Jedro

Ker je bila tožnica kot sodniška pripravnica zavezana po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto najmanj za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerjem – eno leto, ni bila dolžna sprejeti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, krajši od enega leta. Zaradi odklonitve takšne neustrezne zaposlitve toženi stranki ni dolžna vrniti stroškov izobraževanja.

Tožena stranka je vložila nasprotno dajatveno tožbo ter pri svojem zahtevku vztrajala v celoti, pri čemer ugovora pobotanja svoje terjatve s terjatvijo tožnice ni uveljavljala, zaradi česar bi bilo potrebno tako o zahtevku po tožbi kot o zahtevku po nasprotni tožbi odločiti z dajatveno sodbo. Sodišče prve stopnje, ki je kljub temu oblikovalo tročlenski izrek sodbe ter izvedlo medsebojno pobotanje terjatev, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je takšen izrek neustrezen, nerazumljiv in pomanjkljiv.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova povrnitve stroškov izobraževanja v višini 8.100,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2007 dalje do plačila (1. točka izreka), hkrati pa obstoji tudi terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova regresa za letni dopust za leto 2005 in iz naslova potnih stroškov za prevoz na delo in z dela v skupni višini 2.562,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2007 dalje do plačila (2. točka izreka). Po medsebojnem pobotanju teh terjatev je toženi stranki naložilo tožeči stranki plačati znesek 5.537,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna obračunati akontacijo dohodnine na neto znesek regresa za letni dopust v znesku 30,63 EUR in ga nakazati na pristojni davčni urad (4. točka izreka), tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 586,21 EUR v 15 dneh, pod izvršbo; v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (5. točka izreka).

Zoper 1., 3. in 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev zahtevka tožeče stranke zaradi plačila 7.290,45 EUR v celoti. Navaja, da je sodišče prve stopnje poziv k sklenitvi delovnega razmerja, ki je bil izdan za toženo stranko že dne 5.6.2006, pravniški državni izpit (v nadaljevanju: PDI) pa je opravila šele 28.6.2006, zmotno štelo za veljavnega. Tudi njegova vročitev toženi stranki takoj po opravljenem PDI preko izpitne komisije Ministrstva z pravosodje je zmotno štelo za pravilno, saj bi slednja morala biti opravljena po določilih ZUP. V kolikor pa bi se poziv z dne 5.6.2006 štel za veljavnega, je zahtevek tožeče stranke potrebno zavrniti iz razloga, ker toženi stranki ni ponudila ustreznega delovnega razmerja. Toženka zato zaradi odklonitve neustrezne zaposlitve do tožeče stranke nima nobene obveznosti. Dejstvo, da je bilo toženi stranki pri O.S. v Litiji ponujeno delovno razmerje le za določen čas do februarja 2007 (za cca 6 mesecev), med strankama ni bilo sporno, zato tega ni bilo potrebno dokazovati. Tožeča stranka ponavljajočih se navedb tožene stranke o tem nikoli ni prerekala. Tožena stranka o tem ni mogla imeti pisnega dokumenta, saj tožeča stranka v pozivu ni navedla, za kakšno vrsto delovnega razmerja sploh gre, niti ni kasneje dala toženi stranki nobenega dokumenta, niti odgovora na dopis tožene stranke z dne 1.8.2006. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni pokazala prav nobenega interesa za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ter je njeno vlogo z dne 1.8.2006 zmotno štelo kot odklonitev zaposlitve. Tega dopisa tožena stranka ni smatrala kot dokončno odklonitev delovnega razmerja na sodišču, temveč je tožečo stranko prosila za oprostitev te obveznosti, v zvezi s čemer je pričakovala odgovor na to vlogo, ki pa ga ni prejela, temveč je po preteku več kot meseca dni prejela le poziv za vračilo sredstev. V tem času, ko s strani tožeče stranke ni dobila nobenega odgovora, se je tožena stranka dne 1.9.2006 zaposlila pri A.V. d.d., saj