Jedro

Dejstvo, da gre za upravno izvršbo v pristojnosti davčnega organa in po postopku, ki ga za izvršbo predpisuje ZDavP, samo po sebi še ne daje podlage za uporabo določb ZDavP o zastaranju pravice do izterjave davka (96. in 97. člena). Ta je utemeljena v pravni naravi terjatev, ki so predmet izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance Republike Slovenije ugodilo pritožbi dolžnika - družbe A.A.A. iz A. zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., Izpostave B., št. ... z dne 13. 4. 2004 o prisilni izterjavi dolga iz sredstev dolžnika na njegovih računih po petih odločbah Upravne enote C., ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški znaša 5.888.332,30 SIT, sklep odpravilo in ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni. - V razlogih ugotavlja, da se z izpodbijanim sklepom od pritožnice izterjuje obveznost po odločbah Upravne enote C., ki so postale izvršljive dne 15. 8. 1995, 27. 9. 1995, 27. 2. 1996 in 22. 3. 1997. Po 289. členu ZUP opravi upravno izvršbo denarnih obveznosti davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Če je davčni organ pristojen za izterjavo obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, je izvršilni naslov odločba oziroma plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti (3. odstavek 44. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 18/96 s spremembami, ZDavP, v zvezi s 406. členom Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 54/2004, ZDavP-1). Na podlagi 96. člena ZDavP pravica do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Na podlagi 97. člena ZDavP ustavi tek zastaranja vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen. Po vsaki ustavitvi teka zastaranja začne znova teči zastaralni rok, vendar pravice do izterjave ni v nobenem primeru možno uveljaviti, ko poteke dvakrat toliko časa, kot je določeno v prejšnjem členu. Zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči. Iz navedenega izhaja, da ZDavP določa petletni relativni in desetletni absolutni zastaralni rok. Ta je za terjatve, nastale v letu 1995, začel teči s 1. 1. 1996, za terjatve, nastale v letu 1997, pa s 1. 1. 1998. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da prvostopni organ od nastopa izvršljivosti obravnavanih terjatev pa vse do leta 2004 ni opravil nobenega uradnega dejanja. Ker je relativni zastaralni rok iztekel pred izdajo izpodbijanega sklepa, je ta nezakonit. Pritožbeni organ ga zato odpravi, ne da bi zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. Ugovor zastaranja je (čeprav se napačno sklicuje na triletni zastaralni rok za občasne dajatve) po navedenem utemeljen.

Tožnik (upnik po izvršilnem naslovu) se z izpodbijano odločbo ne strinja. Toži zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške postopka. V zadevi gre za prisilno izterjavo neplačanih obveznosti iz naslova odškodnin od prodajne cene izkopanih rudnin, odmerjenih z odločbami Upravne enote C. Ker ne gre za davčno obveznost, tožena stranka svojo odločitev neutemeljeno opre na določbe ZDavP o zastaranju. Odločbe Upravne enote C., ki so predmet tega izvršilnega postopka, niso odločbe, s katerimi bi bil odmerjen davek, temveč gre za obveznost, ki jo je dolžan plačati tisti, ki izkorišča naravne dobrine in je njegova obveznost nastala na podlagi Zakona o varstvu okolja. Tožena stranka bi morala zato pri odločitvi upoštevati Obligacijski zakonik (enako določbo je vseboval tudi Zakon o obligacijskih razmerjih), ki v 356. členu določa, da se vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa zastarajo v 10 letih. Ker 10-letni zastaralni rok ni potekel niti ob izdaji sklepa o prisilni izterjavi, še manj pa ob vložitvi (tožnikovega) predloga za izvršbo, bi morala tožena stranka pritožbo dolžnika zavrniti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, razvidnih iz njene obrazložitve. Predlaga zavrnitev tožbe. Pri odločanju je vezana na določbe ZDavP. Sicer pa tudi ob upoštevanju ureditve zastaranja po določbi 2. odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika odločitev ne bi bila drugačna, ker gre za občasne terjatve, ki po navedeni določbi zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Zavrnitev tožbe predlaga v odgovoru na tožbo tudi družba A.A.A., ki bi ji bila odprava izpodbijane odločbe v nesposredno škodo, po A.A., odvetnici v A. Napačno je sklicevanje tožeče stranke na 10- letni zastaralni rok po določbah OZ (dejansko ZOR). Tožeča stranka spregleda 2. odstavek 356. člena OZ, po katerem vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, ki v skladu s 347. členom OZ znaša tri leta od zapadlosti posamezne terjatve. Od zadnje terjatve tožene stranke zoper stranko v postopku je od pravnomočnosti zadnje odločbe (22. 3. 1997) pa do izdaje sklepa o izvršbi z dne 13. 4. 2004, minilo več kot sedem let. Ker so terjatve tudi na tej pravni podlagi zastarale, je izpodbijana odločitev pravilna. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov v priglašeni višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Dejansko stanje med strankami ni sporno. Tako ni spora o tem, da gre za prisilno izterjavo odškodnin in povračil od prodajne cene izkopanih rudnin, odmerjenih z izvršljivimi odločbami Upravne enote C. Spora tudi ni o datumih izvršljivosti navedenih odločb. Ker gre za upravno izvršbo denarnih obveznosti tudi ni spora o tem, da to, po 2. odstavku 289. člena ZUP opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti.

Vendar pa dejstvo, da gre za upravno izvršbo v pristojnosti davčnega organa in po postopku, ki ga za izvršbo predpisuje ZDavP, samo po sebi še ne daje podlage za uporabo določb ZDavP o zastaranju pravice do izterjave davka (96. in 97. člena). Odločitev pritožbenega organa zato po presoji sodišča ni utemeljena iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Utemeljena je v pravni naravi terjatev, ki so predmet izvršbe. Ni namreč slediti tožbenemu stališču, da se z izvršilnimi naslovi ne odmerja in nalaga v plačilo obveznost, ki ni davek. ZDavP namreč z izrazom "davek" označuje tako davek v ožjem pomenu te besede kot tudi obvezne dajatve - 1. člen ZDavP. Pri posebni odškodnini po določbah 16. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 26/73 do Uradni list RS, št. 70/95) ter povračilu po določbah občinskega odloka, sprejetega na podlagi 10. in 80. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93), je šlo, kot izhaja že iz odločb Ustavnega sodišča (npr. št. U-I-277/00 z dne 10. 10. 2000) za obvezni javni dajatvi in torej za davek po določbah ZDavP. Čim pa je tako, določbe OZ o zastaranju terjatev ne pridejo v poštev.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča po zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 3. alinee 2. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena istega zakona, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.