Jedro

Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku (1025. člen OZ). V takšnem primeru porokova poroštvena obveznost v razmerju do upnika ne preneha, temveč je porokov pravni položaj zavarovan s tem, da ima porok zoper upnika zgolj odškodninski zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi v višini 6.359,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2012 in od zneska 4.183,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2012 ter glede plačila izvršilnih stroškov v znesku 92,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2012, višji tožbeni zahtevek od izvršilnih stroškov pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. V posledici odločitve je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 117709/2012 z dne 16.8.2012 v veljavi v prvem odstavku izreka, glede zavrnjenega obrestnega zahtevka od izvršilnih stroškov pa je omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo v tretjem odstavku izreka. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da sta dolžna toženca solidarno povrniti tožeči stranki 2.391,17 EUR pravdnih stroškov, sicer v 15-ih dneh, v primeru zamude za zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svoji pooblaščenki pritožila tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožena stranka), pri čemer je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da sta bila toženca poroka pri poslu lizinga, lizingojemalec pa je bil glavni dolžnik Z.G. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati ugovor tožencev v zvezi z določili 1025. in 1026. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ker tožeča stranka tožencev ni obvestila o zamudi glavnega dolžnika pri plačevanju lizing obrokov, sta poroka prosta svojih obveznosti iz naslova poroštva. Izostanek notifikacije je namreč nesporen. Tožeča stranka je poroka ogoljufala za njune pravice in ni zaščitila njunih interesov. Tožeča stranka bi morala poroka v skladu z določbo v točki 17.4 Splošnih pogojev obvestiti, da je začela prodajati vrnjeni predmet lizinga, vendar poroka nista bila pritegnjena k sodelovanju. Toženca menita, da je njuno oškodovanje nastalo zaradi zmanjšanja vrednosti vozila zaradi nepravočasne oziroma zapoznele prodaje, kar vse je posledica neobvestitve porokov. Iz zaslišanja direktorice družbe L. izhaja, da so od tožnice odkupili le 20 % hranjenih vozil, iz česar je mogoče utemeljeno sklepati, da je šlo pri konkretnem odkupu za odkup, ker so bile cene ugodne. Sicer pa bosta toženca škodo, ki jima še ni nastala, lahko uveljavljala tudi naknadno. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo prvega toženca, zato je kršilo postopkovno določbo po 8. točki 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bilo omogočeno enakopravno obravnavanje pred sodiščem. V tej zvezi se prvi toženec v okviru pritožbe sklicuje tudi na osebno priloženo izjavo. Toženi stranki je bilo tudi onemogočeno, da enakopravno sodeluje v postopku zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem finančne stroke. Ta kršitev je podana, ker bi morala toženca plačati predujem v znesku 850,00 EUR, še preden je bil ta izvedenec sploh imenovan in še preden so mu bile določene naloge s strani sodišča. 3. Tožeča stranka po tožbi in tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožeča stranka) je podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožencev ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku (1025. člen OZ). V takšnem primeru porokova poroštvena obveznost v razmerju do upnika ne preneha, temveč je porokov pravni položaj zavarovan s tem, da ima porok zoper upnika zgolj odškodninski zahtevek. Porok je namreč prost svoje poroštvene odgovornosti tedaj, če upnik na njegovo zahtevo po zapadlosti terjatve od glavnega dolžnika ne terja v enem mesecu od te zahteve (prvi odstavek 1026. člena OZ). Takšnih dejanskih okoliščin pa toženca v obravnavani pravdi niti nista zatrjevala. Omenjeni zakonski določbi sta jasni in nedvoumni, pri čemer ju je sodišče v celoti pravilno interpretiralo in uporabilo v konkretnem primeru.

7. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je tožeča stranka prekršila določbo v točki 17.4. Splošnih pogojev (priloga A5), ker je začela prodajati vrnjen predmet lizinga, ne da bi pred tem obvestila oziroma pritegnila poroka k sodelovanju. Splošni pogoji so namreč sestavni del lizing pogodbe (priloga A4), pri čemer pa poroka nista bila pogodbeni stranki te pogodbe. Poroštvena zaveza tožencev temelji na njuni enostranski izjavi o solidarnem poroštvu (prilogi A7 in A8), ki jo je tožeča stranka sprejela. Poleg tega pa Splošni pogoji v omenjeni točki zadevajo zgolj glavnega dolžnika, ki pa (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija) pri sporazumni določitvi vrednosti predmeta lizinga (glede na prejeto informativno ponudbo o predčasnem odkupu predmeta lizinga) sploh ni hotel sodelovati. Zato je tožeča stranka povsem upravičeno sama s pomočjo predhodne cenitve izvedenca (ki ga je sama imenovala) določila prodajno ceno predmeta lizinga (točka 17.4. in 17.5 Splošnih pogojev).

8. Glede ugovora tožencev, da je bil vrnjeni predmet lizinga prodan pod tržno ceno, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča toženca teh zatrjevanih dejstev sploh nista uspela prepričljivo dokazati (ocena izpovedb prič U.P., L.B. in N.D.). Dokaza z izvedencem avtomobilske stroke (ki ga je predlagala tožena stranka) pa sodišče ni moglo izvesti, ker toženca za izvedbo tega dokaza nista založila dolžnega predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP). Listine, ki jih je tožena stranka predložila šele po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, pa sodišče prve stopnje kot prepozno predložene upravičeno ni moglo upoštevati (286. člen ZPP), pri čemer pa je sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj ni zaslišalo določenih prič oziroma strank. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopkovnih določb po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo prvega toženca, upoštevaje ob tem, da se prvi toženec naroka za glavno obravnavo dne 11.12.2015 (ko so se izvajali personalni dokazi) ni udeležil in je vnaprej soglašal, da se namesto njega (in drugega toženca) zasliši prokuristka drugega toženca N.D. (žena prvega toženca in mati drugega toženca). Izpoved te priče pa je sodišče pravilno ovrednotilo, upoštevaje ob tem tudi druge dokaze, ki jih je izvedlo. Poleg tega pa tožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 10.6.2016 (ko je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo) na omenjeno zatrjevano procesno kršitev sploh ni opozorila, čeprav bi jo moralo uveljavljati že tedaj. Zato te kršitve, na katere se tožena stranka sklicuje šele v obravnavani pritožbi (pri čemer bi jo brez težav lahko uveljavljala že v fazi postopka na prvi stopnji), niti ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Glede na povedano (gre za prepozen dokaz po prvem odstavku 337. člena ZPP), ni mogoče upoštevati niti pisne izjave prvega toženca, ki je priložena obravnavani pritožbi. Vsekakor pa ne gre za postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožena stranka ni plačala predujma za izvedenca iz razloga, ker izvedenec sploh še ni bil imenovan in mu niso bile določene naloge s strani sodišča. Sicer pa je tudi na to eventualno kršitev tožena stranka opozorila šele v obravnavani pritožbi.

9. Sodišče prve stopnje je torej povsem utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, prav tako pa je utemeljeno zavrnilo tudi odškodninski zahtevek po nasprotni tožbi, in sicer iz dodatnega prepričljivega razloga, ker tožencema zatrjevana škoda sploh še ni nastala (iz naslova poroštva nista še ničesar plačala tožeči stranki). Kar zadeva obvestilo tožencev o zatrjevani sklenjeni izvensodni poravnavi (ki je zaradi zamude s celotnim plačilom očitno prenehala veljati), pa pritožbeno sodišče opozarja, da gre za prepozne navedbe oziroma dokaze, ki so bili predlagani šele po izteku 15-dnevnega pritožbenega roka. Sicer pa gre glede plačil tožencev po izdani sodbi sodišča prve stopnje, lahko zgolj za relevantne ugovorne navedbe po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki se bodo upoštevale v okviru eventualnega bodočega izvršilnega postopka.

10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Te stroške je dolžna sama kriti tudi tožeča stranka, saj v odgovoru na pritožbo ni navedla nič takega, kar bi lahko prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.