Jedro

Izpodbijana sodba sledi v praksi Vrhovnega sodišča uveljavljeni razlagi drugega odstavka 10. člena ZDen v zvezi s FIP, po kateri je odločilno, da prejšnji lastnik spada v krog oseb, ki ga zajema FIP.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Upravne enote Velenje št. 351-205/92 z dne 7. 1. 2013, v zvezi z odločbo tožene stranke št. 4904-8/2010-MOP-8 z dne

16. 9. 2013. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrnil zahtevo A. A. (tožničinega pravnega prednika) za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižnih vložkih 195, 167 in 196 k. o. ..., in za povračilo stroškov postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje drugostopenjskemu upravnemu organu, da so v tem primeru izpolnjeni pogoji za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo iz razlogov po drugem odstavku 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Prejšnji lastnik podržavljenega premoženja je namreč izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine po Pogodbi med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju Finančna in izravnalna pogodba, skrajšano FIP) in na njeni podlagi sprejetih predpisov.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb upravnega in sodnega postopka ter kršitev ustavnih in konvencijskih pravic. Navaja, da je drugostopenjski organ s svojo odločbo z dne 9. 12. 2011, s katero je odpravil prej zanjo ugodno prvostopenjsko odločbo, ravnal v nasprotju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), saj je v pritožbeni presoji upošteval nova dejstva in dokaze, ki jih pritožnik (Slovenski državni holding) ni upravičil. Navaja še, da v nasprotju z določbami ZUP/86 potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance z dne 30. 3. 2012 ni bilo upoštevano kot javna listina, da se upravni organ do te listine ni opredelil, sodišče prve stopnje pa je ni upoštevalo. Sodišče se ni izreklo do v tožbi predlaganih dokazov, niti ni izvedlo glavne obravnave, čeprav pogoji za odločanje na seji niso bili izpolnjeni. Organi Republike Slovenije ne bi smeli sami razlagati pogodbe, ki sta jo sklenili tuji državi, temveč bi morali upoštevati razlago organov držav pogodbenic oziroma zaprositi za razlago pristojne organe teh držav. Meni, da razlogi upravnih organov, ki jim je sledilo tudi sodišče prve stopnje, temeljijo na nezakoniti razlagi avstrijskih predpisov. Organ in sodišče se sploh nista ukvarjala z vprašanjem, ali je tožnica (oziroma njen pravni prednik) spadala v krog upravičencev do odškodnine po FIP oziroma po drugih avstrijskih predpisih, niti ali je izpolnjevala pogoje za odškodnino po katerem od v odločbi omenjenih izvedbenih predpisov. Sodišče bi zato moralo izvesti dokazni postopek in upoštevati navedeno listino avstrijskega organa. Posledično izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na tožbene navedbe o tem, na podlagi česa jih šteje za pripadnike nemške narodnosti. Okoliščine za pridobitev odškodnine, ki jih navaja tožena stranka, nimajo podlage v pravnih virih Republike Avstrije. Med upravičence po FIP iz območja bivše Jugoslavije spadajo le tisti, ki so bili pregnani in preseljeni kot avstrijski državljani, tega statusa pa tožnica v času pregnanstva ni imela. Izpodbijano stališče, po katerem nobena oseba, ki je bila avstrijski državljan leta 1961 in je imela tam stalno prebivališče, ne bi bila upravičena do denacionalizacije, je v nasprotju z ZDen. Razlaga ZDen se ne bi smela spreminjati glede na finančno sposobnost države. Razlaga, da je škoda nastala že z Odlokom AVNOJ-a(1) ter da je bila kasnejša zaplembena odločba le deklaratorne narave, je v nasprotju s pravili o škodi v civilnem pravu. Sodba nima razlogov o tem, da je bilo premoženje podržavljeno že z uveljavitvijo Odloka AVNOJ-a, niti da naj bi bila tožnica državljanka nemškega Reicha. Poleg tega je protispisna, saj na eni strani pritrjuje presoji tujih predpisov, po drugi pa navaja, da upravni organ ni pristojen ugotavljati pogojev za odškodnino. Sodišče je brez obrazložitve zavrnilo ugovor, da je bila žena bivšega lastnika solastnica polovice podržavljenega premoženja in da ji je bilo odvzeto brez pravne podlage. Navaja še, da je kot avstrijska državljanka diskriminirana. Tako ravnanje pa je tudi v nasprotju s pravilom o prostem pretoku kapitala v Evropski uniji.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, stranka z interesom pa predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Iz revizijskih navedb in listin v upravnem spisu namreč izhaja, da je bila v tem upravnem sporu izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je bila predhodno odpravljena odločba o denacionalizaciji, s katero je bila upravičenki priznana odškodnina v obveznicah SOD v znesku 196.944,80 DEM (100.697,82 EUR).

