Jedro

Učinek prepovedi sojenja o isti stvari se razteza na historični dogodek oziroma kaznivo dejanje kot celoto, zato obtožbe glede istega kaznivega dejanja ni mogoče deliti na več delov. Učinek že razsojene zadeve velja za celotno dejanje, opisano v obtožnici, ne le za dejanje, opisano v izreku obsodilne sodbe.

Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče na glavni obravnavi ugotovi drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi in opis dejanja spremeni tako, da v izrek sodbe povzame dejanje, kot je ugotovljeno na glavni obravnavi, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis dejanja ugodnejši za obtoženca.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega I.B. za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v znesku 300.000,00 SIT.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 6.11.2003 I.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ, ker je vzel življenje F.K. s tem, da je dne 1. maja 1995 okoli 11.00 ure in 30 minut v bližini gostilne M. v Š. s pištolo znamke M., vanj petkrat ustrelil in mu s streloma iz razdalje 20 metrov povzročil prestrelino leve podlahti in zastrelino leve strani trebuha ter prestrelino glave, potem pa ga je v že sedečem ali ležečem položaju zadel še dvakrat, od tega vsaj enkrat iz neposredne bližine 100 do 300 cm in mu prizadejal prestrelini obeh pljučnih kril in srca ter prestrelino glave, kar je imelo za posledico, da je zaradi notranje izkrvavitve umrl. Sodišče prve stopnje je obsojenemu izreklo kazen sedem let zapora. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 26.10.2004 delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in odločbo o kazni spremenilo tako, da je izrečeno kazen zvišalo na devet let zapora, v ostalem pa pritožbo okrožne državne tožilke ter v celoti pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovornik obsojenega, odvetnik B.G. je dne 21.3.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dne 7.4.2005 je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil tudi drugi obsojenčev zagovornik, odvetnik Ž.K., in sicer iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v ponovni postopek pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca niso podane uveljavljene kršitve iz 7., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče predmet obtožbe v celoti rešilo, pri tem pa je iz opisa dejanja izpustilo dejstva, ki pomenijo kvalificirano obliko kaznivega dejanja umora, ta sprememba pa je v korist obsojenca. Sodišče prve stopnje je s potrebno skrbnostjo ocenilo vsa tri izvedenska mnenja, in ker ni bilo v nikakršnem dvomu, ni bilo zavezano ravnati po načelu in dubio pro reo, saj je ravnalo povsem v skladu z 257. in 258. členom ZKP. Obramba se tudi neutemeljeno sklicuje na putativni silobran in dejansko zmoto, saj po sprejeti dokazni oceni oškodovanec z ničemer ni izkazal svojega namena protipravnega napada, obsojeni pa ni zmotno mislil, da so podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo dejanje dopustno, če bi bile res podane.

B.

4. Obsojenčev zagovornik odvetnik G. v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. in 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po stališču zahteve sodišči nista popolnoma rešili predmeta obtožbe. Okrožna državna tožilka je namreč spremenila obtožbo tako, da je dejanje prekvalificirala v kaznivo dejanje umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ, saj naj bi obsojeni dejanje storil, da bi se oškodovancu brezobzirno maščeval iz nizkotnih nagibov. Sodišče prve stopnje taki kvalifikaciji ni sledilo, ampak je dejanje kvalificiralo po prvem odstavku 127. člena KZ, iz opisa kaznivega dejanja pa izpustilo del, ki se je nanašal na očitek, da je obsojeni dejanje storil zato, da bi se oškodovancu brezobzirno maščeval iz nizkotnih nagibov. Pri tem sodišče o očitkih v izpuščenem besedilu ni meritorno odločilo, v čemer vidi vložnik kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zatrjevana procesna kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je na 8. strani sodbe obrazložilo, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je obsojeni storil kaznivo dejanje umora v njegovi temeljni obliki in da ni moglo pritrditi zatrjevanju obtožbe v zvezi z očitkom, da gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja. S tem je sodišče ravnalo v korist obsojenca, zato je uveljavljanje kršitve iz 7. točke v obsojenčevo škodo. Potrebno je pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je iz opisa dejanja izpustilo okoliščine, s katerimi je tožilec uveljavljal kvalificirano obliko kaznivega dejanja ter da delno oprostilna sodba glede istega kaznivega dejanja ni mogoča niti pravilna.

