Jedro

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prvi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je vložil na zapisnik 29. 11. 2021. 2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in ugotovila, da uveljavlja iste razloge, kot v prošnji za mednarodno zaščito (spor z lokalnimi kriminalci, ki naj bi ga ogrožali v izvorni državi). V dokaz svojih izjav, da je bil žrtev napada, je predložil fotografiji, iz katerih je razvidna njegova povita roka oziroma poškodovani prijatelj, za kar naj bi bila odgovorna kriminalna tolpa. Izjavil je, da fotografije svoje poškodbe prej ni priložil, saj tega uradna oseba v predhodnem postopku ni zahtevala. Trdil je še, da mu nihče, niti njegova odvetnica, ki ga je zastopala na Upravnem sodišču, nikoli ni povedal, da mora karkoli predložiti.

3. Tožena stranka je ocenila, da tožnik uveljavlja iste razloge kot v predhodnem postopku, v katerem je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito z odločbo z dne 12. 8. 2021 zavrnjena kot očitno neutemeljena. Zato je menila, da ne gre za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. 4. V zvezi s predloženima fotografijama je tožena stranka presodila, da je bil tožnik v predhodnem postopku ustrezno informiran o poteku postopka za priznanje mednarodne zaščite ter da je bil opozorjen na dolžnost navajanja bistvenih dejstev in okoliščin glede ogroženosti v izvorni državi ter predložitve relevantnih dokazov. Ker je ugotovila, da je tožnik navedeno potrdil s svojim podpisom, se ni strinjala z očitkom, da ga ni pozvala, naj predloži dokaze, in menila, da je bil njegov primer korektno obravnavan. Na podlagi navedenega je ugotovila, da tožnik ni izkazal, da omenjenih fotografij v predhodnem postopku ni predložil brez svoje krivde.

5. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Meni, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je predložil dva nova dokaza - fotografiji, iz katerih sta razvidni njegova in telesna poškodba njegovega prijatelja. Tožnik se strinja z ugotovitvijo, da sta bili navedeni fotografiji posneti pred izdajo predhodne odločbe, nasprotuje pa presoji, da ju ni pravočasno predložil. V bistvenem namreč pojasnjuje, da ga ni zastopal kvalificirani pooblaščenec, zaradi česar ni vedel, kateri dokazi so pravno pomembni, o tem pa ni bil poučen niti v okviru postopka informiranja in podaje prošnje.

6. V nadaljevanju tožnik navaja, da fotografiji lahko pomembno vplivata na oceno splošne verodostojnosti, s tem v zvezi pa naj bi bilo treba upoštevati tudi konsistentnost njegovih izjav. Pojasnjuje, da bo tožena stranka ob novem dokazu lahko preverila, kakšne so zanj razmere v izvorni državi, zaradi katerih bi bilo ogroženo njegovo življenje ali osebna svoboda, če bi se vanjo vrnil. Trdi še, da Ministrstvo za zunanje zadeve odsvetuje potovanje v Alžirijo, čeprav je uvrščena na seznam varnih izvornih držav. Meni še, da bi tožena stranka morala preveriti specifične informacije v zvezi z njegovo finančno življenjsko ogroženostjo in mu s tem v zvezi dati možnost izjave.

7. V odgovoru na tožbo je tožena stranka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa predlagala zavrnitev tožbe. Poudarja, da je tožnik nikalno odgovoril na vprašanje, ali ima nova dejstva in nove dokaze v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Ne strinja se s tožbenim očitkom o neustrezni informiranosti in opozarja na zaostrenost dokaznih standardov v postopku pri ponovni prošnji.

8. V pripravljalni vlogi tožnik nasprotuje navedbi tožene stranke, da je nikalno odgovoril na vprašanje, nanašajoče se na obstoj novih dokazov, v ostalem delu pa ponavlja tožbene navedbe. Izpostavlja odvetnikovo vlogo v zvezi s pojasnilom prava neuki stranki glede predložitve relevantnih dokazov in s tem povezane prekluzije. Ob poudarku, da ni táke pravne pomoči, meni, da ni kriv "za svojo nevednost glede prekludiranosti dokazov".

9. Dne 3. 1. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, priloge sodnega spisa (A2 do A4) in zaslišalo tožnika.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

13. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji Upravnega sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.2 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II3, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

14. Ob takem izhodišču je po presoji sodišča logično, da je na prosilcu tudi dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

15. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, izhaja, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (težave s kriminalno združbo), skliceval že v predhodnem postopku. Ob upoštevanju navedenega procesnega dejanskega stanja je nosilno stališče izpodbijanega sklepa ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da novih dokazov (fotografij), nanašajočih se na v predhodnem postopku uveljavljana dejstva, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času tega (predhodnega) postopka.

16. Zato je treba presoditi, ali je tožnik v obravnavani zadevi izkazal, da omenjenih fotografij brez svoje krivde ni mogel predložiti pravočasno (v predhodnem postopku). S tem v zvezi pa kot bistveno izpostavlja okoliščino, da v postopku za priznanje mednarodne zaščite ni imel pravnega zastopnika (kvalificiranega pooblaščenca), ki bi ga lahko opozoril na zahtevo po pravočasni predložitvi dokazov. Po tožnikovem mnenju je bila njegova možnost uveljavljanja pravic zato bistveno okrnjena.

17. Glede na tožbene očitke je bilo treba najprej presoditi, ali je bil tožnik v predhodnem postopku ustrezno informiran. V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1).

18. Navedeno pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite,4 saj se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.5 Ta pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU6, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.7

19. Iz zapisnika o prošnji za mednarodno zaščito z dne 4. 8. 2021, ki je dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja in ustnih izjav (80. člen ZUP), je razviden pritrdilen tožnikov odgovor na vprašanje, ali je prejel brošuro z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito. Prav tako je potrdil, da je razumel ustno informiranje pred sprejemom prošnje. Zapisnik je bil tožniku prebran v arabskem jeziku in nanj ni imel pripomb. Poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 9. 8. 2020, pri čemer niti v tožbi ni določno opredelil opustitve sodelovalne dolžnosti tožene stranke v zvezi s čim popolnejšo utemeljitvijo prošnje. To pomeni, da mu je bilo vsaj na osebnem razgovoru omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je tudi iz obeh zapisnikov razvidno, da je tožena stranka tožniku v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja, torej mu je zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Glede na navedeno tožniku ni bila kršena pravica do izjave.

20. Na táko presojo ne more vplivati tožnikov tožbeni ugovor, da ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca, ki bi ga lahko opozoril na prekluzijo v zvezi s predlaganjem dokazov. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je namreč zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II, skladno s katero je treba prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem.8 Na vprašanje, ali pri sprejemu prošnje želi odvetnika oziroma pravnega zastopnika, pa je tožnik odgovoril nikalno.

21. Glede na navedeno procesno stanje stvari, ko tožnik ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov v postopku pri ponovni prošnji, saj ni izkazal, da novih dokazov (fotografij) brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času predhodnega postopka, ne toženi stranki ne sodišču ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti informacij o izvorni državi.9

22. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 3 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 4 Vrhovno sodišče je že presodilo, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 9. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito torej odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). 5 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 6 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II). 7 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II). 8 Navedeno je urejeno v prvem odstavku njenega 22. člena, iz katerega je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice _lahko_ nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena). 9 Sodišče pripominja, da je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve).