Jedro

I. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da bi preselitev iz stanovanja v hišo v vasi K. pomenila bistveno poslabšanje stanovanjskih razmer uporabnikov. Tako ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona ni bilo pogojev za odpoved stanovanjskega razmerja po 60.čl. prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Zato tožena stranka ni upravičena odkloniti prodaje po 2.odst. 128.čl. Stanovanjskega zakona.

II. Razlog za odklonitev prodaje po 1.odst. 129.čl. Stanovanjskega zakona pa bi obstajal, če bi se tožničino stanovanje nahajalo v hiši, predvideni za rušenje, ali če bi bila v teku celovita prenova. Rušenje in prenovo bi bilo treba dokazati s sprejetim prostorskim aktom. Takih okoliščin tožena stranka ne zatrjuje. Če pa je bilo na predlog tožene stranke dne 29.1.1992 dano dovoljenje za spremembo namembnosti stanovanja, ne obstaja noben razlog za odklonitev prodaje, ki ga predvideva Stanovanjski zakon.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da mora skleniti s tožečo stranko kupoprodajno pogodbo za stanovanje v K. v izmeri 59 m2 za ceno 355.595,00 SIT, ki jo mora tožeča stranka plačati v roku 60 dni od dneva sklenitve pogodbe. Tožena stranka mora omogočiti tožnici pridobitev bremen prostega stanovanja ter ji dovoliti vknjižbo v zemljiški knjigi. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje ustrezno spremeni, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni izvedlo potrebnih dokazov in ni pravilno ocenilo razlogov, ki so navedeni za bistveno poslabšanje razmer bivanja. Tudi sodišče druge stopnje te razloge nepravilno ocenjuje. Tožena stranka vztraja pri svojih trditvah, da se tožničini družini s preselitvijo v hišo v K. pogoji bivanja ne bi bistveno poslabšali. Razen tega poudarja, da gre za stanovanje v poslovni stavbi, katerega prodaja bi imela za toženo stranko nepopravljive posledice. Na stavbi so tekla prenovitvena dela in izdano je tudi bilo dovoljenje za spremembo namembnosti. Sodišče ne bi smelo ozko razlagati določb 129.čl. Stanovanjskega zakona, saj je to v nasprotju s 40.čl. istega zakona. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je vložila odgovor na revizijo. V njem izpodbija revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Med strankama ni spora o tem, da je bila tožnica ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v K., katerega prodajo zahteva. Tožena stranka bi bila kot lastnica upravičena odkloniti prodajo, če bi bili podani zakonski razlogi za odklonitev prodaje stanovanja po 2.odst. 128.čl. ali po 129.čl. Stanovanjskega zakona. Po navedbah tožene stranke naj bi imela tožnica na razpolago hišo v vasi K. (katere solastnica je do polovice) in preselitev v to hišo ne bi pomenila bistvenega poslabšanja stanovanjskih razmer uporabnikov. Razen tega se je tožena stranka sklicevala na celovito prenovo poslovne stavbe, v kateri je tožničino stanovanje, in na dovoljenje o spremembi namembnosti. Kot je bilo ugotovljeno v dosedanjem postopku, bi bilo potrebno hišo v K. še primerno urediti. Hiša je od K., kjer živi tožničina družina sedaj in kjer je zaposlen tožničin sin, oddaljena 23 km, od trgovine pa cca 4 km, prometne zveze pa niso ugodne. Ugotovljeno je bilo tudi slabo zdravstveno stanje tožničinega moža. Tožena stranka se v reviziji ne more sklicevati na pomanjkljive dejanske ugotovitve, saj po 3. odst. 385.čl. ZPP zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Ob vseh dosedanjih ugotovitvah glede hiše v K. pa revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da bi preselitev iz stanovanja v K. v vas K. pomenila bistveno poslabšanje stanovanjskih razmer uporabnikov. Tako ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona ni bilo pogojev za odpoved stanovanjskega razmerja po 60.čl. prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Zato tožena stranka ni upravičena odkloniti prodaje po 2.odst. 128.čl. Stanovanjskega zakona.

Razlog za odklonitev prodaje po 1.odst. 129.čl. Stanovanjskega zakona pa bi obstajal, če bi se tožničino stanovanje nahajalo v hiši, predvideni za rušenje, ali če bi bila v teku celovita prenova. Rušenje in prenovo bi bilo treba dokazati s sprejetim prostorskim aktom. Takih okoliščin tožena stranka ne zatrjuje. Če pa je bilo na predlog tožene stranke dne 29.1.1992 dano dovoljenje za spremembo namembnosti stanovanja, ne obstaja noben razlog za odklonitev prodaje, ki ga predvideva Stanovanjski zakon. Tožena stranka se pri razlagi določb 1.odst. 129.čl. ne more sklicevati na 40.čl., ki ureja pogoje za sklenitev najemne pogodbe za določen čas.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).