Jedro

Organiziran delovni proces, ki terja od delavca, da se v primeru pretrganja kartonskega traku fizično približa vrtečim valjem, ne da bi moral ustaviti stroj zaradi odstranitve izmeta iz stroja, predstavlja nevarnost za življenje in zdravje delavca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni delno v 1. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v višini 3.151,41 EUR (756.338,40 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2006 do plačila, v 2. točki izreka pa v celoti tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 171,79 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po poteku paricijskega roka do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 116,91 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 33.545,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.038.929,80 SIT od 12. 12. 2006 do 31. 12. 2006 ter od zneska 33.545,86 EUR od 01. 01. 2007 do plačila (1. točka izreka) ter pravdnih stroškov v višini 762,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz „vseh“ pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s trditvijo pritožnice, da je tožeča stranka razširila tožbeni zahtevek iz naslova stroškov I. za znesek 3.151,41 EUR z vlogo z dne 29. 10. 2009. Zadnji strošek I. je bil plačan 05. 06. 2006. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo, ker je zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka tudi sporni strošek, ki je podlaga za odškodninski zahtevek, uveljavljala že ob vložitvi tožbe 12. 12. 2006. Ker ga je prvič uveljavljala šele 29. 10. 2009, je glede na triletni zastaralni rok ugovor zastaranja utemeljen. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v 1. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za 3.151,41 EUR z vtoževanimi obrestmi (prva alineja 358. člena ZPP).

Neutemeljeno pa tožena stranka v preostalem delu uveljavlja zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ne more pritrditi njenemu stališču, da je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito, ker naj bi ugodilo zahtevku iz nesklepčne tožbe. Nesklepčnost podanih trditev v tožbi vidi tožena stranka v tem, da tožeča stranka ni določno trdila, kateri konkretni ukrepi varstva pri delu bi lahko preprečili nesrečo. Vztraja pri stališču, da je do nezgode in poškodb delavca prišlo izključno zaradi delavčeve nezadostne pozornosti ter nepremišljenega ravnanja pri delu.

Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je za zavarovanca S.Z. izplačala stroške zdravljenja ter mu izplačala nadomestilo osebnega dohodka za čas bolniškega staleža. Navedeni stroški predstavljajo škodo, v kolikor ima Zavod za zdravstveno zavarovanje pravico zahtevati odškodnino od delodajalca (91. člen ZZVZZ). V konkretnem primeru je tožeča stranka zatrjevala, da je za nastanek škode odgovoren delodajalec zavarovanca, to je tožena stranka, ker je poškodba delavca posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu (1. odstavek 87. člena ZZVZZ). Konkretno je tožeča stranka zatrjevala, da delo ni bilo organizirano varno, ker se je v delovnem procesu spričo nuje po takojšnji odstranitvi izmeta iz stroja (ne da bi se stroj ustavil), delavec na delovnem mestu pri kalandru KS II moral fizično približati vrtečim valjem. Tako organizirani delovni proces pa predstavlja nevarnost za življenje in zdravje delavca. V konkretnem primeru je delavec spričo pretrganja kartonskega traku, ko je moral izmet iz stroja odstraniti, stopil na za to namenjen podest pri kalandru. Ko pa je z roko potisnil karton proti izmetni jami, mu je karton zagrabil roko ter pritisnil na kalander oz. gladilnik, spričo česar je utrpel opekline, nato pa ga je obrnilo za 180 stopinj, nakar je padel 7 m v globino v obratujoči mini pulper – mikser. Tožeča stranka je v tožbi trdila, da predmetni stroj ni bil ustrezno zavarovan in da delodajalec ni zagotovil ustreznih ukrepov iz naslova varstva pri delu, ki bi zagotovili varno delo oziroma varno delovno okolje. Navedenim trditvam po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče očitati nesklepčnosti. V okviru materialno procesnega vodstva pa je sodnica, ki je vodila obravnavo, tožeči stranki še postavila vprašanje, na kakšen način bi lahko tožena stranka ustrezneje zavarovala stroj, glede katerega je tožeča stranka pojasnila, da na način, da bi bil delavcem onemogočen doseg z roko, kar bi lahko tožena stranka dosegla z raznimi tehničnimi izvedbami.

