Jedro

Zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnica v spornem obdobju ni mogla koristiti bolniškega staleža po določbah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 92/98 in 6/99 - določbe tretjega odstavka 34. člena, da zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, pripada pravica do nadomestila še za največ 30 dni po prenehanju delovnega razmerja), kar pomeni, da ni prejemala niti plače niti nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo. Zato je bila oškodovana vsaj za višino nadomestila, ki bi ga dobila, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo in če bi koristila bolniški stalež.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da se ugotovi, da ji je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo plač za obdobje od 1.11.1992 do 20.2.1994, v višini, kot je s predpisi določeno za nadomestilo za čas bolezni.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da tožnica v spornem obdobju ni predložila nobenih bolniških listov in zato tudi ni podlage za izplačilo nadomestila plač za čas bolniškega staleža. Poleg tega je bilo izplačilo naloženo toženi stranki, čeprav predpisi določajo, da boleznine nad 30 dni izplačuje nosilec zdravstvenega zavarovanja. Sodišče v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, na katere predpise opira svojo odločitev, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP/77), prav tako pa ne bistvene kršitve, ki jo uveljavlja revizija (prvi odstavek 354. člena ZPP/77).

Revizija navaja, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato, ker sodišče ni navedlo materialnih predpisov, na katere je oprlo izpodbijano sodbo (četrti odstavek 338. člena ZPP/77). Revizijski očitek je sicer utemeljen, vendar pa ta kršitev postopkovnih določil na zakonitost in pravilnost sodbe sama po sebi ni mogla vplivati, zato tudi ni mogoče ugotoviti uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP/77. Tudi materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnica v spornem obdobju ni mogla koristiti bolniškega staleža po določbah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 92/98 in 6/99 - določbe tretjega odstavka 34. člena, da zavarovancu, ki mu je med trajanjem zadržanosti od dela prenehalo delovno razmerje, pripada pravica do nadomestila še za največ 30 dni po prenehanju delovnega razmerja), kar pomeni, da ni prejemala niti plače niti nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo. Zato je bila oškodovana vsaj za višino nadomestila, ki bi ga dobila, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo in če bi koristila bolniški stalež. Ker ji je škodo povzročila revidentka, in ji zaradi njenega nezakonitega ravnanja ni bilo izplačano nadomestilo plače za čas bolniškega staleža, do katerega bi bila sicer upravičena, ji je tožena stranka dolžna povrniti (prvi odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/89 in 57/89) kar je zaradi njenega ravnanja izgubila. Ker ji bolniškega staleža za nazaj in pravic, ki bi iz njega izvirale, ni mogoče priznati (prvi odstavek 185. člena ZOR), ji je pač revidentka dolžna izplačati določeno vsoto nadomestila plače kot odškodnino (tretji odstavek 185. člena ZOR).

Zato nista utemeljena niti revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer tudi revizijsko sodišče zaključuje, enako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila ugoditev tožničinemu zahtevku materialnopravno pravilna.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP/77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP/77 in ZOR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).