Jedro

Že v času veljavnosti zakonov o denarni enoti Republike Slovenije in njeni uporabi, pa sta nižji sodišči v zvezi s plačilom tožeče stranke ugotovili naslednje: - da je tožnik za naročeno blago akviziterju K. plačal aro v znesku 1.505.000 LIT; - da je tožnik preostanek dogovorjene kupnine plačal in sicer dne 10.10.1991, s čemer je svojo pogodbeno obveznost izpolnil v celoti; - da je bil preostanek kupnine nakazan neposredno na račun tožene stranke in to na podlagi z njene strani posebej natisnjene položnice.

Vse navedene ugotovitve predstavljajo pravnoodločilna dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Z revizijsko trditvijo, da kupnina v celoti v resnici ni bila plačana, pa tožena stranka izpodbija ravno v postopku pred sodiščema nižje stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Teh trditev zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka izročiti tožeči stranki Medical sistem, tip B1, vzorec Florida z enodelno žimnico, izmer 200 x 180 cm in povrniti stroške postopka v znesku 63.396 SIT.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naročilnico št. 069705, z dne 8.10.1991, vendar pa sta razsodili v nasprotju s to naročilnico. Dne 8.10.1991 je namreč začel veljati zakon o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/91), ki je med ostalim določal, da je potrebno od dneva uveljavitve tega zakona dalje uporabljati srednji tečaj Banke Slovenije in ne več deviznih tečajev bivše Narodne Banke SFRJ. Ob upoštevanju določb tega zakona, pa toženec ni plačal niti polovice dogovorjene cene. Sodbi sodišč, ki ne upoštevata, da so se tečaji spremenili, sta zato nezakoniti. Ker toženec naročenega blaga ni plačal, tožena stranka svoje obveznosti ni dolžna izpolniti. Sicer pa bi bila tožena stranka dolžna upoštevati tožnikovo naročilo šele takrat, ko bi v njeno podjetje prispela naročilnica. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

O pravnoodločilnem vprašanju, ali je tožnik obveznosti iz naročilnice št. 069705, z dne 8.10.1991 v celoti izpolnil, sta sodišči prve in druge stopnje odločali dne 16.3.1993 oziroma 8.9.1993, tedaj v času, ko sta že približno leto in pol (v primeru odločanja pred sodiščem prve stopnje) oziroma skoraj dve leti (v primeru odločanja pred sodiščem druge stopnje) veljala tako zakon o denarni enoti Republike Slovenije, na katerega se revizija izrecno sklicuje, kot tudi zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije, ki sta oba začela veljati z dnem objave v Uradnem listu RS št. 17/91, z dne 8.10.1991. Že v času veljavnosti zakonov o denarni enoti Republike Slovenije in njeni uporabi, pa sta nižji sodišči v zvezi s plačilom tožeče stranke ugotovili naslednje: - da je tožnik za naročeno blago akviziterju K. plačal aro v znesku 1.505.000 LIT; - da je tožnik preostanek dogovorjene kupnine plačal in sicer dne 10.10.1991, s čemer je svojo pogodbeno obveznost izpolnil v celoti; - da je bil preostanek kupnine nakazan neposredno na račun tožene stranke in to na podlagi z njene strani posebej natisnjene položnice.

Vse navedene ugotovitve predstavljajo pravnoodločilna dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP). Z revizijsko trditvijo, da kupnina v celoti v resnici ni bila plačana, pa tožena stranka izpodbija ravno v postopku pred sodiščema nižje stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Teh trditev zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Ker je tožnik, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, svojo pogodbeno obveznost izpolnil v celoti, je pravilna materialnopravna odločitev nižjih sodišč, da je svoje obveznosti dolžna izpolniti tudi tožena stranka.

V čem naj bi bilo nasprotje med naročilnico in izrekom sodbe, zaradi česar naj bi bila po mnenju tožene stranke podana bistvena kršitev določb postopka, v reviziji ni navedeno. Sicer pa je v izreku sodbe sodišča prve stopnje navedena le številka naročilnice z datumom naročila (ne pa tudi njena vsebina), oba navedena podatka pa se ujemata s podatki iz naročilnice, ki je bila sodišču predložena in ki je v pravdnem spisu. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Vprašanja, na kakšen način je morala tožena stranka plačati naročeno blago dobavitelju in na kakšen način je imela urejeno evidenco kupcev, za odločitev niso pravnoodločilna. Zato revizijsko sodišče na ta vprašanja ne odgovarja (375. člen v zvezi s 399. členom ZPP).

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).