7. Ker je predmet revizijskega izpodbijanja sodba sodišča prve stopnje, je v reviziji mogoče uveljavljati le bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1), ne pa tudi kršitev določb upravnega postopka. Revizijski očitki o kršitvah določb upravnega postopka, ki so uperjeni neposredno zoper ravnanje upravnega organa (ne pa zoper sodišče prve stopnje), tako v reviziji niso upoštevni. Tožnica zato ne more uspeti z navedbo, da je pritožbeni upravni organ ob odpravi prvotne (za tožnico pozitivne) prvostopenjske upravne odločbe v nasprotju z ZUP/86 upošteval nedovoljene pritožbene novote, saj s tem uveljavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka. Vrhovno sodišče še dodaja, da tožnica v temu delu tudi sicer ni izkoristila vseh pravnih sredstev, ki so ji bila na razpolago, saj tega ugovora v upravnem pritožbenem postopku sploh ni uveljavljala (materialno izčrpanje pravnih sredstev, prim. sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 999/2004, X Ips 346/2009, X Ips 488/2012).

8. O tem, da je v okviru presoje obstoja pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZDen treba upoštevati tudi FIP in o drugih materialnopravnih vprašanjih pravilne uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen v zvezi s FIP, ki jih v reviziji uveljavlja tožnica, se je Vrhovno sodišče obširno opredelilo že v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 ter nato še v sodbah X Ips 267/2013 z dne 10. 3. 2015, X Ips 103/2013 z dne 24. 3. 2015, X Ips 86/2013 z dne 3. 6. 2015 in X Ips 94/2013 z dne 3. 6. 2015. 9. Neutemeljeni so revizijski očitki, ki merijo na to, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da ne izpolnjuje standardov obrazloženosti za prvostopenjsko sodbo v upravnem sporu oziroma da je med razlogi izpodbijane sodbe kakršnokoli nasprotje. Neutemeljeni so tudi ugovori o zmotni uporabi materialnega prava. Izpodbijana sodba namreč pri presoji konkretnega primera sledi v navedenih sodbah Vrhovnega sodišča uveljavljeni razlagi drugega odstavka 10. člena ZDen v zvezi s FIP, po kateri je odločilno, da prejšnji lastnik spada v krog oseb, ki ga zajema FIP, ter v zvezi s tem in uveljavljanimi dokaznimi sredstvi vsebuje vse pravno odločilne razloge.

10. Zvezna republika Nemčija (ZRN) in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). ZRN se je zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, nastalih v korist oseb nemške pripadnosti, ki bodo nastali glede na v prvem odstavku 2. člena opredeljeni zakonski ureditvi s strani Republike Avstrije, ki ureja z dogodki v II. svetovni vojni tem osebam nastalo premoženjsko škodo (1. člen FIP).

11. Za izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (BGB, 43/1962, Nr. 177, v nadaljevanju UVEG), ki ga je Vrhovno sodišče že upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, in Zakon o prijavi škode (Anmeldegesetz), v 2. členu pa se FIP sklicuje na uporabo (avstrijskega) Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVAG). Odškodovanje (za osebe, ki spadajo v krog upravičencev) je torej Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo).

12. V prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj 6 mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj 6 mesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile.

13. Iz četrtega odstavka točke C priloge 1 k FIP izhaja, da se kot relevanten trenutek za presojo državljanstva šteje podpis FIP, to je 27. 11. 1961. Besedilo šestega odstavka C točke Priloge 1 k FIP pa potrjuje razlago, da se med pregnance in preseljence štejejo tudi osebe z območja FLRJ. Navedena šesta točka sicer ureja specifično situacijo tistih avstrijskih državljanov, ki so upravičenci po drugem odstavku 27. člena Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (v nadaljevanju ADP), nikakor pa ne spreminja kroga upravičencev, opredeljenega v navedenih točkah A in B Priloge 1 k FIP, kot to v reviziji uveljavlja tožnica.

14. Revizija neutemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje in pred njim obeh upravnih organov, da prejšnji lastnik spada v krog oseb, ki jih zajema FIP. V upravnem postopku so bila ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva za to presojo, ta dejstva pa tvorijo tudi pravno odločilno podlago izpodbijane sodbe, zato so revizijske navedbe o tem, da sodba nima vseh odločilnih dejstev, neutemeljene. Gre za naslednja dejstva: prejšnji lastnik je imel v pravno odločilnem času avstrijsko državljanstvo (27. 11. 1961) in stalno prebivališče v Republiki Avstriji (1. 1. 1960), premoženje pa mu je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ-a kot osebi nemške narodnosti (slednje izhaja iz pravnomočne odločbe o državljanstvu z dne 24. 2. 2005, na katero se sklicuje prvostopenjska odločba). Teh dejstev glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 z revizijo ni več dovoljeno izpodbijati.

