Jedro

Status nosilca tihe družbe imajo lahko pravne osebe iz 1. člena Zakona o gospodarskih družbah, torej (že ustanovljena) gospodarska družba.

Sodba na podlagi pripoznave ne pomeni odločitve o predhodnem vprašanju iz tretjega odstavka 147. člena ZUP, ki bi kakorkoli vplivala na odločitev, sprejeto v davčnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku od drugih dohodkov izplačanih v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 11. 2010 odmeril akontacijo dohodnine od drugih dohodkov po stopnji 25 % v skupni višini 269.707,23 EUR in obresti v skupni višini 4.200,84 EUR, kar mora zavezanec za davek plačati v roku 30 dni. Davčni organ v izreku svoje odločbe še ugotavlja, da je tožnik upravičen do vračila preveč plačane dohodnine od dividend, izplačanih v istem obdobju v skupnem znesku 202.280,44 EUR. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor poslovnih knjig in dokumentacije za sporno obdobje ter davkov od dohodkov fizičnih oseb iz kapitala in od drugih dohodkov. V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora je bilo po pregledu pogodbe o ustanovitvi tihe družbe z dne 21. 6. 2007 ugotovljeno, da prihaja do nasprotij glede na predloženo pogodbo o ustanovitvi družbe A. d.o.o., sklenjeno dne 22. 3. 2007 pri notarki B.B. Iz omenjene pogodbe izhaja, da C.C. kot edini ustanovitelj s to pogodbo ustanavlja družbo z omejeno odgovornostjo za nedoločen čas zaradi opravljanja gospodarske dejavnosti na področju Republike Slovenije in tujine s firmo A. d.o.o. z osnovnim kapitalom 7.5000,00 EUR. Zavezanec za davek je tudi predložil Obrazec št. BN iz katerega izhaja, da je dne 6. 4. 2007 C.C. v gotovini vplačal osnovni ustanovitveni kapital v višini 7.500,00 EUR. Kot edini ustanovitelj z vložkom v višini 100 % kapitala je bil C.C. tudi vpisan v sodni register. Slednje pa je v nasprotju s pogodbo o ustanovitvi tihe družbe tri mesece pozneje, kjer pogodbeni stranki ugotavljata, da je D.D. ob ustanovitvi prispeval 51 % vrednosti osnovnega kapitala, to je 3.825,00 EUR. V konkretnem primeru je, kot izhaja iz pogodbe, tihi družbenik, ki je v tem primeru fizična oseba, že pred prijavo družbe, ki naj bi bila enoosebna, v sodni register, zagotovil sredstva za ustanovitev družbe v višini 51 % vrednosti osnovnega kapitala družbe. Preostali del sredstev za ustanovitev pa je zagotovil edini družbenik d.o.o. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v 158. členu določa, da tiha družba nastane s pogodbo, na podlagi katere tihi družbenik s premoženjskim vložkom v podjetje koga drugega (nosilca tihe družbe) pridobi pravico do udeležbe pri njegovem dobičku. Iz navedenega izhaja, da tihi družbenik svoj premoženjski vložek prispeva v podjetje nosilca tihe družbe in ne v družbo. Premoženjski vložek tihega družbenika preide v premoženje nosilca tihe družbe, kar pomeni, da tiha družba nima lastnega premoženja. Iz navedenega izhaja, da tihi družbenik v konkretnem primeru sploh ni tihi, ampak običajni družbenik, ter da sploh ne gre za enoosebno družbo, saj je D.D. pred prijavo za vpis v sodni register zagotovil denarna sredstva za ustanovitev d.o.o. Glede same pogodbe o ustanovitvi tihe družbe davčni organ še poudarja, da ZGD-1 ne vsebuje določb o obličnosti in vsebinskih sestavinah te pogodbe. Možno pa je sklepati, da morajo biti poleg tipičnih pogodbenih sestavin v pogodbi določeni zlasti višina premoženjskega vložka, čas vložitve ter delež tihega družbenika pri dobičku in izgubi. Pogodba mora obvezno vsebovati tudi določila o prenehanju tihe družbe. Pri tem je treba dodati, da so določbe ZGD-1 v delu, ki ureja tiho družbo, kogentne narave.