je smatrala, da tožeča stranka pri zaposlitvi toženke ne vztraja več. Če je bila tožena stranka dolžna pri O.S. v Litiji skleniti delovno razmerju v roku 15 dni po vročitvi poziva, bi morala tožeča stranka poskrbeti, da bo toženo stranko v tem času seznanila z delom, pogoji dela ter s pravicami in obveznostmi delavca in delodajalca, kot to določa 7. odstavek 26. člena ZDR, vendar tega ni storila. Toženi stranki tudi ni dala nobenega zagotovila, da bo lahko ostala pri njej v delovnem razmerju tudi od februarja 2007 dalje. Sodišče prve stopnje je napačno tolmačilo tedaj veljavni 11.a člen ZPDI ter na njem temelječi 18. člen pogodbe o zaposlitvi. Skladno z njima je sodniški pripravnik dolžan po uspešno opravljenem PDI skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto v pravosodju najmanj za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču. Iz tega posledično izhaja tudi dolžnost delodajalca, da pripravniku zagotovi zaposlitev najmanj za čas trajanja pripravništva. Določilo 1. odstavka 11.a člena ZPDI ne zavezuje le pripravnika, temveč tudi delodajalca. Dolžnost pripravnika skleniti delovno razmerje za krajši čas, kot je bil čas opravljanja pripravništva, obstoji šele na podlagi novele ZPDI-D, veljavne od 20.12.2007, ki pa ne velja za osebe, ki so nastopile pripravništvo pred dnem začetka uporabe te novele, tako da tožene stranke ne zavezuje. V predlogu ZPDI-D, objavljenem v Poročevalcu DZ RS št. 55 z dne 14.6.2007 pa je obrazloženo, da se s predlagano spremembo tega člena dodaja možnost, da se glede na potrebe v pozivu lahko določi krajše obdobje sklenitve delovnega razmerja. Glede na navedeno je nedvoumno, da po tedaj veljavnem 1. odstavku 11.a člena ZPDI in 18. členu pogodbe o zaposlitvi pripravnik ni bil zavezan skleniti delovnega razmerja, ponujenega za krajše obdobje od časa opravljanja pripravništva. Če se je tožeča stranka poslužila vročitve poziva toženi stranki skladno z 11.a členom ZPDI, potem ji je bila dolžna ponuditi delovno razmerje najmanj za čas, ko je tožena stranka pri njej opravljala pripravništvo – torej najmanj za 1 leto, tožena stranka pa zaposlitve, ponujene za krajši čas le 6 mesecev ni bila dolžna sprejeti. Zaradi odklonitve takega dela zato ne more trpeti nobenih škodljivih posledic in zato do tožeče stranke nima nobenih obveznosti. Napačna je tudi odločitev o stroških, naloženih v plačilo toženi stranki.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 73/2007) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu po uradni dolžnosti je ugotovilo, da je izrek, s katerim je sodišče prve stopnje o nasprotni tožbi odločilo na način, kot da bi šlo za pobotni ugovor v pravdi, neustrezen in pomanjkljiv do te mere, da pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ne more ustrezno preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno razlagalo določila 1. odstavka 11.a člena Zakona o pravniškem državnem izpitu (ZPDI-UPB1; Ur. l. RS, št. 83/2003) in tako delno zmotno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dne 3.10.2007 s sklepom predmetnemu spisu opr. št. Pd 532/2006 po tožbi tožeče stranke iz naslova povrnitve stroškov izobraževanja pridružilo kasnejši spis opr. št. Pd 7/2007 po nasprotni tožbi tožene stranke (tožnice po nasprotni tožbi) iz naslova plačila razlike regresa za letni dopust za leto 2005 in povrnitve potnih stroškov za prevoz na delo in z dela (opr. št. Pd 7/2007) ter zadevi združilo v skupno obravnavanje. Pritožbeno sodišče ponavlja že večkrat zavzeto stališče (npr. v zadevi opr. št. Pdp 867/2004 z dne 24.11.2005), da v primeru skupnega oziroma združenega obravnavanja tožbe in nasprotne tožbe ostaneta oba tožbena zahtevka samostojna, sodišče pa o njima odloča z eno sodbo. Nasprotna tožba je namreč s procesnega vidika samostojna tožba, zato je potrebno o zahtevku iz nasprotne tožbe odločati samostojno in se izrek sodbe ne sme glasiti na pobot terjatev.

