Jedro

Pritožnica izpodbijani sodbi utemeljeno očita kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe glede tega dejstva sledilo izvedenskemu mnenju. Tožena stranka je imela na mnenje številne konkretne pripombe. Najprej je opozorila, da bi izvedenec moral pojasniti, kakšno metodo dela je uporabil. Izvedenec na pripombe ni jasno odgovoril, v nadaljnjih pripombah pa je tožena stranka zelo konkretno pojasnila, zakaj šteje, da bi bilo mogoče ugotoviti izvor spornih puščic. Tako konkretne pripombe terjajo odgovor izvedenca, zato bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Podobno velja za druge zavrnjene dokaze, s katerimi je želela tožena stranka dokazovati ravno to, kar ji sodišče prve stopnje očita, da ji ni uspelo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 1 z dne 14.3.2011, tako da je tožena stranka dolžna plačati 12.454,85 EUR z obrestmi ter izvršilne in pravdne stroške. Ugotovilo je še, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoji. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da izstavljeni računi niso sporni, v zvezi s pobotnim ugovorom iz naslova jamčevanja zaradi stvarnih napak pa tožena stranka ni izkazala, da bi puščice z napakami izdelal prav tožnik. S svojim ravnanjem je tožena stranka sama povzročila, da ni več mogoče ugotoviti, kdo je puščice izdelal. 2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Sodišču očita kršitev postopka, ker ni zaslišalo imenovanega izvedenca in to kljub pripombam, ki jih je na izvedensko delo podala tožena stranka. Pripombe so se nanašale na dejstvo, da nacionalni forenzični laboratorij pri preiskavi kaznivih dejanj lahko ugotovi, ali je določeno orodje izdelalo določen proizvod, poleg tega je tožena stranka sodišču predložila fotografije puščic, ki jih je izdeloval tožnik in puščic, ki jih je izdelal drug dobavitelj, razlika med njimi je vidna na prvi pogled. Tožena stranka je na naroku 24.1.2014 predlagala zaslišanje izvedenca, vendar je sodišče njen predlog neutemeljeno zavrnilo (to procesno kršitev je tožena stranka že takrat grajala). ZPP v 253. členu predvideva primarno ustno izvedbo dokaza z izvedencem, zlasti pa takrat, kadar v pisnem mnenju ni bilo odgovorjeno na vse pripombe. Sodišče je zavrnilo tudi številne dokaze tožene stranke (ki jih pritožba našteva), pri čemer zavrnitve ni ustrezno obrazložilo. Tožena stranka je s fotografijami, načrti in izpiski iz poslovnih knjig dokazovala sledljivost puščic. S predlaganimi dokazi bi tožena stranka lahko dokazala, da je sporne puščice izdelala prav tožeča stranka. Z neizvedbo dokazov je sodišče kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V nadaljevanju pritožba očita sodišču, da je v dokazni oceni povsem izpustilo posamezna dejstva in dokaze. Tožeča stranka je trdila, da ni naredila nobene napake na puščicah in da so bile te napake skladne z načrti. Sodni izvedenec je ugotovil, da so puščice imele stvarne napake. Tožena stranka je upravičeno in pravočasno stvarne napake grajala. Takrat tožeča stranka ni trdila, da ni proizvedla grajanih puščic, te trditve je tožeča stranka podala šele med sodnim postopkom. Neodvisna priča M.M., ki je izvajala pregled puščic, je izpovedala, da so ugotovili, da so bile puščice z napako izdelane pri tožeči stranki. Do te izpovedi se sodišče ni opredelilo. Gre za pričo iz družbe, ki je med vodilnimi pri razvoju in proizvodnji potapljaške opreme in ki razpolaga z ustreznimi napravami za ugotovitev izvora puščic. Izvedenec je sicer navedel, da se sledljivosti ne da ugotoviti, pri tem pa ni pojasnil, kakšno metodo je uporabil. Na zaslišanju izvedenca bi se izvedencu lahko predočilo drugačno izpoved priče M.. Protispisna je trditev sodišča prve stopnje, da naj toženec ne bi nikoli trdil, da je imel tožnik takšen način obdelave, kakršen je