Sodišče prve stopnje je v okviru dokazne ocene izvedenih dokazov (8. člen ZPP), v celoti pritrdilo trditvam tožeče stranke glede obstoja zakonskega pogoja za uveljavljanje odškodnine iz 1. odstavka 87. člena ZZVZZ, ki se nanaša na opustitev ukrepov varstva pri delu delodajalca. Delodajalec je v skladu s 1. odstavkom 5. člena Zakona o varnosti pri zdravju in delu (ZVZD) dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. Prav gotovo pa v konkretnem primeru ni poskrbel za varnost delavcev pri delu, če glede na neizpodbitne ugotovitve sodišča prve stopnje, po predelavi stroja na katerem se je zgodila nesreča, ni ustrezno prilagodil spremembi tudi višine zaščitne ograje. Razlogi sodišča prve stopnje o vzročni zvezi so nedvoumni in jasni: če stroj ne bi bil predelan in bi imel tri valje, do nesreče ne bi moglo priti; če bi delodajalec pred predelan stroj (z dvema valjema) namestil dodatno ograjo, do nesreče ne bi moglo priti, ker delavca ne bi moglo potegniti preko valja. Teh logičnih zaključkov sodišča prve stopnje tožena stranka s pritožbo ne uspe ovreči. Zato pavšalno izražen očitek sodišču prve stopnje, da sodba nima nobenih razlogov o protipravnosti ravnanja tožene stranke in o vzročni zvezi med protipravno opustitvijo ukrepov varnosti pri delu ter nesrečo delavca in zaradi te nastalih stroškov zdravljenja in plačila nadomestila plače za čas bolniškega staleža, ni utemeljen. S tem pa tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tudi očitek bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ga sodišče prve stopnje storilo s tem, ker ni izvedlo v odgovoru na tožbo predlaganih dokazov ogleda kraja nesreče in poteka dela na stroju in ker ni postavilo izvedenca iz varstva pri delu, s katerim je tožena stranka želela dokazati, da je organizirala varno delo, kar vse naj bi vplivalo na pravilnost odločitve, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odstavek 213. člena ZPP). Zato neizvedba vseh predlaganih dokazov ne pomeni očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. S tem pa tudi ni podan očitani pritožbeni razlog. Neobrazložena zavrnitev dokaznih predlogov, na katero se prav tako sklicuje tožena stranka, lahko pomeni kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Da bi jo lahko pritožbeno sodišče obravnavalo, pa bi morala tožena stranka še izkazati, da je nemožnost obravnavanja pred sodiščem tudi uveljavljala na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je sodišče prve stopnje navedene dokaze zavrnilo kot nepotrebne in dokazni postopek zaključilo (1. odstavek 286.b člena ZPP).