Nasprotna tožba in pobotni ugovor sta dva različna instituta civilnega procesnega prava, ki ju je potrebno ločevati in dosledno uporabljati. Po 2. točki 1. odstavka 183. člena ZPP je sicer eden od pogojev za dopustnost vložitve nasprotne tožbe tudi ta, da se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata, vendar pa do pobotanja nato pride šele v izvršbi. Gre za dve samostojni dajatveni tožbi glede terjatev, ki bi se lahko pobotali. Ali bo do pobotanja dejansko prišlo, je odvisno od ravnanja strank po koncu pravdnega postopka, v katerem sodišče obema dajatvenima zahtevkoma ugodi. Toženec ima torej dve možnosti: uveljavlja lahko ugovor pobotanja v pravdi, o katerem sodišče odloči v obliki tričlenskega izreka skladno s 3. odstavkom 319. člena ZPP (ugotovi obstoj terjatve tožeče in tožene stranke ter nato izvrši pobot) ali pa vloži (dajatveno) nasprotno tožbo, o kateri mora sodišče odločiti v celoti z (dajatveno) sodbo. Sodišče torej pri nasprotni tožbi pravno pravilno ne izvede pobotanja že v sodbi, saj za to v zakonu ni podlage.

V konkretnem primeru, ko je tožena stranka vložila nasprotno dajatveno tožbo ter pri svojem zahtevku vseskozi vztrajala v celoti, pri čemer ugovora pobotanja svoje terjatve s terjatvijo tožeče stranke sploh ni uveljavljala, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za tovrstno pobotanje terjatev v sodbi. O zahtevku po tožbi in o zahtevku po nasprotni tožbi bi moralo odločiti z (sicer le eno) dajatveno sodbo. Izrek sodbe, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja obstoj terjatev, ki jih stranki uveljavljata s tožbo oziroma z nasprotno tožbo ter nato izvede medsebojno pobotanje le-teh (kot da bi šlo za odločanje v primeru pobotnega ugovora in ne nasprotne tožbe), je pravno nepravilen, neustrezen in nerazumljiv ter pomanjkljiv do te mere, da sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Tožena stranka sicer s pritožbo izpodbija le 1., 3. in 5. točko izreka, vendar je ugotovljeno absolutno bistveno kršitev postopka mogoče ustrezno odpraviti le z razveljavitvijo celotnega izreka izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato po 1. odstavku 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče opozarja tudi na materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje glede ustreznosti tožnici ponujene zaposlitve s strani tožene stranke na podlagi 1. odstavka 11.a člena ZPDI-UPB1 oziroma 18. člena pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sodniške pripravnice z dne 1.4.2005. Skladno z navedenima določbama je bila sodniška pripravnica (toženka), ki je opravila sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, dolžna po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali pri Ministrstvu za pravosodje najmanj za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču – torej v primeru tožnice najmanj za 1 leto. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je zaposlitev toženke pri A.V. d.d. Ljubljana za nedoločen čas brez dvoma ugodnejša zaposlitev kot so ji jo ponujali pri O.S. v Litiji, kjer bi sklenila delovno razmerje za določen čas zaradi nadomeščanja strokovne sodelavke na porodniškem dopustu, do februarja 2007 (op: glede na to, da je toženka PDI opravila 28.6.2006, je to bistveno manj kot 1 leto), vendar je kljub takšni ugotovitvi sprejelo stališče, da toženka vseeno ne more biti prosta svoje obveznosti sklenitve delovnega razmerja pri tožeči stranki. Štelo je torej, da je tudi takšna zaposlitev za tožnico ustrezna. Takšno stališče je materialnopravno zmotno in neskladno z določilom 1. odstavka 11.a člena ZPDI-UPB1. Dejstvo, da je obstajala hipotetična možnost nadaljevanja delovnega razmerja pri tožeči stranki tudi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni relevantno. Pomembno je le, kakšno delovno razmerje je bilo na podlagi 11.a člena ZPDI toženki ponujeno. Materialnopravno zmoten in v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu je tudi očitek sodišča prve stopnje tožnici, da ni imela nobenega pisnega dokumenta o tem, da bo njena zaposlitev trajala le do februarja 2007. Navedenega dejstva namreč tožeča stranka ves čas postopka ni zanikala oziroma prerekala, neprerekana dejstva pa je potrebno šteti za dokazana. Hkrati pa je toženka ravno v dokaz tega dejstva že v odgovoru na tožbo predlagala pridobitev dokumentacije tožeče stranke, ki je bila podlaga za razpis oziroma poziv toženi stranki z dne 5.6.2006 za delovno mesto strokovne sodelavke pri O.S. v Litiji, vendar je sodišče prve stopnje navedeni dokaz kot nepotreben zavrnilo. Sicer pa tudi iz listin v spisu - iz dopisa Ministrstva za pravosodje, ki ga je Višje sodišče v Celju prejelo dne 16.1.2007 (priloga A11) izhaja, da je to sodišče toženko takoj po opravljenem PDI pozvalo na sklenitev delovnega razmerja za dobo 6 mesecev pri O.S. v Litiji.

Na podlagi navedenega bo torej moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku paziti na pravilno uporabo materialnopravnega določila 1. odstavka 11.a člena ZPDI-UPB1 (ter enakega 18. člena pogodbe o zaposlitvi). Ob pravilnem tolmačenju bi bila namreč tožena stranka dolžna skleniti delovno razmerje po navedenem členu najmanj za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču – torej najmanj za eno leto. Upoštevaje argument nasprotnega razlogovanja (a contratrio) pa torej delovnega razmerja, ponujenega za krajši čas od enega leta, ni bila dolžna skleniti oziroma ga je bila upravičena kot neustreznega odkloniti. Drugačen zaključek dopušča šele pozneje veljavna novela ZPDI-D (Ur. l. RS, št. 111/07), ki v spremenjenem 1. odstavku 11.a člena ZPDI izrecno določa dolžnost sklenitve delovnega razmerja tudi za krajši čas od trajanja pripravništva v delovnem razmerju na sodišču. Glede na razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, bo moralo le-to skladno s 1. odstavkom 362. člena ZPP opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče ter ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti v zadevi.

Pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso odločilne, pritožbeno sodišče ni presojalo oziroma se v obrazložitvi sodbe do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v 30. členu sicer prepoveduje vračanje zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka nepravilnost mogoče odpraviti pred sodiščem druge stopnje. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje s tem, ko o terjatvah po tožbi in nasprotni tožbi sploh ni izdalo ustrezne dajatvene sodbe, temveč je napačno izvedlo pobotanje navedenih terjatev, storilo takšno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je ni ustrezno oziroma možno odpraviti na pritožbeni ravni. Namen pritožbene obravnave po 30. členu ZDSS-1 namreč ni, da bi pritožbeno sodišče dejansko prevzelo pristojnosti, ki jih ima prvostopenjsko sodišče.