Neutemeljena je bojazen vložnika, da bi tožilstvo obsojenca lahko še enkrat obtožilo za očitek v zvezi s kvalificirano obliko kaznivega dejanja, ker sodišče o tem očitku ni meritorno odločilo. Učinek prepovedi sojenja o isti stvari (ne bis in idem) se razteza na historični dogodek oziroma na kaznivo dejanje kot celoto. Obtožbe glede istega kaznivega dejanja tako ni mogoče deliti na več delov oziroma v obravnavanem primeru kaznivega dejanja umora ni mogoče deliti na ravnanje, ki pomeni njegovo temeljno obliko in ravnanje, ki pomeni njegovo hujšo ali kvalificirano obliko, in o teh dveh delih odločiti z ločenimi odločbami. Učinek že razsojene zadeve (res iudicata) torej ne velja le za dejanje, opisano v izreku obsodilne sodbe, ampak za celotno dejanje, opisano v obtožnici. Glede na navedeno v obravnavanem primeru ni potrebno o temeljni obliki kaznivega dejanja umora odločiti z obsodilno, o njegovi kvalificirani obliki pa z oprostilno sodbo.

Vrhovno sodišče prav tako ne more pritrditi stališču zahteve, da je sodišče prekoračilo obtožbo (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) s tem, ko je skrčilo obtožbo. Ob tem je potrebno ponovno poudariti, da je sodišče ravnalo v obsojenčevo korist, ko je dejanje opredelilo kot temeljno obliko kaznivega dejanja umora in iz opisa izpustilo nekatere okoliščine, ki pomenijo očitek, da je obsojeni storil dejanje v kvalificirani obliki. Po določbi drugega odstavka 354. člena KZ sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki jo poda tožilec. Vrhovno sodišče je večkrat (sodbe I Ips 168/97, I Ips 11/2001, I Ips 332/2003 idr.) sprejelo stališče, da ni prekršena objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja spremeni tako, da v izrek sodbe povzame dejanje, kot je ugotovljeno na glavni obravnavi, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis dejanja ugodnejši za obtoženca. V obravnavanem primeru med sodbo in obtožbo kljub spremenjenemu opisu ostaja subjektivna in objektivna identiteta, saj se sodba nanaša na osebo, ki je obtožena, in na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni obtožnici (prvi odstavek 354. člena ZKP). Opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe se nanaša na isti historični dogodek, na katerega se je nanašala obtožba in je spremenjen le toliko, da so iz njega izpuščeni zakonski znaki kaznivega dejanja v kvalificirani obliki po 2. točki drugega odstavka 127. člena KZ.

5. Odvetnik K. v zahtevi za varstvo zakonitosti meni, da sta sodišči z izpodbijano pravnomočno sodbo kršili kazenski zakon, ker nista uporabili določbe 11. člena KZ (silobran). Po njegovem mnenju je potrebno uporabiti predvsem določbo prvega odstavka 20. člena KZ, ki opredeljuje dejansko zmoto, v kateri se je obsojeni znašel v času srečanja z oškodovancem pred gostilno M., ko je bil prepričan, da je oškodovanec oborožen.

Sodišči v izpodbijanih sodbah ugotavljata, da ni bilo napada s strani oškodovanca. Prav tako je v obeh sodbah jasno obrazloženo, na podlagi katerih dejstev in dokazov sodišče zaključuje, da se obsojenec ni mogel počutiti ogroženega oziroma napadenega. Ob takšni ugotovitvi dejanskega stanja sta sodišči ravnali povsem zakonito, ko sta obsojenca spoznali za odgovornega storitve očitanega kaznivega dejanja in zaključili, da v konkretnem primeru ni moč uporabiti določb o putativnem silobranu oziroma določb o dejanski zmoti. Očitek zagovornika v zahtevi, ki se nanaša na kršitev določb kazenskega zakona, torej ne more biti uspešen, še posebej ne, ker se njegova obrazložitev očitane kršitve sklicuje na drugačno dejansko stanje kot izhaja iz izpodbijanih sodb in torej po vsebini pomeni očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Tudi sicer zahteva z izvajanji napada v pretežnem delu dejanske zaključke pravnomočne sodbe ter ponuja lastno oceno ugotovljenih dejstev. Kljub temu je v zvezi z navedbo vložnika, da je verjetno napačno razlogovanje Višjega sodišča glede rož (zadnji odstavek tretje strani sodbe) oziroma da so razlogi sodbe o tem v nasprotju s podatki v spisu, potrebno pojasniti, da se navedbe pritožbenega sodišča glede rož nanašajo na čas pred obravnavanim dogodkom, torej čas, ko je obsojenčeva žena videla oškodovanca s šopkom rož v rokah, nakar je to povedala obsojencu, in ne na čas tik pred umorom, ko je tudi obsojeni videl oškodovanca in nato nanj streljal. Med obrazložitvijo in spisovnim gradivom torej ni nikakršnega nasprotja, kot to sicer precej nejasno uveljavlja zahteva.

