Jedro

V primeru fizičnega napada delavca na direktorja delodajalca, ki sta ga sicer preprečili dve osebi, večjega števila hujših verbalnih groženj, ki so pri direktorju povzročile utemeljen strah, ob dodatni okoliščini, da je delavec že pred tem kazal izrazito napadalen odnos do vodstva tožene stranke, obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo delavcu neupravičeno omogočiti zagovor, oz. takšno okoliščino predstavlja prav takšen primer ravnanja delavca. Določba ZDR o pisni obdolžitvi pred zagovorom služi temu, da se delavec seznani z očitki kršitve pogodbenih in drugih obveznosti in pripravi svojo obrambo. Če obstajajo okoliščine, zaradi katerih od delodajalca ni upravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, odpade tudi namen in s tem potreba po posebni pisni obdolžitvi. Delodajalec se bo odločil za izvedbo disciplinskega postopka v primeru lažjih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti in pri tem že sam izhajal iz tega, da ne gre za kršitve, ki bi imele za posledico odpoved pogodbe, oz. za kršitve, ki niso takšne narave, da ne bi omogočale sodelovanje delavca v postopku in nadaljevanja pogodbenega razmerja z delavcem. Zato v tem primeru ni razlogov, zakaj delavcu ne bi omogočil zagovora (razen dveh izjem, ki sta določeni v 3. odstavku 177. člena ZDR) in mu pred zagovorom vročil pisne obdolžitve. Izhodišče v primeru izredne odpovedi je drugačno, teža kršitev in druge okoliščine (tudi v povezavi s prejšnjim in sedanjim obnašanjem delavca) pa takšne, da nakazujejo prenehanje pogodbenega razmerja (celo brez odpovednega roka). Prav zaradi tega razlikovanja je zakonodajalec v 2. odstavku 83. člena ZDR v primerih redne odpovedi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi predvidel tudi možnost, da delodajalec ne omogoči zagovora delavcu, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati, te izjeme pa ni določil v primeru disciplinskega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 11.2.2003. Ugotovilo je, da mu delovno razmerje ni prenehalo dne 12.2.2003, temveč mu je trajalo do 20.1.2004. Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odškodnino v višini 1 SIT, mu obračuna plačo v bruto mesečnem znesku 142.695 SIT za čas od 12.2.2003 do 20.1.2004, po poplačilu davkov in prispevkov pa mu izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne stroške postopka v višini 99.000 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevke tožnika za reintegracijo, za višjo odškodnino od prisojene ter za plačilo razlike med bruto in neto plačo za čas od 12.2.2003 do 20.1.2004 ter za izplačilo bruto plače od 21.1.2004 dalje do poziva na delo. Med tožnikom in direktorjem tožene stranke je dne 10.2.2003 ob približno 16.00 uri prišlo do fizičnega in verbalnega konflikta. Tožnik je z glasnim vpitjem grozil direktorju, da ga bo ubil. Direktor tožene stranke mu je naslednji dan brez pisne obrazložitve in brez zagovora izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v vsakem primeru dolžan delavcu vročiti pisno obdolžitev v skladu s 1. odstavkom 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002), v povezavi z 2. odstavkom 83. členom ZDR. Ugotovilo je tudi, da se je direktor tožene stranke resno zbal za svoje življenje, ker mu je tožnik v konfliktu dne 10.2.2003 izrekel resne grožnje, vendar pa se naslednji dan po dogodku ni počutil ogroženega. Naslednji dan sta bila namreč s tožnikom v direktorjevi pisarni sama, brez varnostnika. Tožnika je v pisarno poklical direktor, "da mu pove, da se tako ne more več delati". Glede na to je sodišče odločilo, da niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalcev neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Kljub temu je ocenilo, da je zaradi izrečenih hudih groženj in žalitev med strankama prišlo do tako porušenih odnosov, da ni primerno nadaljevanje delovnega razmerja in je tožniku priznalo delovno razmerje le do odločitve sodišča, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do takrat, zavrnilo pa je zahtevek za reintegracijo, izplačilo celotne bruto plače in izplačilo plače po datumu zaključka delovnega razmerja. Ob pomanjkanju navedb in dokazov o naravi in višini škode, ki je nastala tožniku in po zaključku, da višine škode ni uspel dokazati, mu je prisodilo odškodnino v simboličnem znesku 1 SIT.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek (ki ga ni opredelilo in ni upoštevalo, da je del tožbenega zahtevka zavrnilo že sodišče prve stopnje) v celoti zavrnilo. Kot zmotno je štelo stališče sodišča prve stopnje, da niso bile podane okoliščine, v katerih bi bil delodajalec dolžan delavcu omogočiti zagovor. Izhajalo je iz navedb v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, namreč da je prišlo do incidenta, v katerem je bil tožnik nasilen do direktorja, tako da sta morala posredovati varnostnik in še en delavec, ki sta preprečila fizični napad nanj in da zaradi tega ter zaradi izrazito napadalnega odnosa tožnika do vodstva družbe, ki se je kazalo že dalj časa, delodajalec delavcu upravičeno ni dal možnosti, da poda svoj zagovor. Prav v tej zadevi obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. V takšnem primeru odpade tudi potreba po prejšnji pisni obdolžitvi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da niso bile podane okoliščine, da mu tožena stranka ne bi omogočila zagovora oziroma, da tožena stranka teh okoliščin ni dokazala. Sodišče druge stopnje spregleda, da je bil že naslednjega dne po incidentu na razgovoru pri direktorju tožene stranke. V svojo pisarno ga je direktor poklical in sprejel brez varnostnikov ter mu povedal za odpoved. Glede na to tudi ni bilo razlogov, da mu ne bi vročil pisne obdolžitve in mu omogočil zagovora. Tožena stranka ni dokazala okoliščin, ki bi izključevale vročitev pisne obdolžitve, takšna obdolžitev pa po vsebini in namenu predstavlja nujno dejanje delodajalca ter je pogoj za izvedbo zagovora. V nasprotnem primeru (tako kot je navedlo pritožbeno sodišče), se tožniku zastavlja vprašanje smiselnosti teh zakonskih določb. Če je celo v disciplinskem postopku, ki ne more pripeljati do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predpisana dolžnost pisne obdolžitve, je toliko bolj jasno, da mora ta dolžnost obstajati tudi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Med drugim navaja, da revizijske navedbe o dejanskih ugotovitvah v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje niso dopustne na podlagi 3. odstavka 370. člena ZPP. Delodajalec ni dolžan vročiti delavcu pisne obdolžitve v primerih, v katerih mu ni dolžan omogočiti zagovora. Izostanek obdolžitve ne predstavlja takšne napake, ki bi sama po sebi povzročila nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspeznivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotavljalo bistvenih kršitev določb postopka, saj jih revizija ne uveljavlja.

