Jedro

Pritožbene navedbe, da naj bi iz listinske dokumentacije v vpisu izhajalo, da je bil tožnik dalj časa odsoten s terena, zaradi česar naj bi mu pripadal nižji znesek dnevnic, je pritožbena novota, če tožena stranka že v sojenju pred sodiščem prve stopnje ni pojasnila, kaj naj bi predložena listina dokazovala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati za mesec november 1991 14.126,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1991 dalje do plačila, za mesec december 1991 16.126,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila in za mesec januar 1992 4.059,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1992 dalje do plačila ter mu povrniti povzročene stroške postopka v višini 25.992,84 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (1. točka izreka sodbe). V točki 2 izreka je odločilo, da kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

Zoper navedeno sodbo oziroma zoper ugodilni del navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek za mesece november 1991, december 1991 in januar 1992 v presežnem delu zavrne in tožeči stranki naloži povračilo pritožbenih stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe pomanjkljivi, v njih namreč ni niti omenjeno odločilno dejstvo oziroma dokaz - dopis UNZ Maribor št. 0433-3-127/2016-96. Izostanek dokazne ocene te listine po prepričanju tožene stranke je takšne narave, da imata za posledico absolutno bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki 2. odst. 339. člena, saj sodbe brez tega dokaza ni mogoče pravilno preizkusiti. Navedeni dopis predstavlja dejansko evidenco izplačil za tožečo stranko v vtoževanem obdobju, ki izkazuje drugačno dejansko stanje kot ga v svojih navedbah skuša prikazati tožeča stranka. V sporni rubriki dopisa (izplačila prevozov) je razbrati, da so bili tožeči stranki v mesecu novembru 1991 plačani skupno štirje prevozi v razdalji 1.040 km. Za mesec december 1991 in januar 1992 pa je bilo plačano skupno 5 prevozov v razdalji 1.300 km. Če bi torej navajanja tožeče stranke držala, bi to pomenilo, da je bila pot tožeče stranke od njenega doma do mejnega prehoda Ormož dolga natanko 260 km in to v eno smer. Razdalja od prebivališča tožeče stranke (Sv. Primož na Pohorju) do Ormoža pa znaša brez posebnih geografskih predznanj največ približno 130 km. Plačano število prevozov štiri oziroma pet pomeni, da so bili tožeči stranki plačani štrije oziroma pet prevozov od doma do PMP Ormož in nazaj in ne kot si sodišče razlaga samo v eno smer. Upoštevaje še izpoved tožeče stranke podane na naroku za glavno obravnavo dne 1.10.1998, da je bila ob vsakokratnem odhodu domov doma najmanj 2 dni, to pomeni, da štirje prevozi v mesecu novembru 1991 pomenijo vsaj 8 dni odsotnosti, v mesecu decembru 1991 in januarju 1992 pa vsaj 10 dni odsotnosti s terena. Za obdobje odsotnosti pa tožeči stranki razlika ne gre. Kot že uvodoma nakazano, dokazne ocene tega listinskega dokaza v razlogih sodbe ni, zato je dokazni sklep sodišča, po katerem sodišče tožeči stranki pripoznava več, kot ji dejansko pripada, zmoten.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, katere omenja pritožba oziroma na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002), prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da so razlogi izpodbijane sodbe pomanjkljivi oziroma, da je izostala dokazna ocena navedenega dopisa UNZ Maribor, kar naj bi po mnenju tožene stranke pomenilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede števila dni odsotnosti s terena zaslišalo tožnika, ki je prepričljivo izpovedal, koliko dni v mesecu je bil povprečno odsoten s terena. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 1.10.1998 izhaja, da je tožnik izpovedal, da je bil dvakrat mesečno po dva dni doma, tožena stranka pa tej njegovi izpovedi na obravnavi ni ugovarjala. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku ter ugotovilo, da je bil odsoten 4 dni v mesecu novembru 1991 in decembru 1992. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati trditev pritožbe, da naj bi iz navedenega dopisa izhajalo, da je bil tožnik odsoten več, kot pa je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka ni v postopku pred sodiščem prve stopnje obrazloženo pojasnila, kaj naj bi iz citiranega dopisa izhajalo, zato so njene trditve, ko špekulira glede tega, da naj bi šlo za 4 prevoze, kar naj bi izhajalo iz plačanega števila kilometrov, v bistvu pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne more več upoštevati (2. odst. 286. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).