Premoženjski vložek tihega družbenika mora biti razviden iz knjigovodstva. Oblikovan mora biti na kontu, ki to izkazuje. Gre pa za drugačen konto, kot je podan pri drugih osebnih družbah. V bistvu ga lahko opredelimo kot vložni konto, ki izkazuje pasivno stran oziroma za kreditni konto posebne vrste, ki izkazuje vneseni vložek. Tihi družbenik lahko zahteva, da se deleži dobička, ki mu pripadajo, pripišejo njegovemu kontu deleža. Takšno zvišanje konta deleža poveča udeležbo tihega družbenika na dobičku oziroma izgubi nosilca tihe družbe. Drug konto je zasebni konto tihega družbenika. Vložek tihega družbenika in tudi kasnejša izplačila dobička ali udeležbe na izgubi, morajo biti knjiženi in razvidni iz poslovnih knjig nosilca tihe družbe. Nesporno je, da se tiha družba ne vpisuje v sodni register. Nepoznavanje tihega družbenika v javnosti pa ne pomeni, da je tihi družbenik nepoznan tudi davčni upravi. Ta je pristojna za odmero in pobiranje davkov in drugih obveznih dajatev. Če družbenik prejme določeno izplačilo, mora biti to ustrezno obdavčeno. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na 76. in 77. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS). V skladu s SRS 28.45. je dejansko stanje tisto, ki ga je mogoče podkrepiti z verodostojnimi listinami. V skladu z določilom drugega odstavka SRS 21.1. pa morajo knjigovodske listine izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Glede na določilo 158. člena ZGD-1 pa D.D. ni mogoče šteti kot tihega družbenika. Iz predloženih davčnih obračunov na obrazcih REK-2, ki izkazujejo kot edinega prejemnika dividend C.C., iz listin, ki jih je predložil zavezanec za davek v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora iz katerih nesporno izhaja, da je vložek v višini 7.500,00 EUR plačal edini družbenik C.C. ter iz dejstva, da zavezanec za davek nikjer v svojih poslovnih knjigah ne izkazuje niti vložka tihega družbenika v podjetje nosilca tihe družbe, niti obveznosti za izplačila tihemu družbeniku niti njemu opravljena izplačila dobička, (oziroma celo nasprotno zavezanec za davek je v letih 2009 in 2010 v poslovnih knjigah in davčnih obračunih vedno prikazoval le enega prejemnika dividend, obstoj drugega prejemnika pa je bil razviden samo iz bančnih izpisov, kjer so bila evidentirana nakazila na transakcije račune C.C. in D.D.), je davčni organ ugotovil, da so bila opravljena izplačila dividend lastniku C.C. pravilno obdavčena. Izplačila D.D. ni mogoče šteti kot dividende, ker ne gre za dohodek dosežen na podlagi lastniškega deleža, kot je to določeno v 90. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Za lastniški delež se po določbi drugega odstavka 90. člena ZDoh-2 šteje vsak delež, ki ga ima fizična oseba na podlagi vloženih sredstev v gospodarski družbi, zadrugi ali v drugih oblikah organiziranja, vključno s premoženjskim vložkom tihega družbenika v podjetje nosilca tihe družbe.