Ker je predmet revizije pravnomočna sodba sodišča druge stopnje, je v zvezi z revizijskem razlogom zmotne uporabe materialnega prava potrebno izhajati iz dejanskih ugotovitev in zaključkov te sodbe. To je potrebno poudariti, ker se v tem sporu dejanski zaključki sodišča druge stopnje nekoliko razlikujejo od dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje (pa čeprav se pritožbeno sodišče sklicuje tudi na te), česar pa revizija ne navaja ali uveljavlja kot bistvene kršitve določb postopka - kršitve načela neposrednosti (morebitna kršitev 358. člena ZPP).

Iz dokaznih zaključkov, ki niso predmet revizijske presoje, izhaja, da se je sodišče druge stopnje predvsem oprlo na vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi o okoliščinah, zaradi katerih tožena stranka ni omogočila zagovora tožniku. Sprejelo je ugotovitve tožene stranke o nasilnem vedenju tožnika do direktorja, tako da sta morala posredovati varnostnik in še en delavec, ki sta preprečila tudi fizični napad na direktorja. Sprejelo je nadaljnjo ugotovitev iz izredne odpovedi, da je tožnik že dalj časa kazal izrazito napadalen odnos do vodstva družbe in da je bilo zaradi tega od delodajalca neupravičeno pričakovati, da bi mu po incidentu moral omogočiti še zagovor. To naj bi po ugotovitvah pritožbenega sodišča potrjevale tudi ugotovitve v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje, kar ne drži popolnoma, saj je sodišče prve stopnje sicer sprejelo izpoved direktorja tožene stranke, da se je resno zbal za svoje življenje in da je verbalne grožnje tožnika dojel kot resne grožnje, vendar pa je zaključilo tudi, da se dan po dogodku, ko sta bila s tožnikom sama v pisarni, ni počutil ogroženega, zaradi česar bi moral omogočiti zagovor pred izredno odpovedjo. Sodišče druge stopnje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o takšnem poteku dogodkov naslednjega dne, ob razgovoru tožnika in direktorja tožene stranke, ni povzelo v dejansko podlago sodbe, ker je že pred tem izhajalo iz navedb tožene stranke v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tej pa je navedeno tudi, da je tudi na dan izredne odpovedi tožnik "z žaljivkami napadel direktorja in s svojim obnašanjem nadaljeval." Revizijsko sodišče glede na navedeno ne more upoštevati revizijskih navedb o dogajanju 11.2.2003, naslednji dan po incidentu tožnika in direktorja tožene stranke dne 10.2.2003. Izhodišče za njegovo materialno pravno presojo je omejeno na ugotovitve o tem, da je tožnik dne 10.2.2003 napadel direktorja tožene stranke, pri čemer sta mu fizični napad preprečila varnostnik in eden od delavcev tožene stranke, kljub posredovanju pa je večkrat verbalno zagrozil direktorju, da ga bo ubil. Izhaja tudi iz tega, da je šlo za hude grožnje, zaradi katerih se je direktor utemeljeno zbal za svoje življenje in da je tožnik že dalj časa pred tem kazal izrazito napadalen odnos do vodstva tožene stranke.