6. Obe zahtevi smiselno enako uveljavljata kršitev načela in dubio pro reo. Po stališču vložnikov bi moralo sodišče pri ocenjevanju vseh treh izvedenskih mnenj upoštevati tisti dokaz, ki je za obsojenca ugodnejši, v konkretnem primeru torej mnenje izvedenca Ž., ki je zaključil, da je bila v času storitve kaznivega dejanja obsojenčeva sposobnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana.

Zahtevi se neutemeljeno sklicujeta na načelo in dubio pro reo. Kot pravilno navajata vložnika, to načelo pomeni, da če sodišče po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne, mora odločiti na način, ki je obdolžencu v korist. Toda pri presoji izvedenih dokazov sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila (prvi odstavek 18. člena ZKP) in torej lahko sprejme tudi tisto izvedensko mnenje, ki je za obsojenca manj ugodno. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbami 257. in 258. člena ZKP. Sodišče je ugotovilo, da prvi postavljeni sodni izvedenec dr. M.P. ni bil seznanjen z vsemi relevantnimi dejstvi (napis na tleh obsojenčeve hiše), zaradi česar je bil njegov izvid nepopoln. Zato je dokazovanje ponovilo z novim izvedencem dr. D.Ž. (257. člen ZKP). Ker se je mnenje izvedenca Ž. razlikovalo od mnenja izvedenca P., je sodišče odredilo še tretje izvedenstvo, Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja, v okviru katere je mnenje pripravila dr. M.T. Le-ta je podala mnenje, ki se je v zaključku skladalo z izvidom dr. P. Vsi postavljeni izvedenci so bili na glavni obravnavi zaslišani, med njimi je bilo opravljeno tudi soočenje. Po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) je sodišče nato ocenilo vsakega od treh izvedenskih mnenj in v skladu s sprejeto dokazno oceno presodilo, da je potrebno slediti mnenju, ki ga je podala izvedenka T., in katero se v bistvenih zaključkih sklada tudi z mnenjem izvedenca P. V obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe je sodišče nato jasno in sprejemljivo obrazložilo, kako je ocenilo posamezna izvedenska mnenja, katerega od njih je sprejelo, katera dejstva je na podlagi izvedenih dokazov štelo za dokazana in zakaj ni sledilo mnenju izvedenca Ž., ki je bilo sicer za obsojenca najugodnejše. Sodišče tako ni ostalo v dvomu, temveč je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil obsojenec orientiran v času in prostoru, da se je zavedal dogajanja in da je vse, kar je v tem času storil, storil zavestno in hote. Njegova sposobnost razumeti pomen svojega ravnanja in zmožnost obvladati svoje ravnanje, sta bili v času storitve kaznivega dejanja zmanjšani, vendar ne bistveno. Glede na navedeno zatrjevana procesna kršitev ni podana.

S svojimi obširnimi izvajanji glede izvedenskih mnenj obe zahtevi tudi napadata dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in podajata svojo oceno izvedenih dokazov in ugotovljenih okoliščin. Vrhovno sodišče ponavlja, da navedeno ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Zagovornika v zahtevah uveljavljata tudi kršitev kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, saj po njunem mnenju pritožbeno sodišče ni ustrezno utemeljilo zvišanja kazni iz sedem na devet let zapora.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi ta kršitev ni podana, saj je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo, da so bile okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, sicer pravilno ugotovljene, da pa obteževalne okoliščine niso dobile ustrezne teže, zaradi česar je bila na prvi stopnji izrečena kazen prenizka. V skladu s to ugotovitvijo je pritožbeno sodišče nato spremenilo odločbo sodišča prve stopnje in v okviru predpisane kazni izreklo kazen, ki jo je ocenilo kot ustrezno. Z obširnim navajanjem, da sodišče ni upoštevalo, da je bil oškodovanec zmanjšano prišteven ter da ni upoštevalo okoliščin na strani žrtve, zahtevi uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja oziroma izpodbijata primernost kazni. Ta dva razloga pa ne moreta biti podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

8. Glede na navedeno uveljavljene kršitve niso podane, zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi zagovornikov obsojenega I.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je na podlagi tretjega odstavek 92. člena ZKP odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka, števila vloženih zahtev za varstvo zakonitosti ter obsojenčevih premoženjskih razmer. Iz spisovnega gradiva je moč razbrati, da obsojeni prejema pokojnino in je lastnik kmetije ter vsaj dveh stanovanjskih hiš.