Jedro

V pojem "zapuščeni vojaški material" iz 3. odst. 2. čl. zakona o civilnih invalidih vojne ne sodijo zapuščeni vojaški objekti, torej nepremičnine, saj ti običajno ne predstavljajo sami na sebi nič večje nevarnosti kot kateri drug opuščen gradbeni objekt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za družbene dejavnosti, gospodarstvo in občo upravo občine je z odločbo z dne 4.7.1994 tožniku priznal status civilnega invalida vojne VII. skupine s 50 % invalidnostjo. Tožena stranka je v postopku revizije z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, navedeno odločbo organa prve stopnje odpravila in odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic civilnega invalida vojne. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da tožnik svoj zahtevek za priznanje statusa civilnega invalida vojne opira na dejstvo, da se je dne 23.4.1977 hudo telesno poškodoval, ko je spremljal otroke šole, kjer je zaposlen, na obrambnem dnevu, ker je padel v opuščenem in nezavarovanem italijanskem bunkerju približno 7 metrov globoko na razbitine betona in železa, ko je reševal eno izmed učenk, ki je padla v ta bunker. Tožena stranka meni, da zdrsa in padca v opuščen italijanski bunker ni mogoče šteti za nesrečo, povzročeno po zapuščenem vojaškem materialu (to je po orožju in strelivu, ki je ostalo po delovanju vojskujočih se strani, ali po vojaških vajah, na določenem ozemlju brez nadzora in zaščite). Ker pri tožniku tudi ni podana nobena druga izmed okoliščin, ki so po 2. členu zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 38/90 in 47/90) podlaga za priznanje statusa civilnega invalida vojne, tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje tožniku priznal ta status v nasprotju z določili navedenega zakona.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Meni namreč, da je stališče tožene stranke, da zapuščenega italijanskega bunkerja ni mogoče uvrstiti med vojaški material v smislu 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, 38/90 in 47/90), preozko. Zakon namreč ne našteva taksativno, kaj šteje za vojaški material, kot v svoji obrazložitvi prikaže tožena stranka. Zato tožnik meni, da je med zapuščen vojaški material treba šteti tudi bunker, v katerem se je poškodoval tožnik, saj ga niso zgradili civilisti, niti ni služil civilnim potrebam, in predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter potrdi odločbo prve stopnje, toženi stranki pa tudi naloži povrnitev stroškov upravnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovi razloge izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o odločilni dejanski okoliščini, da so okvare organizma, na katere tožnik opira svoj zahtevek, posledica tožnikovega padca v opuščenem italijanskem vojaškem bunkerju. Tožena stranka je revizijo prvostopne odločbe opravila po določbah zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list SRS, št. 8/78, 12/85, 11/88, 5/90 in Uradni list RS, št. 47/90), kar je ob nespornem dejstvu, da je tožnik svoj zahtevek vložil 22.12.1992, v skladu s prehodno določbo 17. člena zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92), po kateri se o zahtevah za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne, vloženih pred uveljavitvijo zakona, odloči po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

Tožnik v vlogi za priznanje statusa civilnega invalida vojne in tudi v tožbi svoj zahtevek smiselno opira na 3. odstavek 2. člena navedenega zakona o civilnih invalidih vojne. Po tej določbi je žrtev vojnega materiala nevojaška oseba, ki je utrpela trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi telesne okvare, povzročene po zapuščenem vojaškem materialu. Po presoji sodišča ima tožena stranka prav, ko meni, da opuščenega italijanskega bunkerja ni mogoče šteti za vojaški material v smislu navedene zakonske določbe. S pojmom zapuščeni vojaški material so mišljeni namreč predvsem bojna sredstva in predmeti vojaške opreme, glede katerih zaradi njihove specifične nevarnosti ni dopustno omogočati nevojaškim osebam, da pridejo z njimi nekontrolirano v stik. K temu pa ne sodijo opuščeni vojaški objekti, torej nepremičnine, saj ti običajno ne predstavljajo sami na sebi nič večje nevarnosti kot kakršenkoli opuščen gradbeni objekt. Tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava torej ni utemeljen, izpodbijana odločba pa je po navedenem pravilna in zakonita.

Sodišče je neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.