Jedro

Denar, ki naj bi si ga prilastili obtoženci s storitvijo kaznivega dejanja ropa po 2. in 1. odstavku 213. člena KZ, ne pomeni sledov kaznivega dejanja. Okoliščina, da denar še ni bil najden, zato ne predstavlja opravičene bojazni uničenja sledov kaznivega dejanja in iz tega razloga pripor po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ne more biti odrejen.

Izrek

Ob delni ugoditvi zahtevi obt. M.V. za varstvo zakonitosti, glede obt. J.K. pa po uradni dolžnosti, se pravnomočna sklepa Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, oba z dne 7.6.2002, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 18.6.2002 spremenita tako, da se zoper obtožena M.V. in J.K. ne podaljša pripor tudi iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

V ostalem se zahteva obt. M.V. za varstvo zakonitosti, v celoti pa zahteva obt. J.K. za varstvo zakonitosti, zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Zoper obt. J.K. je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 7.6.2002 po preizkusu, opravljenem na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP, pripor podaljšan iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 18.6.2002 pritožbo zagovornice obt. J.K. zavrnilo kot neutemeljeno. Tudi zoper obt. M.V. je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 7.6.2002 pripor podaljšan iz pripornih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, zoper katerega pa obtoženec in njegova zagovornica nista vložila pritožbe.

Obtoženca sta zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 21.7.2002, ki jo je vložil obt. J.K., je sodišče prve stopnje prejelo dne 23.7.2002, zahtevo za varstvo zakonitosti obt. M.V. z dne 27.7.2002, pa je prejelo dne 30.7.2002. Obt. J.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ugotovitve sodišča temeljijo le na dvomih, ne pa na utemeljenem sumu. Trdi, da le-ta ni podan, saj ga priča ni prepoznala, razen tega pa ga tudi izvedenska mnenja razbremenjujejo in kažejo na njegovo nedolžnost. Poudarja tudi, da je že 18 mesecev v priporu in da je bila prvostopenjska sodba razveljavljena že 14.2.2002, vendar se nova glavna obravnava še ni začela. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče oceni zakonitost sklepa o podaljšanju pripora.

Tudi obt. M.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da ni podan utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje, kljub temu pa je v priporu že več kot eno leto in pol, čeprav sme trajati pripor najkrajši potrebni čas. Razen tega trdi, da ni podan priporni razlog begosumnosti, saj z ženo in štiriletnim otrokom nima kam pobegniti. Tudi ni podana ponovitvena nevarnost, saj kaznivega dejanja, katerega ni storil, ne more ponoviti. Podana pa tudi ni nevarnost uničenja sledov, pri čemer poudarja, da je njegova žena G.V. na prostosti in kolikor bi vedela, kje je denar, bi bili sledovi kaznivega dejanja že davno izbrisani. Zato Vrhovno sodišče prosi za pomoč in razumevanje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.-K. je v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP podala odgovora na zahtevi obtožencev za varstvo zakonitosti. V zvezi z zahtevo obt. J.K. navaja, da obtoženec z navajanjem, da mu dejanje ni dokazano in da zbrani dokazi kažejo na njegovo nedolžnost, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa navedenega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Glede obtoženčevega očitka o dolgotrajnosti postopka pa poudarja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bila obravnava preložena zaradi izvedbe novih dokazov in pribave izvedenskih mnenj. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo obt. J.K. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obt. M.V., pa navaja, da je bilo prvostopenjsko sodišče mnenja, da se zahteva nanaša na sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 14.2.2002. V takem primeru pa je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je obtoženec vložil dne 27.7.2002, prepozna, saj je rok za njeno vložitev potekel dne 6.6.2002. Zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrže kot prepozno.

