Jedro

Če poseben sklep sploh ne bi smel biti izdan in stranka zoper tako odločitev sploh nima posebnega pravnega sredstva, to ne pomeni, da ga ima sedaj, ko je izdana končna odločba.

Ne glede na to, da je tožnik kot skrbnik zapuščine in kot eden izmed dedičev imel pravico uveljavljati terjatev zapustnice, tega ni mogel storiti tako, kot je to storil, namreč z zahtevkom, da tožena stranka terjatev plača njemu, ne da bi natančno izkazal, kakšen delež mu kot enemu izmed dedičev gre. Tožena stranka pa ima prav, da je objektivna sprememba tožbe, torej sprememba zahtevka, da naj tožena stranka plača sporno terjatev v zapuščino, storjena več kot pet let po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, torej po izteku zastaralnega roka.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrže

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in toženi stranki naložilo, da v zapuščino po pok. V. M. plača 1.214,32 EUR z obrestmi od vložitve tožbe (I.) ter tožnikom povrne 1.064,00 EUR za pravdne stroške (III.), višji zahtevek pa je zavrnilo (II.).

2. Že prej tekom postopka (15. septembra 2015) je sodišče s posebnim sklepom odločilo o objektivni in subjektivni spremembi tožbe ter oboje dovolilo.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo proti sodbi, očitno oz. obrazloženo zoper njen obsodilni, torej zanjo neugodni del, hkrati pa tudi pritožbo zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Predlaga spremembo sodbe ali pa njeno razveljavitev. Očita, da je sodišče kršilo posebne določbe za spore majhnih vrednosti, ker je upoštevalo spremembo tožbe, kar je tožeča stranka storila na naroku že po izčrpanju dovoljenega števila vlog. Nadalje očita, da je sodišče o tem izdalo poseben sklep, čeprav ga ne bi smelo, saj se po 447. čl. ZPP lahko izpodbija le tiste sklepe, s katerim se postopek konča, ostale pa s pritožbo zoper končno odločbo. Meni, da prvi tožnik, ki je najprej tožbo vložil zase in v svojem imenu, nima legitimacije, saj je morda le eden izmed možnih pravnih naslednikov pok. V. M. Očita, da sodišče ni odločilo o ugovoru zastaranja, saj so se ostali tožniki prvemu pridružili šele 5. 2. 2015, odločba o denacionalizaciji, na podlagi katere uveljavljajo plačilo, pa je postala pravnomočna 25. 2. 2008. Potem pa se za vsak slučaj pritožuje še zoper višino prisojenega zneska. Pravi, da je znesek delno pripoznala samo pogojno, zato 974,79 EUR ni nespornih. Potem pa obsežno nasprotuje izračunu potencialne najemnine za zemljišča, ki predstavlja iztoževano sporno terjatev.

4. Prvi tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzel za njeno zavrnitev.

5. Pritožba zoper sklep ni dovoljena, zoper sodbo pa je utemeljena.

6. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja na določbo 447. čl. ZPP, po kateri v sporu majhne vrednosti zoper procesne sklepe ni predvidena posebna pritožba. Sodišče prve stopnje je kršilo to določbo in izdalo poseben sklep o dovolitvi spremembe tožbe ter ga opremilo s pravnim poukom. S tem je kršilo določbe postopka na škodo njegove hitrosti in sumarnosti, strankam pa je podelilo več pravic, kot jih določa zakon. To ni dopustno. Vendar, če poseben sklep sploh ne bi smel biti izdan in stranka zoper tako odločitev sploh nima posebnega pravnega sredstva, to ne pomeni, da ga ima sedaj, ko je izdana končna odločba. Pritožbo zoper sklep je zato treba zavreči (343. čl. ZPP).

7. Utemeljeno pa se pritožnik sklicuje na svoj ugovor zastaranja in je sodišče prve stopnje s tem, ko ga je očitno zavrnilo, ne da bi o tem navedlo razloge, zmotno uporabilo materialno pravo. Ugovor je namreč utemeljen. Za sporno terjatev velja splošni 5 letni zastaralni rok (346. čl. Obligacijskega zakonika), ki teče od dneva, ko je pravica terjati nastala, to je od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ki je podlaga spornemu zahtevku - gre za nadomestilo za nemožnost uporabe vrnjenih nepremični. Denacionalizacijska odločba z dne 21. 12. 2007 je nesporno postala pravnomočna 25. 2. 2008. Tožnik je sicer tožbo vložil 22. 2. 2013, torej tik pred iztekom zastaralnega roka, vendar jo je vložil zase, v svojem imenu. Ne glede na to, da je kot skrbnik zapuščine in kot eden izmed dedičev imel pravico uveljavljati terjatev zapustnice, tega ni mogel storiti tako, kot je to storil s prvotno tožbo, namreč z zahtevkom, da naj tožena stranka terjatev plača njemu, ne da bi natančno izkazal, kakšen delež mu kot enemu izmed dedičev gre. Tožena stranka pa ima prav, da je objektivna sprememba tožbe (subjektivna tu ni bistvena), torej sprememba zahtevka, da naj tožena stranka plača sporno terjatev v zapuščino, storjena več kot pet let po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, torej po izteku zastaralnega roka, namreč 3. 2. 2015. 8. Ob pravilni uporabi materialnega prava je torej treba tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrniti, pritožbi pa ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremeniti (5. al. 358. čl. ZPP).

9. Tožena stranka ni priglasila svojih pravdnih stroškov, zato je odločitev o stroških postopka odpadla.