Glede na vse navedeno se izplačila D.D. v skladu s določbo 105. člena ZDoh-2 opredelijo kot drug dohodek. S tem, ko je zavezanec za davek A. d.o.o. izplačila D.D. opredelila kot dividende, kljub temu da slednji ni imel premoženjskega vložka v podjetju nosilca tihe družbe, je ravnal v nasprotju z določili 90. in 105. člena ZDoh-2. Ker od navedenih izplačil ni obračunal in plačal akontacije dohodnine po stopnji 25 %, pa je ravnal v nasprotju z določili 108. in 131. člena ZDoh-2 in v nasprotju z določili 59. in 321. člena ZDavP-2. V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora je zato, glede na opravljena dejanska izplačila, razvidna iz bančnih izpisov, davčni organ opravil ponovni izračun davčnih obveznosti, tako za C.C., kot za D.D. ter ga v tabeli podrobno prikazal. Pri izplačilu dividende C.C. bi moral zavezanec za davek obračunati in plačati od davčne osnove 458.329,38 EUR davčni odtegljaj po stopnji 20 % v višini 91.665,88 EUR. Izplačilo D.D. v znesku 502.000,00 EUR se šteje kot drug dohodek, od katerega bi moral zavezanec za davek obračunati in plačati od davčne osnove 669.333,33 EUR davčni odtegljaj po stopnji 25 % v višini 167.333,33 EUR.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-02-26/2011-3 z dne 24. 8. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je v zadevi sporno, ali je izplačila pravne osebe tako imenovanemu tihemu družbeniku D.D. potrebno šteti za dividende, ki so obdavčijo po stopnji 20 %, ali pa je, glede na to, da po ugotovitvah prvostopnega organa tiha družba ni bila ustanovljena, sporna izplačila šteti za druge dohodke D.D., od katerih je bila pravna oseba dolžna odvesti akontacijo v višini 25 %. Po razlagi Ministrstva za gospodarstvo z dne 9. 1. 2012, ki je tudi po mnenju tožeče stranke edino pristojno tolmačiti določbe ZGD-1, tiha družba nima statusa pravne osebe, temveč gre za pogodbeni odnos med nosilcem tihe družbe na eni strani in tihim družbenikom na drugi. Gre torej za obligacijsko razmerje, na podlagi katerega tihi družbenik s premoženjskim vložkom (denar, sredstva ali storitve) v podjetju koga drugega (nosilca tihe družbe) pridobi pravico do udeležbe na dobičku, ne da bi sodeloval pri upravljanju družbe. Zakonske določbe v zvezi s tiho družbo urejajo notranji odnos med pogodbeniki, pri čemer so pogodbeniki zavezani spoštovati zakonodajo, kar pomeni, da morajo ta razmerja urediti tako, da ne nasprotujejo pravnemu redu. Določbe ZGD-1, ki se nanašajo na tiho družbo, so kogentne narave. Namen tihe družbe je zagotoviti podjetju nov premoženjski vložek, ne da bi tihi družbenik aktivno sodeloval pri upravljanju družbe kot družbenik. V zameno pa je tihi družbenik udeležen na dobičku družbe, kolikor družba dobiček ima. Če ga nima, je tihi družbenik udeležen v izgubi. Mora pa družba najprej obstajati, da lahko tihi družbenik s premoženjskim vložkom v podjetje pridobi pravico do udeležbe na dobičku. S sklenitvijo družbene pogodbe nastane korporacijsko razmerje, v katerem tihi družbenik pridobi korporacijske pravice in prevzame korporacijsko obveznost, da v podjetje nosilca tihe družbe vnese premoženjski vložek. Tihi družbenik bi tako moral v skladu z določbami 158. člena ZGD-1 svoj premoženjski vložek vložiti v podjetje nosilca tihe družbe, ne pa v družbo. To pomeni, da bi morala biti družba A. d.o.o. ustanovljena že prej, ne pa, da je tihi družbenik že sodeloval ob njeni ustanovitvi. Zavezanec v svojih poslovnih knjigah tudi ne izkazuje vložka tihega družbenika, niti se ni njegovo premoženje z vložkom tihega družbenika povečalo. Ne izkazuje obveznosti za izplačilo dobička tihemu družbeniku in tudi ne izkazuje obveznosti tihega družbenika v primeru izgube, kar ima vso podlago v dejstvu, da tihi družbenik ni vložil premoženjskega vložka podjetja v nosilca tihe družbe. Posledično tiha družba ni nastala. Zneske, ki so bili iz naslova udeležbe na dobičku izplačani D.D., je prvostopni organ pravilno opredelil kot druge dohodke. Strankam ni mogoče nuditi pravne zaščite, če gre za navidezne posle. Na slednje pa ne vpliva niti dejstvo, da sta bili obe pogodbi sestavljeni v obliki notarske listine. D.D. po uradnih podatkih ni ustanovitelj pravne osebe A. d.o.o., glede na določila v pogodbi o ustanovitvi tihe družbe pa niti njen družbenik. Nesporno pa je dejstvo, da mu je pravna oseba izplačevala določena sredstva, ki jih je glede na to, da ni bilo podlage za izplačilo dobička, šteti za druge dohodke.

Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo, saj meni, da ni pravilna. Poudarja, da je davčni organ v odločbi kot pravno podlago za svojo odločitev, da tiha družba ni bila ustanovljena na pravi način, navajal le 158. člen ZGD-1. Gre za napačna razumevanja temeljnega predpisa, ki ureja tiho družbo in za predhodno vprašanje, ki ga je treba rešiti v skladu z zasebnim pravom. Tožeča stranka je za razlago, ali je v obravnavanem primeru po notarskem zapisu z dne 21. 6. 2007 tiha družba nastala ali ne, zaprosila za mnenje E.E. ter ga priložila že pritožbi zoper odločbo prvostopnega davčnega organa. V nadaljevanju povzema omenjeno specialistično mnenje E.E. z dne 28. julija 2011. Iz omenjenega mnenja izhaja, da nastane pravno razmerje v tihih družbah v trenutku, ko se nosilec tihe družbe in tihi družbenik zedinita o bistvenih sestavinah pogodbe. Pri tem je zelo relevantno, da dejanska izročitev premoženjskega vložka ni pravno relevantno dejstvo z uresničitvijo katerega bi nastala tiha družba. Zato za pridobitev korporacijskih pravic ni bistveno, ali je tihi družbenik vložek že plačal, saj pravno relevantno dejstvo za pridobitev korporacijskih pravic ni plačilo vložka, temveč dejstvo nastanka tihe družbe. To pomeni, da je tiha družba v danem primeru nastala. Strokovnjaki na področju gospodarskega prava menijo, da v praksi ustanavljanja tihih družb obstajajo tipični in netipični tihi družbeniki, v obeh primerih se taka družbenika štejeta za tihega družbenika. Nadalje je tožeča stranka že v inšpekcijskem postopku spraševala davčni organ o podlagah, ki bi določale, da mora biti premoženjski vložek tihega družbenika razviden iz knjigovodstva oziroma o tem, da bi se vložek tihega družbenika v bilanci stanja nosilca tihe družbe moral izkazovati med kapitalskimi rezervami. Davčni organ je v prvostopni odločbi na str. 14 navedel, da je po mnenju Slovenskega Inštituta za revizijo, ki je sprejel Kontni okvir za gospodarske družbe in zadruge, treba vložek tihega družbenika v bilanci stanja izkazovati med kapitalskimi rezervami. V Zakonu o revidiranju je določeno, da mora Inštitut za revizijo v Uradnem listu Republike Slovenije objaviti standarde in pravila, ki jih sprejema, statut in tarifo, ter druge podzakonske predpise, kar v konkretnem primeru glede mnenja ni bilo storjeno. Kontni okvir za gospodarske družbe in zadruge pa je objavljen v Uradnem listu št. 9/06. Iz njega je evidentno, da je v Kontnem okviru pri opredelitvi, kaj se izkazuje med kapitalskimi rezervami, vložek tihega družbenika ni omenjen. V nadaljevanju se tožeča stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 426/2007 z dne 11. 2. 2010. Meni, da iz nje izhaja, da obstoj tihe družbe in pravica do udeležbe tihega družbenika na dobičku nosilca tihe družbe, ni odvisna od prikazovanja ali neprikazovanja vložka tihega družbenika v bilancah nosilca tihe družbe.

Da je nepravilna odločitev davčnega organa, da tiha družba sploh ni bila ustanovljena, potrjuje tudi sodna praksa. Pri tem se sklicuje še na sklep III IPS 136/2005 z dne 31. 1. 2006, v katerem je po njegovem Vrhovno sodišče RS razsodilo, da tiha družba obstaja, če imetnik podjetja tudi po sklenitvi družbene pogodbe še naprej nastopa kot imetnik podjetja ter da je odločilno za odločitev, ali je imetnik podjetja še naprej edini upravičen, da upravlja pravno poslovna ravnanja v razmerju do tretjih. Če je, je nastala tiha družba. V sodbi I Cpg 1086/2009 z dne 20. 5. 2010 pa je Višje sodišče razsodilo, da drugi odstavek 159. člena ZGD dopušča pogodbeno svobodo med nosilcem tihe družbe in tihim družbenikom o urejanju razmerji znotraj tihe družbe.