viden na reklamiranih puščicah, saj je tožnikov način obdelave tožena stranka podrobno opisala v svoji vlogi z dne 30.1.2012, str. 5, osmi odstavek. Tožena stranka je predložila sodišču račune in dobavnice, s katerimi je dokazovala sledljivost puščic (tč. 3 pripravljalne vloge z dne 30.1.2012). Do teh vsebinskih trditev se sodišče niti ni opredelilo in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje tudi glede tampo tiska in je zato napačno uporabilo materialno pravo. Načrt M636 za družino 3100 ne predvideva označevanja s črnilom (tampo tisk). Priča M. je izpovedal, kateri postopek izdelave je izvedla tožena stranka in tudi navedel, da se logotip označi na krilcu puščice. Puščice, ki jih je izvedenec pregledal, so imele krilca in tudi o tem bi lahko izvedenec izpovedal. Če pa so bile te puščice vrnjene od O., se potrdi izpoved priče M.. Ker je sodišče napačno štelo, da tožena stranka ni izkazala, da bi sporne puščice izdelala tožeča stranka, se tudi ni ukvarjalo z razlogi za pobot in s tem dejansko stanje ni bilo v celoti ugotovljeno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnica izpodbijani sodbi utemeljeno očita kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pobotni ugovor je bil zavrnjen iz razloga, ker tožena stranka ni uspela izkazati sledljivosti, to je trditev, da je reklamirane puščice izdelala ravno tožeča stranka. Vprašanje sledljivosti je bilo torej odločilno dejstvo v zadevi. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe glede tega dejstva sledilo izvedenskemu mnenju. Tožena stranka je imela na mnenje številne konkretne pripombe. Najprej je opozorila, da bi izvedenec moral pojasniti, kakšno metodo dela je uporabil. Izvedenec na pripombe ni jasno odgovoril, v nadaljnjih pripombah pa je tožena stranka zelo konkretno pojasnila, zakaj šteje, da bi bilo mogoče ugotoviti izvor spornih puščic. Tako konkretne pripombe terjajo odgovor izvedenca, zato bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Podobno velja za druge zavrnjene dokaze, s katerimi je želela tožena stranka dokazovati ravno to, kar ji sodišče prve stopnje očita, da ji ni uspelo. Na te kršitve pravice do izjave je tožena stranka pravočasno opozorila že na naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi pritožbenim očitkom, ki se nanašajo na formalno pomanjkljivost dokazne ocene. Tožena stranka je namreč z več različnimi dokaznimi predlogi dokazovala, da je sporne puščice izdelala ravno tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je vsaj nekatere od teh dokazov celo izvedlo, v razlogih izpodbijane sodbe pa se je oprlo le na izvedensko mnenje (kot rečeno ta dokaz niti ni bil pravilno izveden). Ostale dokaze je spregledalo, čeprav bi se do njih moralo opredeliti. Sodišče mora namreč vse izvedene dokaze primerjati med seboj, pri čemer mora tiste dokaze, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve združiti v celoto. Temu mora slediti še končna ocena, ki upošteva tudi uspeh celotnega postopka, s čimer so mišljena celotna procesna dogajanja, zlasti procesna dejanja strank, njihove navedbe (ali so konsistentne, logične), njihovo sodelovanje in način sodelovanja v postopku, pa tudi pred njim, nespornost določenih dejstev in drugo. Držijo tudi pritožbeni očitki, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj nikoli ne bi trdil, da je imel tožnik takšen način obdelave, kakršen je viden na reklamiranih puščicah. Navedbe o tožnikovem načinu obdelave je toženec namreč podal v svoji pripravljalni vlogi z dne 30.8.2012 (l. št. 123 spisa).

5. Iz opisanih razlogov je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze glede odločilnih dejstev in jih nato skupaj z ostalimi dokazi oceniti v skladu z zgoraj opisanim metodološkim napotkom.

6. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.