Jedro

Z izpodbijanim sklepom, s katerim je bilo odločeno o predlogu tožnika za odlog izvršbe, ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je gradbeni inšpektor zavrnil predlog tožnikov za odložitev izvršbe odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-1516/2006-5206 z dne 30. 3. 2006, dovoljene s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-1516/2006/2001-14 z dne 3. 12. 2008. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bilo tožnikoma z inšpekcijsko odločbo z dne 30. 3. 2006 naloženo, da morata v roku 90 dni po vročitvi odločbe odstraniti nelegalno zgrajen objekt – nadstrešnico, tlorisne velikosti 5 m x 4 m. Navedena odločba je postala izvršljiva dne 31. 7. 2007. Zaradi neizvršitve odločbe je bil nato dne 3. 12. 2008 izdan sklep o dovolitvi izvršbe, ki je postal pravnomočen dne 23. 12. 2008. Rok za izvršitev naložene obveznosti je bil tožnikoma tudi trikrat podaljšan, nazadnje dne 31. 12. 2010. Kljub navedenemu tožnika objekta nista odstranila ter sta dne 13. 12. 2010 vložila vlogo za odlog upravne izvršbe. Na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) se lahko upravna izvršba izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca, če je bilo zoper izvršbo oziroma izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Ker v obravnavanem primeru zoper izvršilni naslov ni bilo vloženega pravnega sredstva, tako ni izpolnjen pogoj za odložitev izvršbe, zato je gradbeni inšpektor takšen predlog zavrnil. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo, št. 0612-31/2011-4 z dne 23. 11. 2011. V svoji odločbi navaja, da gre v obravnavanem primeru za odločanje po prostem preudarku, zato je treba tehtati možnosti nastanka nepopravljive škode, to je takšne vrste škode, da v nobenem primeru ne bi več moglo biti vzpostavljeno prejšnje stanje. Takšne škode pa tožnika nista uspela dokazati, saj zgolj pavšalno zatrjevanje nepopravljive škode ne zadošča za odlog izvršbe.

Tožnika v tožbi navajata, da sta na parc. št. 798/9 k. o. ..., ki je kmetijsko zemljišče, postavila enostavni objekt, katerega uporaba lahko služi za spravljanje kmetijske mehanizacije in drugega kmetijskega orodja. Zaradi majhne kvadrature zemljišča sta objekt postavila na rob parcele, tako da se stika z obstoječo stanovanjsko hišo na parc. št. 789/8 iste k. o. V zvezi s postopkom legalizacije objekta sta tožnika vložila tudi pobudo za spremembo prostorskega akta, ki pa še vse do sedaj ni bila realizirana. Iz priloženih fotografij je razvidno, da se v neposredni okolici objekta nahajajo parkirišča, stanovanjski in poslovni objekti, kar jasno kaže na dejstvo, da tožnika s postavitvijo objekta nista posegla v kmetijsko območje. Sama parcela, ki sodi pod kmetijska zemljišča in na kateri stoji sporni objekt, je zanemarljivo majhna, tako da dejansko predstavlja funkcionalno zemljišče – ohišnico k stanovanjski hiši. Navedeno pa pomeni, da obstaja utemeljen razlog za odlog izvršbe. Z odstranitvijo objekta bi gotovo nastala nepopravljiva škoda, saj bi bilo ob odstranitvi poseženo v stanovanjsko hišo, ker je ostrešje nadstrešnice spojeno z ostrešjem obstoječe stanovanjske hiše. Odstranitev nadstrešnice tako dejansko pomeni poseg v stanovanjsko hišo, kar predstavlja neposredno grozečo škodo na objektu, posledično pa tudi na bivalne prostore otrok v hiši. Upoštevati je tudi treba, da sta tožnika vložila pobudo za spremembo prostorskega akta, katere rešitev bo zagotovo ugodna zanju. Predlagata, da sodišče predlogu za odložitev izvršbe ugodi.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni dovoljena.

Sodišče ugotavlja, da tožnika v tem upravnem sporu izpodbijata sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe, s katerim želita doseči začasno zadržanje oziroma prekinitev že začetega izvršilnega postopka in sicer iz razlogov po tretjem odstavku 293. člena ZUP.

V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Z izpodbijanim sklepom v obravnavanem primeru ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov. To je vseboval že izvršilni naslov in sicer inšpekcijska odločba z dne 30. 3. 2006, s katero je bila tožnikoma naložena obveznost, da odstranita nelegalno zgrajen objekt. Sporni sklep navedene obveznosti ni spremenil, torej z njim ni bilo poseženo v pravico, obveznost oziroma pravno korist tožnikov. Gre za sklep procesne narave, saj je bilo z njim odločeno le o teku postopka izvršbe. Prav tako po določbi tretjega odstavka 293. člena ZUP odložitev izvršbe ne pomeni pravice zavezanca, ki bi bila lahko iztožljiva, saj je organu, pristojnemu za izvršbo, dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.

Izpodbijani sklep tudi ni akt po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Po navedeni določbi se namreč lahko v upravnem sporu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani upravni akt pa med te sklepe ne sodi.

V tem postopku pa sodišče tudi ni moglo upoštevati tožbenih ugovorov, ki se v bistvu nanašajo na sam izvršilni naslov, to je na inšpekcijsko odločbo, s katero je bila tožnikoma naložena obveznost odstranitve nelegalno zgrajenega objekta. Navedene ugovore bi tožnika lahko uveljavljala v postopku izreka navedenega ukrepa, iz izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da zoper izvršilni naslov nista vložila pravnega sredstva.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Takšno odločitev je v podobnih primerih potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS (npr. sklep I Up 447/2008 z dne 22. 10. 2009, I Up 100/2001 z dne 2. 3. 2011).

Ker je sodišče tožbo zavrglo, je zavrnilo tudi zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.