Izpodbijana odločba je po mnenju tožeče stranke nezakonita tudi zato, ker ni upoštevano načelo zakonitosti iz 4. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ odloča o davčnih zadevah samostojno, v okviru mednarodnih pogodb, zakonov in splošnih aktov po ZDavP-2. V obravnavanem primeru sta inšpektorici samostojno odločali o pravici do dohodka na podlagi določbe ZGD-1, za kar pa nimata pooblastila po določbi 4. člena ZDavP-2. Na prošnjo z dne 9. 1. 2012 je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo posredovala odgovor pooblaščenki tožeče stranke glede spornega vprašanja. Pri tem je napisalo, da gre za njihovo neobvezujočo razlago zakonskih določil. V nadaljevanju se tožeča stranka sklicuje še na 5. člen ZDavP-2. Poudarja, da je v obravnavanem primeru Pogodba o ustanovitvi tihe družbe pripravila in potrdila notarka. Po Zakonu o notariatu, pa mora notar svoje delo opravljati v skladu s predpisi.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi ter se plačilo akontacije dohodnine od drugih dohodkov in obresti ne odmeri oziroma podrejeno, naj se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora skupaj s pripadki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri svojih stališčih, navedenih že v tožbi. Meni, da je davčni organ kot upravni organ o obstoju tihe družbe odločil kot o predhodnem vprašanju po 147. členu ZUP. Glede slednjega sodišču posreduje pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Pg 5039/2012 z dne 7. 3. 2013, ki je postala pravnomočna dne 20. 3. 2013. Gospodarsko sodišče je v tej sodbi obravnavalo identično dejansko stanje. Iz nje izhaja, da je tiha družba obstajala ter da je A. d.o.o. na podlagi obstoja tihe družbe dolžna D.D. plačati dividende. Dejansko stanje glede obstoja tihe družbe med D.D. in A. d.o.o. je Okrožno sodišče v Ljubljani pravno presodilo popolnoma drugače in ugotovilo obstoj tihe družbe. Ponovno vztraja na tem, da je stališče tožene stranke glede obstoja tihe družbe napačno.

V odgovoru na pripravljalno vlogo tožena stranka ponovno poudarja, da tudi po razlagi Ministrstva za gospodarstvo, tiha družba ni bila ustanovljena. Glede sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 3. 2013 pa ugotavlja, da gre za sodbo na podlagi pripoznave. Sodišče torej o obstoju tihe družbe ni odločalo vsebinsko, kar ima za posledico, da na navedeno odločitev davčni organ ni vezan.

Ker dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi še naprej ostaja sporno ali je D.D. mogoče šteti za tihega družbenika tožeče stranke ali ne. Od tega vprašanja je odvisen odgovor, ali se zneski, ki jih je od tožeče stranke nesporno prejel, obdavči kot dividende po 20 % stopnji, ali kot drug dohodek, od katerega mora tožeča stranka plačati 25 % akontacijo dohodnine. Tudi po mnenju sodišča ima D.D. lahko lastnost tihega družbenika le v primeru, če je do nastanka tihe družbe med njim in tožečo stranko sploh prišlo. Ni sporno, da tiha družba nima lastnosti pravne osebe, da nima firme, nima lastnega premoženja in tudi ni vpisana v sodni register. Tiha družba je na pogodbeni podlagi nastala različica osebne gospodarske družbe dveh oseb. Po mnenju sodišča je 158. člen ZGD-1, ki opredeljuje nastanek tihe družbe, jasen. Pravno naravo sopogodbenikov imata nosilec tihe družbe, torej subjekt, v katerega bo na pogodbeni podlagi vložen določen premoženjski vložek ter tihi družbenik kot vložnik premoženjskega vložka, ki si na tem gospodarsko pravnem temelju pridobi pravico do udeležbe v izkazanem dobičku nosilca tihe družbe. Status nosilca tihe družbe imajo lahko pravne osebe iz 1. člena ZGD-1, torej v konkretnem primeru (že ustanovljena) gospodarska družba. Posebnost tihe družbe je še v tem, da vsako pogodbeno razmerje nosilca tihe družbe z enim tihim družbenikom pomeni tudi nastanek ene tihe družbe. Tudi za tiho družbo pa veljajo določbe o vodenju poslovnih knjig na način, določen v 8. poglavju ZGD-1 ter v skladu s SRS. Glede slednjega v Zakonu o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) ni izjem. Tudi po mnenju sodišča morajo zato biti v poslovnih knjigah knjiženi tako vložek tihega družbenika v podjetje nosilca tihe družbe, kot tudi vsa izplačila tihemu družbeniku. Davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotavlja okoliščine in dejstva v zvezi z obdavčitvijo na podlagi vpogleda v poslovne knjige in evidence, kjer pa morajo biti vse listine, ki spreminjajo sredstva in obveznosti, verodostojno evidentirane v skladu z določili SRS. Temeljno pravilo računovodenja je, da mora biti vsaka sprememba sredstev in obveznosti, ki jo sproži poslovni dogodek, sprotno vknjižena v poslovnih knjigah na podlagi listin, ki dokazujejo verodostojnost dogodka. Zakaj bi moralo biti v primeru tožeče stranke drugače od navedenega, tožnik s prepričljivimi argumenti ne obrazloži. Pri tem pojasnilo strokovnega organa o tem, kje in kako mora biti posamezen poslovni dogodek evidentiran v poslovnih knjigah, na temeljno dolžnost vodenja poslovnih knjig ne vpliva. Pravno mnenje specialistov korporacijskega prava, ki ga prilaga tožnik, je le eden od pogledov na konkretno pravno problematiko, izdelano po naročilu tožnika, ne pa pravni vir, na katerega bi bilo sodišče vezano. Pri tem sodišče še pripominja, da se, ker gre za davčni postopek, zadeva obravnava z vidika davčnih predpisov in za potrebe davčnega postopka.

Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da sodba na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 3. 2013 št. V Pg 5039/2012 ne pomeni odločitve o predhodnem vprašanju iz tretjega odstavka 147. člena ZUP, ki bi kakorkoli vplivala na odločitev, sprejeto v davčnem postopku. Sodišče namreč vprašanj, relevantnih za odločitev v tem upravnem sporu, v gospodarskem sporu vsebinsko ni presojalo. Zato je davčni organ o spornih vprašanjih za potrebe tega postopka lahko zavzel svoje stališče. Ob tem sodišče še pripominja, da med D.D. in tožečo stranko spora zaradi ugotovitve obstoja tihe družbe in plačila dividende tihemu družbeniku za potrebe davčnega postopka že pred vložitvijo te tožbe ni bilo. Razumnega razloga za vložitev take tožbe sodišče ne vidi, saj je dejansko šlo za prepričevanje prepričanega. Dejstvo pa je, da tudi Okrožno sodišče v Ljubljani vsebinsko ni presojalo, ali je tiha družba v konkretnem primeru nastala ali ne. Sta pa stranki gospodarskega spora nedvomno imeli interes izkazati navzven obstoj tihe družbe, saj to dejstvo v konkretnem primeru zanju pomeni ugodnejšo davčno obravnavo. Tudi trditev tožeče stranke, da je bila sporna pogodba o ustanovitvi tihe družbe sklenjena pred notarko, ni odločilna. Zgolj oblika neke listine ne more prevladati pred njeno vsebino. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZDavP-2 se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini, ne pa zunanji formi, s katero želijo sodelujoči zamegliti pravo vsebino poslovnih dogodkov.

Sodna praksa, na katero se sklicuje in jo citira tožnik, ne obravnava identičnega dejanskega stanja, kot je podano v konkretnem sporu in zato tudi ne da je odgovorov, na vprašanja, ki so merodajna za ta spor.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.