Jedro

Golo nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku samo po sebi ne predstavlja kršitve zakona v smislu določbe drugega odstavka 371. člena ZKP, temveč daje podlago za obsojenčevo zahtevo za pravično zadoščenje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 500 EUR.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 13.3.2006 obsojene M.J., A.B. in B.K. spoznalo za krive kaznivih dejanj ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ ter jim po 50. členu v zvezi z drugim odstavkom 93. člena istega zakonika izreklo pogojne obsodbe, v katerih jim je določilo posamezne kazni štiri mesece zapora za vsako dejanje, nato pa po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ vsem enotne kazni sedem mesecev zapora ter preizkusne dobe dveh let. Po prvem odstavku 484. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da stroški kazenskomladoletniškega postopka ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun. Obsojencem pa je nerazdelno naložilo plačilo potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenca oškodovancev. Po prvem odstavku 484. člena ZKP je oškodovana P.J. in U.M. z priglašenima premoženjsko pravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 14.2.2007 zavrnilo pritožbe zagovornikov obsojencev kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, hkrati pa je obsojence oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada obsojenima M.J. in A.B. po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov izplačajo iz proračuna.

Zagovornik obsojenega M.J. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 1. točke (očitno 3. točke) prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev oziroma podrejeno, da s sodbo spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da ugodi pritožbi zagovornikov ter zavrne obtožbo.

Po stališču vložnika zahteve sta nižji sodišči bistveno kršili določbe kazenskega postopka, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Sklicuje se na določbe 461. člena in 15. člena ZKP. V nadaljevanju prikazuje potek tega kazenskega postopka in poudarja, da je trajal do pravnomočnosti sodbe trinajst let in štiri mesece, od storitve kaznivega dejanja pa je preteklo petnajst let in devet mesecev. Neaktivnost sodišča je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Ključni priči se po več kot trinajstih letih dogodka nista več spominjali oziroma ga nista mogli več opisati. Sedemletno mirovanje postopka in trajanje celotnega postopka predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je zaradi časovne odmaknjenosti povzročila neizvajanje dokazov oziroma spominsko vrzel prič, kar je v dvomu potrebno šteti v korist obsojenih mladoletnikov.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M., v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Po njegovem stališču je sicer kazenski postopek trajal izredno dolgo, še posebej, ker je šlo za postopek zoper mladoletnika, vendar ta okoliščina ne predstavlja nobeno ob bistvenih kršitev iz 371. člena ZKP in tudi ne kakšne druge kršitve postopka, ki bi vplivala na zakonitost sodbe.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je vrhovno sodišče vročilo obsojenemu M.J. in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva se sklicuje na kršitev določb 15. člena in 461. člena ZKP s trditvijo, da je ta kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. V bistvu gre za očitek kršitve obsojenčeve ustavne pravice do sojenja brez odlašanja (23. člen Ustave) oziroma v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena EKČP), ki je v 15. členu ZKP predpisana kot dolžnost sodišča, da se kazenski postopek izvede brez zavlačevanja. Ob tej splošni določbi je za mladoletniške zadeve v 461. členu ZKP predpisano, da organi, ki sodelujejo v postopku proti mladoletniku, morajo postopati kar se da hitro, da se postopek čimprej konča. Očitku vložnika zahteve, da je postopek zoper obsojenca trajal predolgo, sicer ni mogoče oporekati, po drugi strani pa ni mogoče sprejeti njegovega stališča, da gre za kršitev, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Zahteva namreč ne očita, da sodišče v sicer dolgotrajnem izvajanju postopka med pripravo glavne obravnave, med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne postopkovne določbe ali jo je uporabilo nepravilno ali na glavni obravnavi prekršilo obsojenčeve pravice obrambe. Šele nastop enega ali več takih položajev, na katere bi morala zahteva določno opozoriti in jih utemeljiti (prvi odstavek 424. člena ZKP) bi omogočal sklepanje o tem, ali je podana kršitev zakona, ki je vplivala na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe. Golo nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku samo po sebi ne predstavlja kršitve zakona v smislu določbe drugega odstavka 371. člena ZKP, temveč daje podlago za obsojenčevo zahtevo za pravično zadoščenje (Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - ZVPSBNO, Uradni list RS, št. 49/2006 in št. 117/2006).

Prav tako ni sprejemljivo stališče zahteve, ki povezuje predolgo trajanje postopka z neizvajanjem dokazov oziroma spominsko vrzeljo prič ter s tem nakazuje na že navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Po navedbah zahteve bi namreč priči L.B. in V.J. podali svoji izjavi glede odločilne okoliščine, da so bili obsojeni mladoletniki brutalno napadeni s strani oškodovancev in da so se branili, če bi sodišče postopalo v skladu z zakonom. Tako pa se priča L.B. zaradi časovne odmaknjenosti dogodka ni več spominjal, V.J. pa se je med postopkom preselil v drugo državo in se tako še bolj odmaknil od dogodka. Ne glede na to, da sta navedeni priči bili zaslišani na glavni obravnavi pred istim senatom, se pravnomočna sodba opira predvsem na izpovedbo oškodovancev in izpovedbo priče J.M. Postopanje sodišča prve stopnje, ki je povezano tako z branjem zapisnikov izpovedb prič B. in J., je pravilno presodilo že sodišče druge stopnje. Slednje je v povezavi z razlogi prvostopenjske sodbe tudi utemeljilo, zakaj ni sprejemljiva izpovedba B. v delu, v katerem je trdil, da so bili mladoletniki brutalno napadeni. V takem položaju ni podlage za sklepanje, da je sodišče pri sojenju, ki je sicer bilo dolgotrajno, storilo kršitve zakona, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega M.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in 484. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).