Vrhovno sodišče je kot pravočasno obravnavalo tudi zahtevo obt. M.V., saj je očitno, da z njo ne izpodbija sklepa Višjega sodišča v Mariboru z dne 14.2.2002, s katerim je bil zoper njega in soobtoženega J.K. po razveljavitvi prvostopenjske sodbe podaljšan pripor, temveč da z njo izpodbija sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 7.6.2002, saj med drugim v njej navaja, da so vsi priporni razlogi, ki jih navaja izvenrazpravni senat, neupravičeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti obt. M.V. za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena. Zoper tega obtoženca in soobtoženega J.K. je bil namreč pripor podaljšan tudi iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Ta priporni razlog je tudi podan, če je opravičena bojazen, da bo obtoženec, če bi bil na prostosti, uničil sledove kaznivega dejanja. Obt. M.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da okoliščina, ker denar še ni bil najden, ne pomeni opravičene bojazni uničenja sledov kaznivega dejanja. Denar, ki naj bi si ga prilastili obtoženci s storitvijo očitanega kaznivega dejanja, ne pomeni sledi kaznivega dejanja. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi obs. M.V. za varstvo zakonitosti deloma ugodilo in je pravnomočni sklep o podaljšanju pripora spremenilo tako, da je odločilo, da se pripor zoper obt. M.V. iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ne podaljša. Glede na določilo 2. odstavka 424. člena ZKP, ki določa, da sodišče, če spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obtoženčevo korist, podani v korist tudi kakšnega drugega soobtoženca, je po uradni dolžnosti spremenilo pravnomočni sklep tudi glede obt. J.K. ter odločilo, da se tudi zoper tega obtoženca pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ne podaljša. Sicer pa zahtevi obtoženih M.V. in J.K. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obtoženca v zahtevah za varstvo zakonitosti z navedbami, da ni podan utemeljen sum, da sta storila kaznivo dejanje, ki je opisano v pravnomočni obtožnici, uveljavljata razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. O tem, ali so obtoženci storili očitana kazniva dejanja, bo odločilo sodišče po opravljeni glavni obravnavi po oceni vseh dokazov.

Utemeljeni tudi niso očitki obtožencev, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Ta nevarnost je podana, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti obtoženca, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Realno nevarnost, da bi obtoženca na prostosti nadaljevala z izvrševanjem takih dejanj, je sodišče ugotovilo zlasti na podlagi njunega prejšnjega življenja, saj iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da sta bila bila zaradi premoženjskih deliktov že obsojena, in sicer s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 16.6.1998 zaradi kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, razen tega pa tudi zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ s sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 22.1.2001, in sicer obt. M.V. na 1 leto in 8 mesecev zapora, obt. J.K. pa na kazen 1 leta in 6 mesecev zapora. Glede na tako prejšnje življenje obtožencev in upoštevaje dejstvo, da nimata zaposlitve, ter tudi težo in način storitve kaznivega dejanja, je sklep o realni nevarnosti, da bi na prostosti nadaljevala z izvrševanjem kaznivih dejanj ter s tem ogrožala premoženje drugih, povsem utemeljen.

Utemeljena tudi ni zahteva za varstvo zakonitosti obt. M.V. v delu, ko navaja, da ni podana njegova begosumnost, pri čemer poudarja, da je poročen in da ima štiriletnega otroka. Tudi s takimi navedbami namreč obtoženec uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. V pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora pa je pojasnjeno, da je nevarnost, da bi obtoženec na prostosti pobegnil, podana zato, ker je pred leti dalj časa živel v Franciji, kjer ima nedvomno poznanstva. To je razvidno tudi iz izpiska iz kazenske evidence, iz katerega izhaja, da je bil obt. M.V. leta 1987 v Parizu obsojen na 7 let zapora zaradi nezakonitega prihoda in bivanja v Franciji, zaradi velike tatvine, zaradi nedovoljenega posedovanja orožja in streliva in zaradi ponarejanja dokumentov.

Res je sicer, da je bila obtožencema odvzeta prostost že dne 18.1.2001, po končani preiskavi pa je bila dne 18.4.2001 zoper njiju in zoper soobtožena B.D. in G.H. vložena obtožnica. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da med kazenskim postopkom ni prišlo do zavlačevanja, saj je bila prvostopenjska sodba, s katero so bili obtoženi J.K., M.V. in G.H. spoznani za krive, izrečena dne 10.10.2001, ki pa je bila s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 14.2.2002 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Le-to je v skladu z napotki pritožbenega sodišča odredilo potrebna izvedenstva, od katerih je zadnje prejelo dne 13.8.2002, pred tem pa je moralo odločati tudi o številnih predlogih obtožencev oziroma njihovih zagovornikov za odpravo pripora, pritožbeno sodišče pa o pritožbah zoper sklepe o podaljšanju pripora. Res je sicer, da sme po določilu 2. odstavka 200. člena ZKP pripor trajati najkrajši potrebni čas, vendar pa sme po vložitvi obtožnice trajati pripor največ dve leti, pri čemer v obravnavanem primeru poteče ta rok dne 18.4.2003. Seveda je trajanje pripora odvisno tudi od zahtevnosti kazenske zadeve, obravnavana kazenska zadeva pa je nedvomno zahtevna, pri čemer tudi ni mogoče tudi mimo okoliščine, da je bil soobtoženi B.D. v Republiki Hrvaški aretiran dne 6.3.2002 in Republiki Sloveniji izročen šele 29.5.2002. Pripor zoper obtožena J.K. in M.V. torej ne traja nerazumno dolgo.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo obtoženega J.K. za varstvo zakonitosti, zahtevo obt. M.V. za varstvo zakonitosti pa v delu, kolikor ji ni ugodilo, zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).