15. Ugotovitev, da je bilo tožničinemu pravnemu predniku premoženje odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ-a kot osebi nemške narodnosti, je podlaga za sklep, da odvzeto premoženje spada v okvir premoženja, za katerega se je na podlagi FIP predvidevala odškodnina. Po določbah 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena AVNOJ-a je namreč z dnem, ko je odlok stopil v veljavo, v državno svojino prešlo vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije, in vse imetje oseb nemške narodnosti, z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije, ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Takšna opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) nakazuje na reparacijski značaj tega predpisa. Pomembno je še, da je do prehoda tega premoženja v državno last prišlo že na podlagi navedenega odloka ( ex lege ) s trenutkom njegove objave v uradnem glasilu (to je 6. 2. 1945) in da so zato imele na tej podlagi izdane zaplembene odločbe, ki so bile izdane v nadaljevanju, le deklaratoren značaj (2). Tožnica zato ne more uspeti s trditvami, da je do škode (zmanjšanje premoženja) prišlo šele z izdajo zaplembene odločbe. Njen pravni prednik namreč že od objave Odloka AVNOJ-a ni bil več lastnik obravnavanega premoženja.

16. Tožnica, ki nasprotuje v izpodbijani sodbi uporabljeni razlagi drugega odstavka 10. člena ZDen v zvezi s FIP, se neutemeljeno zavzema za to, da bi moral organ za razlago FIP zaprositi eno od pogodbenih strank oziroma da je vezan na vsebino potrdila avstrijskega Zveznega ministrstva za finance z dne 30. 3. 2012. Pri odločanju o pravici do denacionalizacije ob uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen slovenski organ rešuje predhodno vprašanje pravice do odškodnine od tuje države v posameznem konkretnem primeru. To predhodno vprašanje pa po izrecnem zakonskem pooblastilu rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in priznavanja tujih sodnih odločb (prim. 14. točka obrazložitve odločbe Up-547/02). Glede na navedeno so neutemeljeni tudi očitki o protislovju v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da upravni organ ne odloča o pravici do odškodnine od tuje države, saj v okviru odločanja o pravici do denacionalizacije po opisanih pravilih iz drugega odstavka 10. člena ZDen to razreši kot predhodno vprašanje.

17. Tožnica zmotno meni, da je upravni organ vezan na navedeno potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance. To je sicer potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Če se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Če pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem za prejšnjega lastnika ni obstajala pravica do odškodnine, Vrhovno sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-547/02), pa tudi zato, ker je avstrijsko ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji.

18. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o kršitvi določb postopka v upravnem sporu zaradi odločanja na seji. Tožnica v reviziji namreč ni izkazala, da niso bile podane okoliščine iz 59. člena ZUS-1, ki sodišču prve stopnje omogočajo odločanje na seji. Z v tožbi predlaganimi dokazi, ki naj bi se izvedli na glavni obravnavi, je namreč dokazovala vsebino in razlago tujega prava ter izpodbijala nemško narodnost svojega pravnega prednika. Pri vsebini in razlagi tujega prava ne gre za sporno dejansko stanje, temveč za razreševanje pravnega vprašanja, ki ga (kot že rečeno) rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in priznavanja tujih sodnih odločb. Sporno dejstvo v obravnavani zadevi pa ni niti nemška narodnost prejšnjega lastnika. Ta okoliščina je bila namreč ena od (kumulativnih) predpostavk pri presoji, ali mu gre položaj denacionalizacijskega upravičenca po določbah 9. člena ZDen, o čemer pa je bil v konkretnem primeru že pravnomočno odločeno z (negativno) odločbo o državljanstvu prejšnjega lastnika, izdano v postopku v skladu z 63. členom ZDen. Ker je pri odločanju o pravici do denacionalizacije upravni organ vezan na tako odločbo o državljanstvu, v tem postopku ni mogoče ponovno presojati dejstev, ki tvorijo njeno pravno odločilno stanje.

19. Neutemeljena pa je tudi revizijska navedba, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo tožbene navedbe o tem, da je bila žena prejšnjega lastnika solastnica podržavljenega premoženja. Razlogi za zavrnitev te tožbene navedbe so navedeni v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje v tem okviru opozarja tudi na to, da gre za nedovoljeno novoto. V čem se tožnica s temi razlogi izpodbijane sodbe ne strinja, pa v reviziji ne navaja.

20. Glede na navedeno so neutemeljene vse v reviziji uveljavljane kršitve ustavnih in konvencijskih pravic do sodnega varstva, do pritožbe, povračila škode in zasebne lastnine ter prepovedi razlikovanja glede na narodnost in državljanstvo in kršitve načela pravne države. V čem naj bi bil v danem primeru vsebovan poseg v svoboščino prostega pretoka kapitala po predpisih Evropske unije, pa revizija niti ne pojasni. Sicer pa denacionalizacija ni pravica po evropskih predpisih. V 345. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije - PDEU je namreč določeno, da ta pogodba in Pogodba o Evropski uniji v ničemer ne posegata v lastninskopravno ureditev v državah članicah (3).

21. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (86. člen ZUS-1).

22. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Odlok o prehodu sovražnikovega premoženja v državno last, o državnem upravljanju premoženja odsotnih oseb in o zasegu premoženja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odsvojile (Ur. l. DFJ, št. 2/45).

(2) Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 241/2013 z dne 10. 4. 2014, II Ips 299/2010 z dne 23. 6. 2011 idr.

(3) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 495/2009 z dne 29. 9. 2011 in odločbo Ustavnega sodišča Up-243/05 z dne 13. 10. 2005.