Ena od temeljnih pravic delavca pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je pravica do zagovora. To izhaja iz 2. odstavka 83. člena ZDR, ki povzema ureditev iz 7. člena Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92). Ta določa, da delovno razmerje delavca ne preneha zaradi razlogov v zvezi z njegovim obnašanjem in njegovim delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. Konvencija teh razlogov ne konkretizira, vendar iz stališča nadzornih organov konvencije izhaja priporočilo, naj posamezne države pri aplikaciji te določbe zagotovijo njeno ustrezno uporabo oziroma izvrševanje v dobri veri. Naša država je to storila v 2. odstavku 83. člena ZDR, in določila izjeme od pravila, da se delavcu omogoči zagovor. To je v primeru okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, če delavec zagovor izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Presoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, predstavlja materialno pravno presojo in obenem oblikovanje pravnega standarda dopustnih izjem, ki omogočajo odstop od pravila o zagovoru pred odpovedjo.

Izhajajoč iz navedenih dejanskih zaključkov sodišča druge stopnje je potrebno pritrditi presoji, da v primeru fizičnega napada delavca na direktorja delodajalca, ki sta ga sicer preprečila dve osebi, večjega števila hujših verbalnih groženj, ki so pri direktorju povzročile utemeljen strah, ob dodatni okoliščini, da je tožnik že pred tem kazal izrazito napadalen odnos do vodstva tožene stranke, obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo delavcu neupravičeno omogočiti zagovor, oz. da takšno okoliščino predstavlja prav takšen primer ravnanja delavca.

V primeru obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je od delodajalca tudi neutemeljeno zahtevati in pričakovati, da bo delavca pred izredno odpovedjo tudi pisno obdolžil in mu vročil obdolžitev, kot to določa 177. člen ZDR v povezavi z 2. odstavkom 83. člena ZDR. Določba zakona o pisni obdolžitvi pred zagovorom ni sama po sebi namen, temveč služi temu, da se delavec seznani z očitki kršitve pogodbenih in drugih obveznosti in pripravi svojo obrambo (enako v sodbi revizijskega sodišča, opr. št. VIII Ips 296/2006 z dne 24.10.2006). Če torej obstajajo okoliščine, zaradi katerih od delodajalca ni upravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, tudi odpade namen in s tem potreba po posebni pisni obdolžitvi.

Revizija se s tem v zvezi sklicuje na analogno uporabo pravil o disciplinskem postopku, ki ne more pripeljati do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in ki v vsakem primeru zahteva pisno obdolžitev, to pa bi v primeru izredne odpovedi kot hujše (civilne) sankcije še toliko bolj zahtevalo pisno obdolžitev. Vendar pa revizija spregleda že izhodišče razlikovanja med disciplinskim postopkom in disciplinskimi sankcijami, ki ne pripeljejo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi in med izredno odpovedjo, ki ima prav takšno posledico. Delodajalec se bo odločil za izvedbo disciplinskega postopka v primeru lažjih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti in pri tem že sam izhajal iz tega, da ne gre za kršitve, ki bi imele za posledico odpoved pogodbe, oz. za kršitve, ki niso takšne narave, da ne bi omogočale sodelovanje delavca v postopku in nadaljevanja pogodbenega razmerja z delavcem. Zato v tem primeru ni razlogov, zakaj delavcu ne bi omogočil zagovora (razen dveh izjem, ki sta določeni v 3. odstavku 177. člena ZDR) in mu pred zagovorom vročil pisne obdolžitve. Izhodišče v primeru izredne odpovedi je drugačno, teža kršitev in druge okoliščine (tudi v povezavi s prejšnjim in sedanjim obnašanjem delavca) pa takšne, da nakazujejo prenehanje pogodbenega razmerja (celo brez odpovednega roka). Prav zaradi tega razlikovanja je zakonodajalec v 2. odstavku 83. člena ZDR v primerih redne odpovedi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi predvidel tudi možnost, da delodajalec ne omogoči zagovora delavcu, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati, te izjeme pa ni določil v primeru disciplinskega postopka.

Ker je bilo tudi ugotovljeno, da je obstajal razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR ter, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR), je pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa krije delodajalec sam svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid (22. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS, Uradni list RS, št. 19/1994, ki ga je potrebno uporabljati v tej zadevi glede na določbo 2. odstavka 84. člena ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004), je bilo potrebno odločiti tudi, da stroške odgovora na revizijo krije tožena stranka sama.