Dokazno oceno relevantnih dejstev je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na izpovedi zaslišanih prič, katerih verodostojnost tožena stranka s pritožbo neuspešno izpodbija s trditvami, da sta C. in Z. že upokojena, K. pa zaposlen delavec pri toženi stranki, nobeden od njih pa naj ne bi mogel strokovno komentirati očitanih kršitev delodajalca. Zaslišanje prič C. in K. kot očividcev nesreče je tožena stranka predlagala v zvezi s podpisano izjavo o nesreči pri delu in v zvezi s trditvami tožene stranke, da je potiskanje kartona brez kakršnekoli nevarnosti, da bi se delavcu karkoli zgodilo. Torej je tožena stranka sama predlagala svoje delavce kot dobre poznavalce delovnega procesa. Tudi za ponesrečenega Z. je trdila, da je bil z delom na predmetnem stroju seznanjen in ga je prakticiral že 15 let. Nobeden od zaslišanih prič pa trditev tožene stranke, da ponesrečeni delavec ni spoštoval varnostne razdalje ter da ni imel dobro zavezanega čevlja, ni potrdil. Da je priča C. izpovedal, da je mehanska moč kartona pripeljala do tega, da je Z. obrnilo čez valja, ni pomembno, saj je tudi izpovedal, da so takšen karton že prej obdelovali, zato pritožbene trditve, da je vrsta papirja odločilna ter, da je bila obdelava takšnega papirja, ki je bil razmehurjen kot žaklovina zgolj naključje, ne more biti utemeljena. Glede povezave med vrsto obdelanega papirja in nastankom nesreče pa tožena stranka tudi ni predlagala izvedenca, zato so prepozne pritožbene trditve, da bo glede teh okoliščin podal mnenje izvedenec. Tožena stranka pa v pritožbi priznava kot resnično izjavo prič Z. in C., da je po nesreči namestila dodatno ograjo. Izjavo o navedenem dejstvu je sodišče prve stopnje upoštevalo skupaj z drugimi izvedenimi dokazi, zato očitek sodišču prve stopnje, da tega dejstva ne bi smelo šteti v škodo toženi stranki, ni utemeljen.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 29. 01. 2007 navedla, da stroj obratuje že od leta 1960 ter da do sedaj na tem delovnem mestu ni bilo delovnih nesreč. V pritožbi pa se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1165/2003 z dne 14. 06. 2005 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Pg 65/2001 z dne 03. 06. 2005, iz katere naj bi izhajalo, da je bil vzrok škode nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost ter da je iz tega razloga treba zavrniti regresni zahtevek. Tožena stranka ne zatrjuje, da gre v citirani zadevi za odločitev glede istega historičnega dogodka, niti da je šlo za enake okoliščine primera. Tega tudi ne potrjujejo njene navedbe v odgovoru na pritožbo. Prav tako iz njenih trditev ne izhaja očitek odločanja v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, zato ga pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

S tem se izkaže, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu 1. točko izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je s sodbo obravnavalo modificiran zahtevek v višini 33.545,86 EUR. Predlog tožene stranke za izdajo dopolnilne sodbe je s sklepom z dne 31. 03. 2010 zavrnilo, v obrazložitvi sklepa pa je pojasnilo, da je tožeča stranka zaradi računske napake znižala zahtevek iz 45.525,70 EUR na 33.545,86 EUR. Vse do modifikacije zahtevka iz vloge z dne 04. 12. 2009 je zato tožena stranka upravičena do povračila vseh stroškov od vrednosti razlike, kot v primeru, če bi tožeča stranka umaknila tožbo za 11.979,84 EUR. Pritožbeno sodišče ji je odmerilo stroške sestave odgovora na tožbo 500 točk po OT ter za dve pripravljalni vlogi skupaj 750 točk po OT (573,75 EUR z 20% DDV; skupaj 688,50 EUR).

Ker pa znaša njen uspeh v pravdi 9,4%, ji je tudi sorazmerno doseženemu uspehu bilo potrebno odmeriti pravdne stroške; priznane pravdne stroške tožeče stranke pa znižati za isti procent. Tako znašajo priznani stroški tožeči stranki 90,6% od 762,18 EUR (690,53 EUR).

Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 9,4% od pravdnih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo (800 točk) in dveh pripravljalnih vlog (1200 točk), za zastopanje na naroku 07. 01. 2010 800 točk, za materialne stroške 38 točk, vse povečano z 20% DDV, skupaj 1.563,17 EUR; ter za povrnitev stroškov priči 9 EUR in za prevozne stroške odvetnice 18,5 EUR z 20% DDV, skupaj 33,00 EUR in še za sodno takso za odgovor na tožbo 253,00 EUR. Od skupaj priznanih stroškov v višini 1.849,17 EUR znese 9,4% 173,82 EUR.

Stroške tožeče stranke v višini 690,53 EUR je pritožbeno sodišče pobotalo s stroški tožene stranke v višini 862,32 EUR ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 171,79 EUR.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP. Glede na dosežen uspeh s pritožbo je pritožbeno sodišče toženi stranki od priglašenih specificiranih stroškov obračunalo 9,4% ter tako odmerjene stroške v višini 116,91 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki.