega dela dne 2. 3. 1994. V skladu s prvim odstavkom 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS), ki je pričel veljati 14. 5. 1994, se je v zadevah, ki so jih do uveljavitve ZDSS prejela sodišča združenega dela, pa v njih še ni bila izdana odločba, s katero bi se postopek na prvi stopnji končal, postopek nadaljeval po ZDSS. Z zahtevkom za priznanje bolniškega staleža in za plačilo nadomestila plače za čas bolniškega staleža, je tožnik uveljavljal pravice iz zdravstvenega zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje. V tem delu je šlo po določbi prve alinee 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS za socialni spor. Iz določbe 30. člena ZDSS izhaja, da je mogoče začeti socialni spor samo zoper dokončno odločbo pristojnega organa. Ker dokončne odločbe o priznanju bolniškega staleža in pravice do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela, ob vložitvi predloga (tožbe) še ni bilo, bi bilo tožbo zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije treba zavreči iz tega razloga.

Tožnik je sam predložil sodbo prvostopnega socialnega sodišča opr. št. Ps 372/97 z dne 5. 10. 2001, iz katere izhaja, da je o njegovem zahtevku za navedeno obdobje Zavod za zdravstveno zavarovanje odločil z dokončno odločbo v letu 1997 in da je zoper to odločbo vložil tožbo.

Odločitev sodišča o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na čas od 23. 3. 1990 do 6. 5. 1993, je pravilna. Glede zahtevka zoper delodajalca zato, ker gre za že pravnomočno razsojeno stvar. Glede (enakega) zahtevka zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje pa zato, ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP-77 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP-77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).